Nizwa je nekdanja prestolnica Omana in leži ob vznožju gora. Ima staro, odlično obnovljeno trdnjavo in prekrasen pogled na mesto ter njegovo okolico. Okrogel stolp, po katerem slovi, je iz 17. stoletja. Znana je po dobro založenem suku ali bazarju. Sicer pa ima Oman čez 1.000 trdnjav, ki pripovedujejo dolgo zgodovino vseh pretečih nevarnosti in bojev dežele s tako strateško lego, kot jo je imel Oman.
Mesto Bakhla je odlično izhodišče za pohode v omansko gorovje in kanjone Jebel Shams (čez 3.000 metrov) in Jebel Akhdarja. Mesto je živahno, s pristnim lokalnim utripom, mogočno trdnjavo, ki je na seznamu Unescove kulturne dediščine. V primerjavi z Nizwo je veliko manj turistično. Obnovljeni suk ali tržnica je živahen, največ se trguje z živalmi, čeprav ponujajo najbolj raznovrstno robo, od srebra in nožev do dišav.
Jebel Shams je najvišji vrh omanskega visokogorja in tam najdeš "bratrance" Grand Canyona arabskega sveta - impresivne kanjone. Z avtomobilom je mogoče priti do višine 2000 metrov po najvišje ležeči cesti v državi. Kanjon je res izjemen, priljubljen je za razglede in za ljubitelje trekingov.
Wadi Bani Khalid je izredno slikovita dolina s številnimi tolmuni, ki so primerni za kopanje, s pohodnimi potmi in kotički za sprostitev.
Sur je glavno mesto regije Ash Sharqiyah na severovzhodu Omana, približno 150 km od glavnega mesta Muscat. V preteklosti je bilo zelo znano kot trgovsko središče, še vedno je mesto znano po tradicionalni gradiji ladij, ukvarjajo se z ribištvom in postajajo znana destinacija za jadralce.
V skalnati in sušni pokrajini Omana so wadiji ali rečne soteske z visokimi klifi resnične zelene oaze. V času deževja so polne deroče vode, v sušnih mesecih pa ohranjajo tolmune in potoke. Takšen je tudi Wadi Shab, ena lepših sotesk, kjer se je zelo prijetno kopati, pa tudi raziskovati.
Blizu kraja Dibab je potopljena jama Bimmah, ki je nastala, ko se je v kraški jami zrušil strop. Ima 50 do 70 metrov premera, globoka pa je 30 metrov. Morje, ki je od nje oddaljeno približno 500 metrov, priteka skozi podzemne razpoke. Tudi tukaj se je mogoče kopati v modro zelenih odtenkih.
Največji jez v Omanu je Wadi Dayqah Dam, ki ga štejejo za enega od človeških čudes zaradi njegove strukture in dramatičnosti samega wadija oziroma soteske. Tam je urejen lep park s kavarno in kopališčem. Jez je namenjen uravnavanju vode, saj zna biti moč vode v deževnem času neizmerna.
Tradicija narekuje, da so hiše obdane z visokimi zidovi, saj se vse družinsko življenje lahko sproščeno odvija zgolj daleč od oči tujcev. Ženske so doma oblečene barvito in niso zakrite. Zdi se, kot da med seboj tekmujejo, kdo bo namestil lepša vrata in nekaj sva jih ujela v objektiv. Okolica hiš pa je veliko manj pomembna.
Še nekaj vtisov s poti.