Želi Ministrstvo za kulturo ukiniti neodvisne lokalne medije?

30. avgusta se izteka javna razprava o predlogu Zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o medijih.

Pripravilo ga je Ministrstvo za kulturo in naj bi z njim odgovorilo na vsaj deset let dolgo obdobje, ko so na njegov naslov romale številne pritožbe, analize, študije, poročila in argumenti, zakaj občinska glasila oziroma občinsko založništvo ne morejo biti mediji ter pobude, naj prenovi zakon o medijih, tako da bo preprečilo anomalijo slovenskega medijskega trga in zlorabo javnih sredstev. Glede na trenutno stanje na medijskem področju je bilo nič kolikokrat tudi izpostavljeno, da noben posamični ukrep (na primer sprememba posameznih členov medijske zakonodaje) ne bo prinesel zadovoljivih, kaj šele dolgoročnih učinkov. Naloga Ministrstva za kulturo naj bi zato bila, da s svojo aktivno politiko na vladni ravni zagotovi zavezo vseh ostalih pristojnih ministrstev za doseganje soglasja o nujnosti izvajanja strateško zasnovane medijske politike.

Zdaj smo dobili zgolj predlog popravkov nekaterih členov, ki vsaj na področju občinskih »medijev« ne obetajo nič dobrega.

Pri proučevanju spornosti in škodljivosti občinskih »medijev« sem ves ta čas sodelovala kot medijska poznavalka in strokovnjakinja, bodisi samostojno, bodisi v sodelovanju s civilno družbo. Bila sem tudi predsednica Strokovne komisije za pomoč pri pripravi medijske strategije, ki je junija 2016 pripravila izhodišča za medijsko strategijo, v zadnjem obdobju pa delujem v okviru Civilnega gibanja Skupaj.

V zadnjem odgovoru Ministrstvo za kulturo (MK) julija letos piše, da bo novela zakona o medijih bolje uredila uresničevanje javnega interesa v medijih in bo za medije (kot jih imenuje MK), ki jih izdajajo samoupravne lokalne skupnosti, uvedla nova pravila pri izvedbi volilnih kampanj. Osnutek naj bi predlagal rešitve za zagotavljanje večje transparentnosti porabe občinskih sredstev za financiranje lokalnih medijev in omejevanje možnosti njihove zlorabe v času volilnih kampanj. 

A v predlaganem Zakonu o spremembah in dopolnitvah zakona o medijih ni niti ene rešitve za odpravo spornosti občinskih »medijev«. Nasprotno:

Ministrstvo za kulturo ta glasila oziroma občinske informatorje zdaj poskuša celo uzakoniti kot medije in tako spolitizirati večino slovenskega medijskega prostora. Neoziraje se na zakon o lokalni samoupravi in ugotovljeno nedovoljeno ter netransparentno porabo javnega denarja namreč daje lokalnim skupnostim v roke »zagotavljanje pravice do javnega obveščanja in do obveščenosti na lokalnih območjih, za kar naj opredelijo sredstva v občinskih proračunih na posebni postavki«.

Zato nekaj vprašanj predlagateljem tega dokumenta:

🔵 Ali želi ministrstvo za kulturo povzročiti propad neodvisnih lokalnih medijev in jih nadomestiti s političnimi piarovskimi izdelki vsakokratne lokalne oblasti v 212 slovenskih občinah? Po regionalizaciji pa še propad na ravni regij?

🔵 Ali je študij novinarstva v Sloveniji nepotreben, saj bodo v prihodnosti potrebni predvsem piarovci? 

🔵 Ali želi MK, da Slovenija zdrsne še bolj navzdol po svetovni lestvici svobode medijev, kjer je letos na 34. mestu?  Leta 2002 je bila na primer na 14. mestu, po sprejemu žal še vedno veljavne medijske zakonodaje v mandatu 2004-2008 pa je začela padati, najbolj prav leta 2008, ko je bila že na 30. mestu in lani dosegla 32. mesto. 

🔵 Ali so predlagatelji in zunanji strokovnjaki pri pripravi predloga novele dobili prispevke, ki so v preteklih letih obravnavali občinske »medije«, kot so na primer Izhodišča za pripravo nacionalne medijske strategije Strokovne komisije iz leta 2017, Predlog za prepoved državnih pomoči za občinske “medije” Društva novinarjev Slovenije in drugih podpisnikov, Transparency International Slovenia, CG Skupaj … ? Za delo različnih zunanjih strokovnjakov je bilo in je še porabljenih kar nekaj javnih sredstev, ki pa postanejo zgolj nepotreben strošek, saj jih ministrstvo ne upošteva oziroma jih založi v predalih. Prebiranje predloga novih členov in formulacij to namreč jasno pokaže.

Ministrstvu za kulturo pošiljamo konkretne komentarje na predlagane člene, ki se tičejo občinskih »medijev«. Med njimi predvsem na zadnje tri odstavke 4. člena zakona, ki v njega nikakor ne sodijo. Namesto da bi bili psi čuvaji novinarji, predlogi zakona županom omogočajo, da so oni psi čuvaji občinske javnosti.

Neodvisno in svobodno zagotavljanje pravice do javnega obveščanja in do obveščenosti lahko zagotavljajo zgolj neodvisni in profesionalni mediji s profesionalnimi novinarji.

🔵 Občinski informatorji v EU niso mediji. Tudi ministrstvo za kulturo v nekaterih odgovorih razlaga, da niso mediji, vendar jih že od leta 2009 vpisuje v razvid medijev.

🔵 V Zakonu o lokalni samoupravi obveščanje, kaj šele izdajanje medijev, ne sodi v temeljne naloge občine. MK ne more predpisovati nečesa, kar sodi na področje lokalne samouprave. Nujno pa bi bilo, da se področje uredi na ravni vlade in v sodelovanju ministrstev za kulturo, javno upravo, finance. 

🔵 Občinski »mediji« niso v skladu s številnimi členi zakona o medijih. Za občinske »medije« ni mogoče zahtevati uredniške odgovornosti iz predlaganega 2. člena ZMed, ker so pod neposrednim vplivom občinske oblasti. Ne izpolnjujejo 6. člena o medijih, po katerem dejavnost medijev temelji na svobodi izražanja, nedotakljivosti in varstvu človekove osebnosti in dostojanstva, na svobodnem pretoku informacij in odprtosti medijev za različna mnenja, prepričanja in za raznolike vsebine, na avtonomnosti urednikov, novinarjev in drugih avtorjev pri ustvarjanju programskih vsebin v skladu s programskimi zasnovami in profesionalnimi kodeksi, ter na osebni odgovornosti novinarjev oziroma drugih avtorjev prispevkov in urednikov za posledice njihovega dela.

🔵 Zakon o medijih za občinske »medije« ne predvideva upravljavskih mehanizmov, ki bi po analogiji upravljanja javnih medijev zagotavljali nadzor in transparentnost upravljanja kot je to pri RTV in kot zahteva Evropska komisija. Uveljavljanje avtonomije urednikov, novinarjev in drugih avtorjev je močno oteženo, aktualni župani uveljavljajo svojo moč in vpliv, vprašljivo je spoštovanje novinarskega profesionalnega in etičnega kodeksa, obstajajo tudi primeri, ko netijo nestrpnost in sovraštvo. Formulacija o posebni postavki v proračunu kaže na nepoznavanje proračuna in ugotovitev Računskega sodišča, ki je zlorabe in neučinkovito porabo javnih občinskih sredstev že večkrat obravnavalo. Prav tako ne preprečuje permanentnih volilnih kampanj županov za javni denar.

🔵 Da gre za nedovoljene in netransparentne prakse financiranja oziroma nedovoljeno državno pomoč in da občinski “mediji” niso mediji v skladu z ZMed, dokazuje tudi nezmožnost ukrepanja medijskega inšpektorja, ker Republika Slovenija in samoupravne lokalne skupnosti (občine) ne odgovarjajo za prekrške oziroma je pravna oseba kot izdajatelj medija izključena iz odgovornosti za prekršek (določilo 1. Odstavka 13. Člena Zakona o prekrških – ZP-1-UPB4, Uradni list RS št. 3/2007).

🔵 Občinski “mediji” predstavljajo nelojalno konkurenco medijskemu založništvu in niso v javnem interesu, kot je zapisan v Zakonu o medijih (ZMed). Na svojem območju so nelojalna konkurenca profesionalnim medijem, zavirajo vse iniciative za ustanavljanje novih medijev, onemogočajo zaposlovanje mladih novinarjev. Občina lahko postavlja, oblikuje in distribuira »medij« za občinski denar, lahko celo trži oglasni prostor in seveda odvzema prostor oziroma možnost konkurenčnosti neodvisnim medijem, ki se navedenim stroškom ne morejo izogniti. 

🔵 Povzroča se zmeda, kaj sploh so mediji, kaj so novinarji, komu verjeti in zakaj kupovati oziroma plačevati za novinarstvo, če dobivajo domov »informacije« zastonj. 

🔵 Politikom na občinski ravni tak zakon omogoča, da so oni psi čuvaji občinske javnosti in medijev ter praktično onemogočajo, da bi pravi mediji vršili svoje osnovno poslanstvo.