Sergij Palčič

Rojen leta 1951, živim v Karlih (v krajevni skupnosti Gračišče), v stari istrski hiši, ki sem jo sam obnovil, in obdelujem hektar zemlje na svoji kmetiji. Čeprav smo v bogati občini, v mojem kraju še nimamo vodovoda in prve kante za smeti so 2,5 kilometra stran, smetarino pa plačujemo enako kot v mestu in za odpadno vodo plačujemo celo več kot tisti, ki imajo vodovod. Slabši standard, višji stroški.

Moja velika ljubezen je suhozidna gradnja. Skupaj z Dejanom Zadravcem sva v Slovenski Istri edina nosilca te žive kulturne dediščine, ki bo verjetno še letos vpisana v Unescov seznam, in izvajava delavnice suhozidne gradnje. Ljudje imajo rajši cement; mislijo, da bo bolj držal. Vendar pri betonskem podpornem zidu voda ne odteka in zato zemlja začne pritiskati na zid. Pri suhem zidu pa gre voda skozi in ne odriva kamnov.

Kdor me zdaj spozna, morda dobi vtis, da sem pravi Istrijan, ki ima korenine globoko v zemlji in ni nikoli hodil daleč od doma. Ne bi se mogel bolj motiti. V mlajših letih sem namreč veliko let plul, hotel sem videti svet. Povsod sem se dobro znašel, čeprav nisem imel dosti šolskega znanja. Domotožja nisem nikoli občutil. Zanimale so me druge kulture in najlepše mi je bilo v krajih, kjer so dobri ljudje. Takrat sem se čudil izkoriščanju delavcev, na primer v Singapurju in Vietnamu – zdaj pa je na žalost podobno tudi pri nas.

Kaj bi hotel za Koper? Da se tudi na podeželju uredi osnovne stvari: urejen dostop do hiš, vodovod, kanalizacijo ali čistilne naprave (ali narediti skupno, ali pa subvencionirati). Enim vasem so naredili vodo, kanalizacije pa ne. Ta voda zdaj teče v Suho reko, izvir za Mirno, zato tam ribe ne morejo več preživeti. Drugo, za kar bi se zavzel pa je, da bi vaščani spet dobili zadružni dom. V domu, ki so ga zgradili naši nonići, imamo eno dvorano, ampak to je občinsko, prav bi bilo, da je vaško. Kako je sploh mogoče, da občina prepiše nase in celo proda nekaj, kar so zgradili vaščani s svojimi rokami?