- Skupaj - Gibanje aktivnih občanov mestne občine Koper
- O gibanju
- Kontaktiraj nas
- Volitve 2018
Od univerzalnih pokojnin, ki so me presenetile in pokazale dobro prakso na področju zagotavljanja varne starosti, se vračam k potovanju.
Iz Wellingtona smo se podali skozi vinogradniško regijo Martinbourgh in prostrano živinorejsko notranjost na sever Severnega otoka, proti narodnem parku Tongariro s še delujočim vulkanom Mt. Ruapehu, ki je nazadnje eksplodiral leta 1995. Prizore iz teh slikovitih, raznolikih in celo presunljivih krajev vulkanov, termalnih vrelcev, jezer, slapov in gejzirov je bilo mogoče videti tudi v Gospodarju prstanov. Središče Severnega otoka ponuja nešteto možnosti raziskovanj, večdnevnih pohodov ali sproščenih sprehodov, odkrivanja čudes narave. Naravni termalni vrelci so posejani po tej neverjetni pokrajini in običajno polni tistih, ki uživajo v namakanju v topli vodi. Bolj adrenalinske so vožnje v čolnu proti toku in čim bližje bohotnih slapov.
Vulkan in prometni znak s kivijem
Jezero Taupa
Slapovi Huka
Termalni vrelci vabijo k namakanju
Alpake
Vulkanska cona Taupo -Wai-O-Tapu
Prav v tem predelu in naprej proti severu živi večina Maorov, tudi večina geografskih poimenovanj je maorskih ali so vsaj dvojezična. Tukaj je vendarle treba povedati tudi kaj o zgodovini dežele. Odnos med angleškimi zavojevalci v zgodnjih letih 19. stoletja in Maori je bil sicer občutljiv, vendar povsem neprimerljiv z brutalnim odnosom angleških kaznjencev do avstralskih aboriginov, ki so celino Avstralijo naseljevali že 40.000 let. Ko antropologi, zgodovinarji, naravoslovci in drugi strokovnjaki govorijo o eni ali drugi deželi, pa se to običajno začne z besedami o skoraj naravnem raju pred prihodom kolonizatorjev in vseh slabih posledicah, ki so jih povzročili.
Maori so na otoke Nove Zelandije iz Polinezije pripluli približno v 10. stoletju in v Deželi dolgega belega oblaka, kot so jo poimenovali, razvijali zapleten družbeni red družin in klanov. Šele leta 1642 jo je odkril Nizozemec A. J. Tasman in jo poimenoval po domači pokrajini Nieuw Zeeland. Za njim je oba otoka v letih 1772 do 1775 proučeval James Cook, potem pa so v to osamljeno družbo začeli vse bolj množično prihajati britanski naseljenci, misionarji s svojo vero in kulturo. Z njimi so prišle bolezni in visoka umrljivost Maorov, ki je zmanjšala njihovo število skoraj za polovico.
Angleški misijonarji so z maorskimi plemeni leta 1840 v Waitangi podpisali sporazum, po katerem so Maori predali svojo suverenost Britaniji. Cilj angleških kolonizatorjev je bila kulturno homogena družba, a se to ni uresničilo. V sredini 70-ih let prejšnjega stoletja so se odločili za nov koncept – za bikulturnost, sobivanje dveh kultur v okviru enega naroda.
Čeprav je bilo videti sobivanje angleških priseljencev in Maorov zgledno, so raziskave pokazale, da so Maori vendarle v podrejenem položaju. Na te ugotovitve je vlada leta 1971 odgovorila z Aktom rasne enakosti, v šole so uvedli pouk maorskega jezika, leta 1975 so ustanovili Waitanško sodišče, ki se ukvarja s pritožbami Maorov. Tudi Maori se selijo v mesta, zato vlada podpira njihove mladinske klube, festival in druge dejavnosti.
Danes že govorijo o multikulturnosti, saj imajo pozitiven odnos do priseljencev in se od njih ne čutijo ogrožene. Kulturni pluralizem je tako čutiti na vsakem koraku, v parkih, muzejih, galerijah.
Etnična sestava Novozelandcev po popisu prebivalstva.
Z Maori, njihovo kulturo in načinom življenja v vaseh smo se srečali v mestu Rotorua (65.000 prebivalcev). Ogledali smo si njihovo znamenito Hako, ples, ki ga Novozelandci plešejo tudi pred tekmami rugbya in nogometnimi tekmami, in jedli hangi, krompir in meso, ki ga pripravljajo na razbeljenih vulkanskih kamnih v do 60 centimetrov globoki vdolbini, ki jo izkopljejo v zemljo.
Mlada Maorka s tradicionalno tetovažo
Hangi s perutnino in krompirjem
Gostoljubna Maorka
Značilen maorski čoln
V tem mestu smo imeli priložnost spoznati še nekaj drugih zanimivosti, predvsem odnos do materialnega. Apartma smo najeli na dobri lokaciji pri starejšem možaku, ki je oddajal štiri enote. Na dan odhoda se je pohvalil, da je naredil posel svojega življenja. Za več kot milijon novozelandskih dolarjev (približno 800.000 evrov) je kitajskemu kupcu prodal hišo. Na vprašanje, kje bo odslej živel, je prostodušno povedal, da sta s psom lahko nekaj časa tudi v avtu. A verjetno si bo kupil avtodom kot njegov prijatelj Vinko, ki je v Aucklandu prodal stanovanje in že dve leti raziskuje, kje bi se ustalil.
Ob popisu prebivalstva v letu 2013 je živelo na Novi Zelandiji 168 Slovencev, polovica na območju Aucklanda. Večina se jih je priselila, le 18 % se jih je že rodilo na Novi Zelandiji. Mediana starosti (to je starost, ki razmejuje polovico mlajših od polovice starejših) je 35,4 leta. Pri (najštevilčnejših) Novozelandcih evropskega porekla je ta vrednost 40,8 let, pri Maorih pa, denimo, le 23,9 let. Mediana letnega zaslužka Slovencev pa je bila 30.800 novozelandskih dolarjev – za 200 dolarjev višja kot pri Novozelandcih evropskega porekla in kar za 8.300 višja kot pri Maorih.
Preden se ločimo od središča otoka, le še fotografiji iz slikovitega mesta Rotorua, ki leži ob jezeru in se ponaša z neverjetnimi parki.
Park Rotorua
Lesena skulptura v parku
Muzej v Rotorui
Kreativna zimska rešitev za listopadno drevo
O Severnem otoku in celotnem potovanju bi lahko napisala knjigo in izdala foto album, tako polni so bili dnevi, doživetja, pestrost dežele, njene lepote in ponudbe. Naj o nekaterih utrinkih spregovorijo fotografije s polotoka Coromandel, kjer je ena izmed največjih znamenitosti Whanganui-A-Hei (Cathedral Cove), topli izviri na plaži, kamor se je treba podati z lopato, da si izkoplješ bazenček. Srečuješ skale vseh možnih oblik, hodiš po neskončnih plažah, zaviješ v vinograd in na pokušino k vinarju, prepustiš se drugim čarovnijam matere narave. Ob vsej sladki in slani vodi pa ni mogoče jesti svežih rib po našem mediteranskem okusu. Ponosni so na primer na svoje postrvi, a jih ni mogoče kupiti ali jesti v restavraciji. Prijazen domačin nam je pojasnil, da do postrvi prideš samo, če si ribič in kupiš ribiško karto ali pa si ribičev prijatelj in ti odstopi eno od treh dovoljenih ulovljenih rib. Tudi veliko morskih predelov je povsem zaščitenih pred ribolovom. Zato pa je mogoče povsod dobiti njihovo specialiteto ( nikakor ne za ljubitelje svežih rib na žaru) “Fish and chips”.
Morje je imelo ob našem potovanju približno 17 stopinj, a to uživanja v njem ni oviralo. Kot na celotnem potovanju smo tudi tukaj povsod srečevali raznovrstne ptice, razen kivija, ki je nočna ptica.
Novozelandcem ljubkovalno pravijo Kiviji. Kivi je nočna ptica brez kril, z dolgim roženim kljunom in rjavemu kožuhu podobnim grobim perjem. Ta nenavadna žival je morda kdaj živela tudi v drugih delih sveta, zdaj pa je ni moč najti nikjer drugje kot na novozelandskem otočju. Žal je ogrožena, predvsem zaradi oposuma, ki ga je na Novo Zelandijo prinesel človek. Kivi pa je tudi sadež iz rodu aktinidij, ki izvira s Kitajske. Prvotno so ga imenovali kitajska kosmulja, ker pa ima kosmat rjav olupek, podoben ptiču kiviju, so ga na Novi Zelandiji poimenovali kivi. Odlični so zlati kiviji, ki jih pri nas še nisem zasledila.
Hahei Beach
Z lopatko do svojega bazena - Hot Water Beach
Znamenita Cathedral Cove
Naša ekipa v raziskovanju Severnega otoka
Whitianga postaja priljubljeno letovišče za meščane Aucklanda
Prizor iz Whitianga
Ptice na vsakem koraku
V ribolovno zaščitenih predelih rib kar mrgoli
Peščena plaža na Mercury Bay
Te Whanganui-A-Hei Marine Reserve
Skala kot narobe obrnjen šampanjski kozarec
Izjemne možnosti za vodne športe v Whanganui-A-Hei
Ika pod slapom na Hahei Beach
V naslednjem delu bom nekaj pozornosti namenila vinogradništvu in vinarstvu, ki je glede na to, da so vinograde začeli saditi šele v 60 letih, res izjemno področje. Potem le še nekaj besed o Južnem otoku in nasvet: Oglejte si Novo Zelandijo v živo.