Utrinki s poti po Omanu (3. del)

Puščava je živa

Ko potuješ in raziskuješ, so dnevi polni in intenzivni. Pravzaprav bi o vsakem lahko napisala reportažo, zgodbo, svoje zaznave, primerjave, vtise. Zato vas bom po gorah in kanjonih, starih mestih in utrdbah, med novim in tradicionalnim, po puščavi in ob morju raje popeljala skozi fotografije. Tudi tako je možno vsaj približno pričarati vso pestrost te arabske dežele in njenega naravnega bogastva ter bogate dediščine. V polmeru približno 200 kilometrov od Muškata tako na vzhod kot na zahod ter v zaledje z gorami, višjimi kot Triglav, najdeš največ znamenitosti. Opravila sva 2.000 kilometrov z avtom, veliko pešačila in se malo pustila tudi vozit.

Še pred foto galerijo pa drobna zgodba iz puščave.

Iz kraja Ibri, kjer najdeš celo ženski bazar (kjer imajo tudi prodajalne za ženske in kjer ženske lahko same nakupujejo), kar nekaj poti vodi v puščavo. V njo se ne odpraviš sam, zlasti z navadnim avtomobilom ne. Do začetka puščave pa vendarle lahko greva, sva si rekla. Nedaleč od glavne ceste prispeš do zadnjega naselja, ki je že v puščavi in ko je konec asfalta, je povsod samo še pesek. Dohiti naju velikanska Toyota in mlad fant za volanom. »Potrebujeta pomoč, bi rada v puščavo, koliko časa imata?« so ga sama vprašanja in smeh do ušes. Pove, da se vrača domov, a naju lahko tudi malo pelje. Parkirava pri njihovi hiši, zadnji pred sipinami, in nadaljujemo z njegovim terencem.

Ne doživiva samo adrenalinske vožnje, ampak dobiva tudi kratko predstavitev življenja v puščavi. V njej lastniki oziroma njihovi najeti delavci pasejo kamele, ki so po mnenju najinega mladega vodiča mnogo boljše kot v Salalahu. Hitrejše na dirkah in imajo boljše meso. V puščavi poiščejo izvir vode in uredijo pitnike za živali. Globlje v notranjosti živijo beduini. »Kje spita?« vpraša. »V hotelu in še plačata? Pridita spat v puščavo. Čudovito je.«

Pripoveduje, da obiskuje policijsko akademijo, da je tri letnike že opravil in ga čakajo še trije. Dva dni na teden dela in za to dobi 400 rialov na mesec, kar je približno 1.000 evrov. 200 jih plačuje za avto, živi doma in kmalu ga čaka poroka. Ko drvimo na vrh naslednje sipine, pa … nasedemo. »Pesek je živ, sipine vsak dan spreminjajo obliko in danes me je ta presenetila,« razlaga in pod vročim soncem rešuje avto iz peska. 

Tudi hoja po pesku ni enostavna, saj se tla ves čas izmikajo in spreminjajo strukturo. V hrib je šlo pa še težje, ga je bilo treba premagati kar po štirih.

Vračamo se in pozvoni telefon. Kliče mama in vpraša, kje je, ker je kosilo pripravljeno. Vse mame so si podobne, se smejemo. Pri hiši imajo postavljen velik šotor in tja naju povabi na kavo. On pa pohiti v senco za hišo, kjer se številna družina očeta, mame, bratov in sester ter njihovih zakoncev sede na tleh loti kosila.

Samo otroke premaga radovednost in nama pridejo delat družbo, prisrčni in zgovorni, pa čeprav se sporazumevamo le z rokami. Njihovi starši dovolijo fotografiranje.

Kako lepo bi bilo, da ne bi imela povratne letalske vozovnice in bi lahko še malo ostala.