Se čas za sprejem OPN ne izteka?

Ministrstvo za okolje in prostor je sredi avgusta pozvalo občine, ki še nimajo sprejetega Občinskega prostorskega načrta (OPN), da svoje aktivnosti v zvezi s pripravo in sprejemom OPN pospešijo v skladu z zakonsko določenim rokom 31. december 2021, ko prenehajo veljati prostorske sestavine in prostorski ureditveni pogoji. Po podatkih ministrstva je 187 občin že sprejelo OPN, 7 občin je v fazi predloga, torej v zaključni fazi priprave OPN. Za 18 občin je imelo ministrstvo le informacije, da priprava OPN še ni v fazi predloga. Je pa ministrstvo za okolje in prostor junija letos v parlamentarno proceduro vložilo dva (zelo kritizirana in sporna) predloga zakonov, in sicer gradbeni zakon in nov Zakon o urejanju prostora (ZUreP-3), ki predvideva podaljšanje roka. Po tem predlogu naj bi občine najpozneje do 31. decembra 2024 uskladile občinske prostorske načrte s tem zakonom glede določanja poselitvenih območij in območij za dolgoročni razvoj naselij ter glede izvedbe prve tehnične posodobitve. Do konca leta pa je le še ena seja državnega zbora.

V Izoli veliko aktivnosti, a premalo sodelovanja

Izolani bodo 9. januarja šli na referendum glede uveljavitve Občinskega prostorskega načrta (OPN). Zahtevo je vložila Civilna iniciativa Gibanje za Izolo, ki je zbrala 952 podpisov podpore volivcev. Razlogov za angažiranje občanov je bilo veliko, med njimi so: občina dolga leta ni pokazala razumevanja za njihove pobude, ne soglašajo z gostoto priseljevanja in pozidavo najboljših kmetijskih zemljišč ter drugim. Ne glede na to, ali se strinjamo z argumenti za referendum, je kot kaže šlo za pomanjkljivo komunikacijo, premalo posluha in sodelovanja med občinskim vodstvom in občani v 15 letih, kolikor je najpomembnejši občinski prostorski dokument nastajal.

Izola je, tako kot vse druge občine v Sloveniji, dolžna vizijo svojega prostorskega razvoja, prioritete in cilje v OPN opredeliti najkasneje do decembra 2021. V nasprotnem primeru občine ne bodo imele veljavnega izvedbenega akta in izdaja gradbenih dovoljenj ne bo več možna. Izola ima torej sprejet OPN, pred seboj referendum in še nekaj časa, da prostorski akt uveljavi. 

Kaj pa se dogaja v koprski občini, kjer je župan že nekajkrat obljubil stalno sodelovanje občanov pri nastajanju tega izjemno pomembnega prostorskega dokumenta, pa o dogajanju z njim praktično nič ne vemo? 

Bivši župan MO Koper ignoriral prostorsko zakonodajo in pripravo OPN

Zahtevnost priprave OPN v veliki in razvejani koprski občini je verjetno nekajkrat večja kot pri sosedih, tudi zaradi ignoriranja Zakona o prostorskem načrtovanju s strani bivšega župana. Če so tako v Izoli dokument pripravljali več kot 15 let, se s tem v Kopru enostavno niso ukvarjali. Ob tem lahko navedemo še eno zanimivost. Urad za okolje in prostor na koprski občini je takrat oziroma 15 let vodil Georgi Bangiev, lani ga je vlada imenovala za generalnega direktorja direktorata za prostor, graditev in stanovanja na ministrstvu za okolje in prostor. Danes je podpisan pod dopise občinam, da naj se pri pripravi OPN držijo rokov.

Svet MOK je sicer že leta 2007 sprejel sklep oziroma odlok o pričetku izdelave OPN, a se do konca mandatov Borisa Popoviča konec leta 2018 na tem projektu sploh ni začelo delati. Prelaganje ali celo izogibanje izdelave OPN je tako povzročalo večplastno škodo na številnih območjih oziroma v celotni občini. Tako smo bili v 16 letih priča protestom krajanov, ki niso bili soudeleženi pri prostorskih rešitvah, niso mogli vplivati na pozidavo v svoji okolici, na dejavnosti, bili smo priče razprodaji zemljišč izbrancem. Prostorskega razvoja enostavno ni bilo, ampak so pozidave in umestitve objektov potekale zgolj po volji župana, kjer je bilo s pravim denarjem ali pravim interesom mogoče kupiti, kar se je komu zahotelo. 

Prav bizarno je zato bilo, da je prostorski nered, ki ga je povzročil, Boris Popovič izkoristil za napad na aktualnega župana in izsilil celo referendum.

Kje se je zataknilo sodelovanje občanov pri pripravi OPN?

Mestna občina Koper je leta 2019 pod novim županom končno odločno pristopila k pripravi občinskega prostorskega načrta. Skupaj z izbranima zunanjima izdelovalcema, Ljubljanskim urbanističnim zavodom in podjetjem LOCUS ter birojem PS Prostor so lani (2020) izdelali osnutek OPN-ja in začeli pridobivati vsa potrebna mnenja: Zavoda za varstvo kulturne dediščine, Ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano, Zavoda za varstvo narave, Direkcije RS za vode ter Ministrstva za okolje in prostor, ki je občini naložilo tudi izvedbo celovite presoje vplivov na okolje. Januarja 2020 so bile izvedene tudi delavnice za preveritev strateških ciljev prostorskega razvoja občine z občani. Na njih naj bi dobili vse najpomembnejše informacije o pripravi in postopku sprejemanja OPN-ja.

Potem pa se je komunikacija z občani skoraj ustavila. Kakšna vest o fazi postopka je še objavljena, o vsebini pa vemo bolj malo. 

In to kljub temu, da je župan Aleš Bržan ob začetku priprave OPN zapisal: »Naša blaginja, naša varnost in naš razvoj v veliki meri temeljijo na naši sposobnosti urejanja, rabe in varstva svojega prostora. Lokalne skupnosti v Sloveniji so dolžne vizijo svojega prostorskega razvoja, prioritete in cilje opredeliti z občinskim prostorskim načrtom (OPN), in sicer najkasneje do decembra 2021. Ker gre za krovni prostorski dokument, ki bo podlaga za trajnostno načrtovanje vseh posegov v prostor na območju občine in za zagotavljanje kakovostnih pogojev za življenje in delo občank in občanov, bomo v postopek njegove priprave aktivno vključevali tudi javnost.«

Seveda je epidemija otežila organizacijo javnih razprav, a vendar je možnih oblik za komunikacijo, seznanjanje in vplivanje občanov na dokument vitalnega pomena v občini še veliko. Samo poglejmo, kaj vse zmorejo v osnovnih šolah.

Glede na izkušnje oziroma težave pri sprejemanju OPN v Izoli, glede na manipulacije, ki se lahko zgodijo v volilnem letu in zaradi sklicevanja na Aarhuško konvencijo, zaradi katere ni bila uresničena vsaj ena predvidena gradnja oziroma OPPN v občini (Škofije 2012, projekt Fortezza), bi bilo nujno, da strokovne službe občine skupaj z izvajalci OPN čim prej začnejo komunicirati z občani in jim omogočijo stalno participacijo pri nastajanju krovnega prostorskega dokumenta občine.

Čas se hitro izteka. Na špekulacije o tem, da naj bi država v okviru sprejema novega zakona o prostorskem urejanju ZureP-3 rok za sprejem OPN-jev podaljšala za kakšno leto, se namreč ne gre zanašati. Predvsem pa je nesprejemljivo, da se v občini s prostorom še naprej ravna brez konsenza glede njegovega urejanja, rabe in varstva. 

Ne glede na to, da dokument dopolnjenega osnutka še pridobiva v drugem krogu zahtevana soglasja državnih organov, bi bilo primerno, da občina posamične krajevne skupnosti (ne samo svete) seznani z osnutkom, ki ga v tem krogu obravnava država. Primerno bi bilo tudi, da se opredeli do vseh doslej prejetih pripomb in predlogov še pred javno razgrnitvijo. S tem bi bilo nedvomno doseženo večje sodelovanje javnosti pri sami pripravi končnega dokumenta. Praksa zbiranja in predvsem zavračanja pripomb in predlogov v času javne razgrnitve zagotovo ne pomeni sodelovanja javnosti, kar izkazuje izolski primer.

Aarhuška konvencija

Konvencija o dostopu do informacij, udeležbi javnosti pri odločanju in dostopu do pravnega varstva v okoljskih zadevah. Sprejeta je bila 25. 6. 1998 v danskem mestu Aarhus, Slovenija jo je ratificirala 7. 6. 2004.

Konvencija javnosti jamči pravico do:

• dostopa do okoljskih informacij
• sodelovanja pri sprejemanju okoljskih predpisov
• sodnega varstva v okoljskih zadevah

Države podpisnice so v preambuli konvencije zapisale nekaj zelo močnih zavez:

• priznavajo, da je varstvo okolja bistveno za blaginjo ljudi in za uresničevanje temeljnih človekovih pravic, skupaj s samo pravico do življenja;
• priznavajo tudi, da ima vsaka oseba pravico in dolžnost, da varuje in izboljšuje okolje za sedanje in prihodnje generacije;
• priznavajo nadalje pomen vloge, ki jo imajo lahko posamezniki in nevladne organizacije pri varstvu okolja;
• imajo s tem namen povečati odgovornost in preglednost odločanja in okrepiti podporo javnosti pri okoljskem odločanju;
• se zavzemajo, da bi bili javnosti, vključno z organizacijami, dostopni učinkoviti pravosodni mehanizmi za varstvo njihovih legitimnih interesov in za izvajanje zakonov.