Utrinki s poti po Omanu (2. del)

Gostoljubni domačini, kamele na vsakem koraku

Salalah je s približno 200.000 prebivalci drugo največje mesto v Omanu in glavno mesto pokrajine Dhofar. Iz Muškata (Muscata) do njega vodita dve avtocesti, ena ob obali in druga preko puščave, obe dolgi čez 1.000 kilometrov, obe z javno razsvetljavo in po pripovedovanjih vsaka po svoje izjemno slikoviti. Le malo več časa si moraš vzeti. Spanje oziroma kampiranje na plaži, v puščavi, na obali ali kjer koli drugje v naravi je dovoljeno, varno in brezplačno.

Z Edijem sva priletela pozno zvečer in tam se je začel rojevati ta dober občutek o varnosti, izrednem gostoljubju in doživetjih, ki se nama obetajo.

V hotel naju je pozno zvečer pripeljal šofer agencije, ki ima tam svoje prostore. Utrujena in lačna sva lastnika vprašala, ali imava kaj možnosti za hitro večerjo.

»Ni problema, odložita prtljago in se osvežita, pa uredimo,« je dejal. In tako je bilo. Ob enajstih zvečer naju je njegov voznik odpeljal v restavracijo, kjer sva jedla odlično ribo in se naučila, kako jo je treba naročiti, da je pečena na žaru in čim bliže mediteranskemu okusu: riba na turški način. Potem naju je odpeljal v hotel in zavrnil kakršnokoli plačilo. Za zjutraj nama je obljubil rent a car, bistveno cenejši kot na letališču in po informacijah s spleta, svetoval, kako naj najbolje izkoristiva bivanje v regiji in največ vidiva. Tudi v naslednjih dneh je bil vedno na voljo za nasvet in informacijo, ob odhodu pa je uredil tudi, da naju je 1.000 kilometrov stran zjutraj čakal avto po podobno ugodni ceni.

Tako sva lahko zjutraj ob prijetnih 27 do 29 stopinjah suhega ozračja brez komarjev ali drugega mrčesa začela spoznavati mesto in okolico. 

Najprej sva se odpravila na zahod, mimo pristanišča, h kilometrom peščene obale, kjer srečaš samo ribiče in čolne, slikovite skalne formacije in šotor z restavracijo povsem ob morju, kjer se okrepčaš. Ribičem je uspel velik ulov in so tono rib spravljali s čolna v hladilnik.

V šotoru nad ognjiščem so viseli na trakove narezani kosi kameljega mesa, v loncih tri vrste riža in v zavitih banjicah riba, kamela in piščanec v omaki. Izbrala sva ribo in riž, potem pa smo se vsi malo smejali, ker je bila jed kar precej »spicy«. Ampak zelo okusna. 

Potegnila sva še do bolj dramatične ceste v Al Fazayih in morja, ki čara v skalno obrežje. 

Potem je bila na vrsti preteklost, ki šteje vsaj 5.000 let in Al Balid Archeological Resort z muzejem, mokriščem, parkom, pticami in veselimi družinami. 

Naslednji dan sva se odpravila v mogočno Dhofarsko gorovje, kjer raste kadilna bosvelija (boswellia, frankincense) na »trgovski poti kadil«, ki je bila ena najpomembnejših in najstarejših poti na svetu, podobno kot Svilna pot oziroma Svilena cesta. Gre za drevo, ki raste na južnih obalah arabskega polotoka, njegova posušena smola pa se uporablja za kadilo. Višje kot greš, bolj globoko prodiraš v neznan puščavski svet. Samo kamel, ki jih včasih opaziš le, če dobro izostriš oko, to ne moti. 

Tam je tudi Jobov grob.

Vzhodno od Salalaha leži mestece Mirbat s prelepo obnovljeno trdnjavo, ribiškim pristaniščem in živahnim utripom.  

Predvsem pa je prelepa peščena obala in naselja z utrdbami. 

Tukaj se tudi prvič srečava z »wadijem«, sotesko ali kanjonom, ki jo v deževnem vremenu dolbe voda, v sušnih mesecih pa so to oaze zelenja s tolmuni, slapovi in stvaritvami narave. 

Kot povsod v Salalahu oziroma pokrajini Dhofar, se tudi v Wadiju Durbat srečuješ s kamelami, saj jih tam živi čez 60.000. Na njih opozarjajo znaki in tudi domačini, saj se nemalokrat zgodi, da kamele prečkajo avtocesto, ob robovih ali v vmesnem prostoru med smernima voziščema mulijo skromno rastje in se sploh ne pustijo motiti. Zato je pač potrebna previdnost.

Tradicija močnejša od uradne enakopravnosti

Ko se sprehajaš po ulicah in trgih mest, stopiš v trgovino, ribarnice, suke (bazarje), lokale ali zaviješ v park, kaj kmalu zaznaš, da nekaj manjka. Skoraj nikjer namreč ni žensk oziroma jih srečuješ bolj redko; največkrat so oblečene v črno abayo in zakrite. Moški opravljajo večino poklicev, nakupujejo in prodajajo, se družijo, obiskujejo mošejo. Povsod videvaš frizerje oziroma brivce, a nikjer frizerskih salonov za ženske. Podobno je pri številnih krojačih in samo v redkih mestih imajo tudi krojače (ne šivilj) za ženske. Skratka, zdi se, da si stopil v povsem moški svet. 

Pa vendar Oman tudi pri položaju žensk v družbi odstopa od drugih arabskih držav. Že dolgo imajo volilno pravico, se izobražujejo in jih je na univerzah zdaj že polovica, imajo šoferski izpit, delujejo v javnih službah, Sultanat ima dve ministrici. Januarja je bilo med drugim v časopisu objavljeno, da je sultan sprejel dekret o amandmaju dogovora o odpravi vseh oblik  diskriminacije žensk, s katerim je odpravil vse dosedanje zadržke v zvezi s tem v Sultanatu.

A spoštovanje tradicije in izročil korana sta močnejša. Naglavna ruta ali celo maska, ki jo imajo beduinske ženske, je simbol ženske verske identitete in kulturne pripadnosti, samospoštovanja in družbenega statusa. 

Tako ostajajo razdeljene tudi vloge: ženska skrbi za dom in družino, zadržuje se v svojem domovanju, ki ga obdaja visok zid, je barvita, na ulici oziroma v javnosti zadržana v strogi črnini. Pod njo pa so tudi že kavbojke, odprti sandali. V mestu Ibra so bile v suku tudi trgovine oziroma krojači za ženske in izložbe so slikovito predstavljale dva svetova omanskih žensk.

Vse fotografije: Barbara Verdnik