Sprehod po umirajočem Kopru: Kidričeva ulica in Servitski samostan

Koper in celotno Slovensko Istro zaznamujejo izredno bogata zgodovina in zavidljive naravne lepote. Med številnimi kulturami, ki so pripomogle k obogatenju naše identitete in razvoju obalnih mest v preteklem tisočletju, nedvomno izstopa tista iz časa beneške vladavine. Krilati lev je svoj močan vpliv nad Koprom izvajal že od 10. stoletja dalje; najprej preko nastanka bilateralne trgovske zveze, nato pa s priključitvijo današnje slovenske obale Beneški Republiki leta 1278.

Beneški lev na palači Totto v Kidričevi ulici

Sledilo je, s kulturnega vidika, pet izjemno pomembnih stoletij. Koper ali Capodistria, nekoč Aegida, Justinopolis in Capo d' Istria, je mesto, ki je v tem obdobju rodilo ali gostilo velike osebnosti, znanstvenike, intelektualce in umetnike, imena katerih so še danes svetovno prepoznana. Santorio Santorio, Pier Paolo Vergerio starejši, Pier Paolo Vergerio mlajši, Antonio Tarsia, Gian Rinaldo Carli in (po nekaterih virih) tudi Vittore Carpaccio, so le nekatere izmed najznamenitejših koprskih osebnosti tistih časov.

Vsa ta kulturna živahnost iz preteklosti še danes odseva, in sicer ne samo preko spomina na velike posameznike, temveč tudi po zaslugi vsega tistega, kar nam je iz tistih časov do danes ostalo. Koprsko mestno jedro je v tem smislu pravi koncentrat srednjeveških, renesenančnih in baročnih arhitekturnih biserov. Ni mestnega kotička, v katerem ne bi bilo mogoče opaziti zanimivega primera fasade, dimnika, balkončka, okna, lože, vodnjaka, itd.

Toda, žal, vsa ta bogatost, ta edinstveni zaklad, nima nikogar, ki bi mu namenjal zasluženo skrb in ga primerno ovrednotil. Malomarnost in napačen pristop do kulturne dediščine Kopra sta sicer zaznamovala tudi preteklost, še posebej povojno obdobje, a s politiko, ki jo občina vodi zadnjih 15 let, je nekompetentno ravnanje s tistim delom mesta, ki bi si sicer zaslužil največjo pozornost, starim mestnim jedrom, še bolj poudarjeno. Neuravnotežene investicije in nepremišljena politika, ki jih popularni in populistični župan ponosno izvaja, so spremenile Koper v mesto brez identitete in vizije, z navidezno živahnostjo, ki pa se ne dotakne osrčja mestnega jedra.

V naslednjem delu članka bom skušal izpostaviti zaskrbljujoče stanje nekaterih izmed kulturno najvrednejših koprskih objektov. Njihova današnja podoba je pretresljiva in vsekakor ne opravičuje častnega naziva evropske destinacije odličnosti kulturnega turizma, ki ga je Koper lani prejel. 

Prva etapa našega sprehoda je slikovita Kidričeva ulica. V odseku, razmejenem med Carpacciovim trgom in mestnim muzejem, ponosno, čeprav zelo načeto in utrujeno, stojita Palača Totto (bivša Gavardo) in tipična srednjeveška hiša z vidnimi lesenimi nosilci, “casa a gheffo”.

Palača Totto na Kidričevi ulici

Palača Totto, pogled z zadnje strani

Palača Totto, zgrajena v 18. stoletju, je danes v celoti zapuščena. V sredini, tik nad vhodnimi vrati, nezaščiteno stoji eden najbolje ohranjenih kamnitih beneških levov iz 16. stoletja v Kopru. Poleg zanimive fasade, palača Totto skriva tudi edinstveno notranjost. Krasijo jo elegantno kamnito vhodno stopnišče in stropne freske, ki so danes, skupaj s celotnim objektom, v izredno slabem stanju.

Palača je že od nekdaj zapuščena, občina pa namena, da bi izvajala resnejše posege, doslej ni izrazila. Čeprav je lastništvo razdeljeno med dvema zasebnima lastnikoma, ki dogovora za prenovo že več kot desetletje še vedno nista sklenila, bi od občine pričakovali, da bi sama prevzela vlogo mediatorja in ponudila finančno pomoč lastnikom za prenovo palače. Le-ta zaseda ključno pozicijo mestnega jedra, zato bi njena ponovna usposobitev morala biti ena izmed nujnejših prioritet. Morebitna prenova bi torej še kako pripomogla k ponovni oživitvi danes žalostne Kidričeve ulice. Tudi zakonodaja narekuje, da je malomarnost lastnikov do kulturne dediščine sankcionirana in da je v takih primerih možno kulturni spomenik celo razlastiti.

"Casa a gheffo" na Kidričevi ulici

"Casa a gheffo", detajl

Nekoč živahno ulico zaznamuje še en arhitekturni biser: ena izmed najslikovitejših koprskih primerov hiše z vidnimi nosilnimi tramovi, “casa a gheffo”. Hiša je bila zgrajena v 15. stoletju, njena posebnost pa so leseni nosilci, na katerih leži velik del prvega nadstropja, in živahno pobarvana (a danes že zbledela) fasada.

Današnje stanje lesenih delov stavbe pa je, kot pričakovano, nesprejemljivo in v tem primeru tudi nevarno. Pred nekaj leti je pod pritiskom Zavoda za varstvo kulturne dediščine občina končno posredovala, toda na povsem površen način. Pod nosilce so postavili kovinske podpornike. To pa je tudi, kot vse kaže, končna rešitev za propadajočo beneško lepotico.

Premaknemo se za nekaj metrov in pred nami se prikaže največja koprska stavba 16. stoletja. Obdarjena s kar dvema notranjima dvoriščema, nekoč servitski samostan in kasneje tudi porodnišnica, danes predstavlja eno najbolj žalostnih poglavij koprske nedavne zgodovine. Današnje stanje objekta ni le zrcalo praznih občinskih in državnih blagajn, temveč predvsem dokaz o slabem upravljanju z davkoplačevalskim denarjem. Sredstva, ki bi jih administracija morala investirati v kulturno dediščino in posledično v razvoj turizma, se trošijo za nepremišljene projekte, ki niso v pomoč razvoju in pozitivni prepoznavnosti mesta. Veličastni samostan (kompleks meri približno štiri tisoč kvadratnih metrov) je le viden in otipljiv dokaz napačno usmerjenih investicij, pri katerih imata kultura in razvoj le marginalni pomen, medtem ko se prednost namenja megalomanskim projektom, ki večinoma ne sodijo v naše okolje. 

Pročelje Servitskega samostana

Servitski samostan, stranska stena

Res je, da je danes samostan v lasti Univerze na Primorskem, toda to nikakor ne pomeni, da se lahko odgovornost za propadanje objekta pripiše izključno današnjemu lastniku. Servitski samostan je bil dolga leta last občine in ker ni vedela, kaj z njim, ga je predala ministrstvu za izobraževanje oz. univerzi. MOK pa ni nikoli izrazila niti minimalnega interesa za ponovno obnovo in uporabo samostana ali vložila pobude za njegovo prenovo. Glede na to, da je objekt eden najpomembnejših v mestu, bi bilo pričakovati, da bi župan videl v obnovi tega objekta eno od prioritet za mesto. Tako da, tudi če je samostan v lasti univerze, bi se lahko občina glasneje angažirala za to, da bi se ta problem čim hitreje rešil.

Zdi se skoraj nemogoče, s kakšno lahkoto se tisočletna zgodovina v dobrem desetletju nenadoma in brez težav lahko izbriše. Palače, ki se danes rušijo, kot je najnovejši primer palače Longo iz 16. stoletja v samem mestnem jedru, ali ki neusmiljeno propadajo, kot je možno videti po starejših ulicah Kopra, so skozi stoletja preživele vojne in oblasti vseh barv. Ni kaj, za njihov konec je učinkovito poskrbela današnja občinska uprava skupaj s pristojnimi državnimi ustanovami. Čestitke!

Vse fotografije: Kosta Juri