Srečno, Nuti!

V travi ob Badaševici se stiska prestrašena črna kepica. Sama na svetu. Kakšna bo njena usoda?


Najprej se zgrozim. Sivolas mož je z nogo porinil v vodo majhno črno živalico z dolgim repom, z mostu je videti kot podgana. Ta takoj spet prileze na breg, on jo ponovno porine v vodo, ona spet prihiti na breg, on spet porine, ona se spet povzpne ven, na travo, on končno odneha in odide, ona se po tem neenakem boju izčrpana potuhne med redko travo. Šele takrat opazim, da se dober meter od nje nestrpno prestopajo tri vrane. Čakajo, da bo obnemogla, potem pa ... ? Torej jo je sivolasi mož poskušal rešiti pred njimi, jo usmeriti v vodo, da bi odplavala do varnega rova! Sestopim na breg in sedem k živalici. Vrane se odmaknejo; ena od njih odleti na vejo najbližje pinije, ki se razteza nad nama. Bo počakala, da odidem.

V travi se stiska mokra črna kepica z očmi, izbuljenimi od strahu, mladiček nutrije. Previdno jo primem in dvignem k sebi; pod prsti začutim štrleče koščice. Mojbog, Nuti, kdaj si nazadnje jedla? 

Sama na svetu

Ves čas se oziram po strugi Badaševice in njenem bregu, pa ne zagledam niti ene same samcate nutrije. Samo golobi, jata galebov in neučakane vrane. Kje je mama? Kako je mogoče, da ne išče svojega mladička? Je mrtva? So pokončali njo in vse druge nutrije v tej leni rečici? Bo na površje vode čez čas priplavalo njeno napihnjeno truplo? Ga bo potem nekdo z gnusom prijel za rep in odvrgel v koš za odpadke, češ, kaj vse se je tu zaredilo? Ali pa ga bodo najprej scefrale vrane in galebi in končno še kosilnica, tako kot spomladi tisto razpadlo truplo ob bencinski postaji? Je preživela samo mala Nuti? Kaj naj storim?

Napihnjeno truplo v BadaševiciMrtva nutrija na Bonifiki 

Pokličem Andrejo iz Obalnega društva proti mučenju živali. Trenutno so zasedeni, na odlovu prostoživečih mačk, sicer pa, kot vedno, skrbijo za toliko zavrženih živali, da njihovi domovi pokajo po šivih. Nuti bo prevzel Dare, takoj ko bo utegnil, in predal jo bo prijateljskemu društvu, ki bo skrbelo zanjo, dokler je ne bodo lahko vrnili v naravo. Pa ne v Kopru.

Vzamem jo s sabo. Vso pot jo držim na prsih. Počasi se umirja, le nekajkrat se iz drobnega telesca izvije šibak glasek. Doma pa: Kaj zdaj? Pokličem Jerneja. Prosim, prinesi mi takoj deci mleka. Nuti najprej seveda ne ve, zakaj ji ponujava plastično cevko, ko pa okusi mleko, jo hitro zgrabi, da ji ne bi ušla niti kapljica. No, še preden do konca popije svoj obrok, ji »uide« po Jernejevi majici. 

Nuti pije mleko in se polula 

V moji ...  ... in Jernejevi roki

V petih urah, dokler ne pride Dare, jo z Jernejem nahraniva še trikrat. Kasneje sicer izveva, da kravje mleko za mladiče nutrije ni primerno, boljše je razredčeno kozje, ali pa kupljen pripravek za pasje mladiče. Vseeno kaže, da ga njeno telo dobro sprejema. Vsakič se najprej skrbno očisti, z nežnimi oranžnimi zobki temeljito popravi ležišče v improviziranem gnezdu in trdno zaspi, čez čas pa se zbudi vse bolj krepka, živahna in zaupljiva. 

S smrčkom se zarine v blazino in zaspi  Postaja vse bolj krepka in zaupljiva

Dare pride enkrat popoldne. Utrujen, naravnost z dela. Ko vidi Nuti, se razneži, ne more se je nagledati. V dolgih letih intenzivnega dela za zavržene in prostoživeče živali še ni imel v rokah tako majhne nutrije. Preden jo zapre v mačjo kletko, jo še zadnjič nahranim. Srečno, Nuti! Vem, da si v dobrih rokah. 

Tudi Dare še ni videl tako majhne nutrije

Naslednji dan pobrskam po spletu. Najdem opise, kako so nutrije na farmah gojili zaradi njihovega krzna in kako so nekatere uspele pobegniti pred kruto smrtjo. Torej naše prostoživeče nutrije niso kar tako, so potomke najiznajdljivejših in najpogumnejših. Večinoma jih, v svojem egocentričnem pogledu na svet, opisujemo kot škodljivce in pri nas jih lovci vsako leto več »odvzamejo«. Kako zavajajoč izraz za pobijanje. (Članek o tem najdete na tej povezavi.) 

V naši neposredni bližini so že uvedli učinkovito alternativo nehumanemu pobijanju: preprečevanje prekomernega širjenja populacije nutrij s sterilizacijo.

Najdem tudi tri leta staro zgodbo iz Ljubljane; srečno se je končala le za eno 180-gramsko kepico: »Po pripovedovanju se je nekega sončnega dne neka ženska odločila, da bo obračunala z nutrijo, ki se prehranjuje z njenega vrta, ki ga je svojevoljno postavila na obrežju Ljubljanice in ga seveda ni ogradila. Ko se je nutrija, ki smo ji ljudje s hranjenjem tako lepo vcepili občutek zaupanja, približala ženski, jo je ta silovito udarila s kolom in nutrija je poginila, njeni komaj skoteni mladički pa so ostali sami, pet naj bi jih bilo. Zgubljeno so tavali po bregu in iskali mamo. Enega je baje pokončal pes, drugega vrana, tretji je izginil, četrti in peti pa sta pristala v varstvu ljudi, ki jim je mar, a je žal bilo za enega od njiju prepozno, saj je naslednji dan kljub oskrbi poginil. Ostal je samo še en močno podhranjen in prehlajen mladiček, ki je bil redno hranjen z mačjim mlekom na vsaki dve uri podnevi in ponoči, dobil je tudi podporno terapijo in antibiotik … zaenkrat še živi, a kaj bo z njim? V naravo se ne more vrniti, saj tja že v prvi vrsti ni spadal, v ujetništvu načeloma ne sme živeti, zavetišče za prostoživeče živali ga ne sme vzeti, ker spada med lovne neavtohtone živali – te pa očitno niso upravičene do pomoči, ko so v stiski.« Kasneje je dopisano nadaljevanje: Nutrijo so obdržali v domači oskrbi in zdaj živi brezskrbno življenje domače ljubljenke. (Več na tej povezavi.)

Nato se spomnim, da sem lani zasledila, da v Miljah obstaja skupina, ki se je borila proti pobijanju nutrij. Ugotovim, da jim je po dobrem letu prizadevanj uspelo. Letos poleti so začeli z novim načinom omejevanja populacije teh sicer zelo plodnih živali: sterilizacijo. Torej v naši neposredni bližini že obstaja učinkovita alternativa zame nesprejemljivemu pobijanju. Kdaj bomo sledili njihovemu zgledu?

Il Piccolo 7. julija letos sporoča, da v Miljah nutrije odslej sterilizirajo

Draga Nuti, obljubim ti. Ne bom se več delala, da ne opazim, kako nutrije iz Badaševice in drugih mirnih voda v naših krajih občasno skrivnostno izginejo. Zavzela se bom za to, da bodo tvoje sorodnice varne. In da boš varna tudi ti, če te voda še kdaj zanese pod most, kjer sem te našla.



  • Deli objavo