Barbara Verdnik | 16. maj 2018

Srečno, Palača Tarsia!

Kako so Primorske novice s sodelovanjem občine in stroke stari stavbi na Ulici OF 12 vrnile žlahtnost in ustvarile odprt, živahen javni prostor

Te dni je v javnost prišla informacija, da bo Palača Tarsia v središču Kopra po vsej verjetnosti dobila novega lastnika. Od družbe Primorske novice jo kupuje Generalni konzulat Republike Italije in konzul Giuseppe D'Agosto je povedal, da bodo v tej »krasni palači v jeseni dobili nov dom«. Kam se bodo po 55 letih na Ulici OF 12 selile Primorske novice, še ni znano.

V času, ko v mestu propada marsikatera znamenita palača in se zdi, da je kulturna dediščina Kopra ogrožena, se je ob primeru Palače Tarsia vredno ozreti nazaj v čas, ko je bila zgolj precej neugleden in anonimen objekt. Potem so se pred 27 leti povezala hotenja in energije, zasebno in javno, strokovnost in umetnost. In palača, ki nosi letnico 1669, je po dobrih treh stoletjih postala spet palača. Ker sem bila v to preobrazbo neposredno vpeta, naj bo tudi pripoved o njej osebna.

Kako je Palača Tarsia spet dobila ime

Ko sem se v začetku osemdesetih let prejšnjega stoletja zaposlila na Primorskih novicah, objekt na Ulici OF 12 nikakor ni bil palača. V stavbi, ki je bila v lasti občine, je bilo stanovanje, svoje prostore so imeli radioamaterji, v 1. nadstropju so bile Primorske novice, v mansardi je bilo bolj ali manj pokopališče golobov. Kadar sem ob nedeljah zvečer dežurala, me je bilo včasih strah vstopiti v avlo. Bila je bolj mračna kot temna ulica, zatrpana z ne vem kakšnimi predmeti in v njej je večkrat zaudarjalo. Ker ni bila zaklenjena, se je kdaj v njej kdo pač tudi olajšal.

Potem sem konec leta 1990 postala direktorica Primorskih novic, ki so, najprej po Markovićevem in potem po slovenskem zakonu, stopile na pot privatizacije, na pot samostojnega in avtonomnega primorskega medija. Med drugim smo si začeli še bolj intenzivno kot predhodniki prizadevati, da bi bilo domovanje vse številčnejših zaposlenih v najpomembnejšem regionalnem tiskanem mediju Primorske primernejše. Zato smo bili pripravljeni tudi investirati, čeprav je bilo potreb po vsestranskem razvoju mnogo več kot denarja.

Na srečo smo imeli v takratnem županu Aureliu Juriju razumevajočega sogovornika, ki je bil pripravljen podpreti načrt sanacije in sklenili smo poseben dogovor. Primorske novice so bile investitor projekta, občina kot lastnica stavbe pa ga je sofinancirala in se zavezala, da bo ob morebitni prodaji objekta upoštevala vložek Primorskih novic. Tako je tudi bilo.

K sodelovanju smo najprej povabili Medobčinski zavod za varstvo naravne in kulturne dediščine ter arhitekta Marjana Vrabca za pripravo projekta, po katerem je bila prva na vrsti obnova vhodne avle. Stekle so dolgotrajne raziskave, ki so pod stropom med drugim odkrile zanimive poslikave, redkost za koprske baročne palače. Do leta 1993, ko je potekalo praznovanje 350-letnice rojstva koprskega skladatelja Antonia Tarsie (nečaka Andrea Tarsie, najpomembnejšega lastnika palače v 17. stoletju), smo uspeli prenoviti avlo. Na slovesni otvoritvi v maju smo na fasado postavili marmorno ploščo z napisom »Palača Tarsia«. Tako je domovanje Primorskih novic in objekt kulturne dediščine dobil svoje ime.

Obnovljena avla Palače Tarsia

Posnete z otvoritve; arhitekt Marjan Vrabec v ozadju

»Vstopite. Odprti smo za mnenja, stališča in različne poglede.«

A to je bil le prvi korak pri zahtevni sanaciji do cilja, ko naj bi celoten objekt upravičil svoje pomembno ime. V avli so se začela izredno dolgotrajna in precizna restavratorska dela pod vodstvom slikarke in restavratorke Mire Ličen Krmpotič. S sodelavci je na odrih pod stropom preživela ure in ure ter nekaj let reševala in obnavljala poslikave. Zavod se je dvakrat prijavil na razpis Ministrstva za kulturo, ki je prispevalo denar za obnovo, a za dokončanje del ga ni bilo dovolj. Zato so tudi to nase prevzele Primorske novice in omogočile, da je bilo delo aprila 1997 zaključeno.

Iz poročila Mire Ličen Krmpotić 1997: Pri sondiranju vhodne dvorane v palačo so bile v zgornjem delu proti gredam odkrite dekorativne poslikave. Po vsem prostoru teče neprekinjeno geometrijski vzorec, sledi mu 39 centimetrov širok poslikan del z rastlinskimi motivi (hrastovi listi, stiliziran želod, veje), nad vsako odprtino oken in vrat pa se pojavljajo medaljoni s človeškimi figurami. Prva faza restavratorskega postopka je zajela grobo odkrivanje vrhnjih plasti ometov in ugotavljanje ohranjenosti originalnih plasti. Ta je bila zelo uničena, posebno na desni polovici in jo je bilo potrebno že v tej fazi delno injektirati. Sledilo je fino odkrivanje vse poslikave, nato injektiranje in grobo kitanje poškodb in utrjevanje ohranjene poslikave. Konservatorskemu delu je sledil restavratorski del. To je pomenilo kitanje vseh poškodb z ometi na bazi apna ter dodatno injektiranje in retuširanje poškodb.

Mira Ličen Krmpotič na otvoritvi

Obnova se je postopno nadaljevala in iz avle smo se najprej dvignili na podstrešje, sanirali streho in pridobili nove dragocene prostore za rastoči kolektiv. Potrebno je bilo sanirati vlago, okrepiti temelje in konstrukcijo, urediti celotno 1. nadstropje, medetažo, zamenjati stavbno pohištvo in stavbi dati novo fasado. Dela so potekala po strogih smernicah Zavoda za spomeniško varstvo in ob velikem prilagajanju ter potrpežljivosti kolektiva, ki je med skoraj šest let trajajočimi gradbenimi deli redno opravljal svoje delo.

V tem času smo palačo od Mestne občine Koper tudi odkupili in postali odgovorni lastniki dela koprske zgodovine. V sanacijo smo vložili 60 milijonov takratnih tolarjev oziroma četrt milijona evrov, kar je bilo za majhno družbo z omejeno odgovornostjo takrat zelo veliko.

V okviru praznovanja 50-letnice Primorskih novic smo staro palačo v sveži podobi slavnostno otvorili leta 1997.

Otvoritev Palače Tarsia leta 1997

Fotografije so zgovorne: na njih so vsi, ki so pri prenovi sodelovali, občinski uslužbenci in takratna županja Irena Fister, gospodarstveniki, kulturniki, novinarji, sosedje, politiki in seveda kolektiv. Takrat sem zbranim povedala, da nam »naše domovanje v Palači Tarsia daje občutek tiste žlahtne starosti, prepojena je z bogato zgodovino nekdanje družine Tarsia in pomembno vlogo, ki jo je imela v mestu in jo še ima; izžareva kulturo preteklosti in sedanjosti. In kljub temu, da smo ohranjali vse značilnosti baročne palače, so v njej tudi sodobno opremljeni poslovni prostori. ... Palača Tarsia pomeni tudi darilo Kopru, saj smo mestu vrnili palačo v vsem njenem sijaju, avlo pa odpiramo javnosti za razstave, predstavitve, posebne glasbene trenutke ... «.

Reprezentančnost sedeža Primorskih novic so nam potrjevali tudi obiskovalci iz tujine. Med njimi novinarji Guardiana in Financial Timesa iz Londona, ki so v svoja poročila zapisali, da gre za eno najlepših domovanj novinarske hiše na svetu. S seboj so vzeli drobno predstavitev, ki jo je oblikoval slikar Aleksij Kobal in se je začela s fotografijo leva z vhodnih vrat, pod katero je bilo zapisano: »Vstopite. Odprti smo za mnenja, stališča in različne poglede.«

Iz predstavitve Palače Tarsia in Primorskih novic, delo slikarja Aleksija Kobala

Palača Tarsia je bila eden tistih historičnih spomenikov, ki krasijo mestno jedro, hkrati pa je živ in dinamičen organizem, ki ima vselej odprta vrata za najširšo javnost.

Vhodna avla palače Tarsia je postala središče dogodkov na Ulici OF, novoletnih srečanj s kolegi iz Regionalnega RTV centra, z vsakoletno predstavitvijo koledarjev, ki so želi priznanja v oblikovalski stroki in med ljudmi. Predstavljali smo knjige, tudi iz lastne založniške dejavnosti, imeli razprave, okrogle mize, razstave, razgovore z bralci in mnoge druge dogodke. Palača Tarsia je bila eden tistih historičnih spomenikov, ki krasijo mestno jedro, hkrati pa je živ in dinamičen organizem, ki ima vselej odprta vrata za najširšo javnost. Tudi za tiste, ki so za mizico v lepi avli želeli zgolj prebrati najnovejši časopis.

Tako smo gradili verodostojnost, ugled in interaktivnost, tako pomembne atribute slehernega medija.

Nova vsebina, nova zgodba

Tako je bilo do leta 2006, ko se je začela pisati drugačna zgodba, ki se zdaj, kot kaže, za Primorske novice (oziroma njihove lastnike) po 55 letih domovanja v centru Kopra v tako reprezentančnih in simbolnih prostorih zaključuje.

Za Palačo Tarsia se morda spet začenjajo boljši časi, ki si jih častitljiva dama pomembnega imena koprske družine Tarsie zasluži: spoštovanje njene preteklosti in bogate zgodovine Kopra, polnost življenja v palači in centru mesta, sobivanje in odprtost, negovanje medkulturnosti. Lahko ji le zaželim srečo.

Kaj pa Primorske novice? Ali Delo, ki ga lastniki selijo iz centra Ljubljane? Verjetno ima prav Dave Boyle, angleški avtor in svetovalec, ki je v obsežni analizi medijev v Veliki Britaniji stanje v časopisni industriji primerjal z zapiranjem pubov. Ti lastnikom zaradi nakupovalnih središč in cenejšega piva ne nosijo več toliko dobička kot so vredne nepremičnine, v katerih so pubi. Zato jih pač prodajajo. »Enako počnejo lastniki časopisov, ki imajo običajno svoja domovanja v centrih mest. Iz njih so izčrpali vse, kar se je dalo, za njih imajo vrednost zgolj še nepremičnine,« je zapisal.

Za Primorske novice si želim, da ne bi bilo tako. Javnost še vedno potrebuje profesionalni in angažiran tiskani medij, ki je vpet v svoje okolje in je z njim v stalni interakciji.

O družini in Palači Tarsia: Tarsia je znamenita koprska baročna palača, ki je bila skozi vse svoje zgodovinsko obdobje več kot 400 let v središču dogodkov mesta Koper. Zgrajena je bila konec 16. stoletja v slogu poznorenesančnih beneških palač, njen lastnik je bil Paolo Percico. Družina Tarsia jo je kupila v šestdesetih letih 17. stoletja in jo preuredila v baročnem slogu, zgradila nov vhod in dodala svoj pečat pročelju. Posebnost palače je baročno poslikana vhodna veža, ki je rezultat posega novega lastnika Andrea Tarsie, strica skladatelja Antonia Tarsie. Ta je poleg notranjosti spremenil tudi pročelje, saj je nad novim vhodom postavil družinski grb in letnico 1669. Nad balkon je dal vzidati orla z razprtimi krili, ostanek nekdanjega nagrobnika znamenitega vojskovodje Jacopa Tarsie, ki je s svojimi vojaškimi uspehi in zaslugami pridobil družini plemiški naslov. Družina Tarsia ima bogato zgodovino in pomembno vlogo v zgodovini mesta in pokrajine, njeni člani so bili vojskovodje, sodniki, diplomati, učenjaki, kapitani ... Prvič je bilo njeno ime omenjeno že leta 1229, leta 1478 pa so njeni takratni člani postali grofi Svetega rimskega imperija. Bili so tudi zelo znani tolmači Benečanom na turškem dvoru. V času največjega umetniškega in kulturnega razcveta Kopra se je rodil tudi Antonio Tarsia, koprski organist in komponist. Službovanje v koprski stolnici (V letih 1662 – 1710 je bil edini redno plačani glasbenik koprske stolnice) je sovpadalo z obdobjem škofovanja humanistično izobraženega in umetnostim naklonjenega avguštinskega brata Paola Naldinija. Do danes je preživelo 16 izvirnih glasbenih tiskov in 200 rokopisov. Antonijev sin Giacomo je dobil plemiški naslov leta 1727, sin Giacoma Alvise pa je zaključil kronologijo plemiške družine leta 1803, saj ni imel moških potomcev. V veliki dvorani v prvem nadstropju palače je bila zbirka 15 portretov najbolj vidnih članov družine. Ohranjenih in restavriranih je 13 portretov, ki se nahajajo v Pokrajinskem muzeju v Kopru. (Viri: Edvilijo Gardina, Plemiška družina Koper, Muzikološki zbornik 1994; EREMITA DOCTUS – EPISCOPUS IUSTINOPOLITANUS PAULUS NALDINI (1686-1713). Zapuščina koprskega škofa Paola Naldinija.)