Razvrednotenje šolstva in ogrožanje prihodnosti otrok se mora končati

V tem tednu skrajno zaostrenih odnosov med koalicijo in opozicijo, pa novih protestov na ulicah naših mest, sem zopet začutila potrebo, da javno izrazim svoja stališča ob vloženi interpelaciji proti ministrici za šolstvo, znanost in šport. Kot že večkrat, bom tudi tokrat pisala o svojih pričakovanjih do nosilcev javnih funkcij. 

Zadnje čase pogosto berem: »Dost mam, vsega je preveč. Mera je polna«, ali »Sit sem politikantstva, strankarske trgovine, oholosti in dvoličnosti«. Tako sem občutila tudi sama. Ker sem se zavedala, da se ruši najdragocenejše v vsaki družbi, zaupanje, in da vse več ljudi postaja ujetnik nevarnih čustev, sem članek Vsega preveč, samo morale premalo (objava v reviji Zarja Jana, maj 2020) zaključila z besedami: »Želeli smo demokracijo, imamo strankokracijo najslabše vrste in od mafije ugrabljeno državo. Po videnem in slišanem ob prvih nabavah zaščitne opreme za COVID-19 bo izzivov prihodnje mesece za nas, za parlamentarce, strokovna združenja in institucije, sindikate, predsednika države, nešteto. Bomo pripravljeni?«

In kako smo se odrezali? Običajni državljan je danes še bolj ogorčen: »Norca se delajo iz nas. Nikomur ne polagajo računov. Nekaj veljajo le zveze in poznanstva. Naša volja in pričakovanja v parlamentu ne prideta do veljave.« Ob rasti nezadovoljstva sem tudi sama vse bolj spoznavala, da bo kombinacija COVID-19 z virusi pohlepa in individualizma terjala visok davek in temeljit premislek ter odgovornost vsakogar. Nisem pa si predstavljala, da nam bodo potrebni železni živci, da lahko prenesemo vse spremembe in nesmisle, ki nam jih vlada »servira« v obdobju samo enega tedna. Kdo ve, kaj vse se bo še spremenilo v času pred objavo tega besedila.  

Starši in  šola so me učili samostojnega odločanja. Opozarjali, naj se vedno pripravim na najslabšo, ne najboljšo situacijo.  Naj nikogar ne čakam. Učili pa so me tudi, da je za razreševanje medsebojnih težav v vsaki družbeni skupini najpomembnejši dialog oz. prizadevanje, da se slišimo. Kaj pomeni, če se komunikacija pretrga in zaupanje izpuhti, te dni boleče občutimo. Priča smo uporabi vprašljivih metod za dosego svojih ciljev na vseh straneh. Na ulicah so mlajši šolarji.

Simona Kustec je vedela, s kom ima opravka in bi morala vedeti kaj lahko sledi, ko je začela igro »Bo, ko bo«. Ko ni poskrbela, da politika stroki uredi pogoje in poskrbi za njeno družbeno prepoznavnost. In je dočakala. Celo pozive k bojkotu šolanja na daljavo. Še huje, ne more se več nasloniti na Pedagoški inštitut, fakultete, ravnatelje, učitelje, otroke in starše ... Če interpelacija ne uspe, kar je verjetno, kako bo vodila svoj resor?

Šola ni šala

V vzgoji in izobraževanju sem bila tako ali drugače od 15. leta do upokojitve. Ker sem opravljala dela vzgojiteljice, učiteljice, svetovalne delavke, pomočnice otrokom s posebnimi potrebami in šla  skozi različne vloge od izvajalke do starša in danes zaskrbljene babice, menim, da o šoli lahko govorim. Kot izvajalka sem izkusila različno organizacijo, strategije, občutila večanje pritiska laične javnosti na šolo ter spremenjene idejne tokove in vrednote v družbi. Na svojih plečih sem krepko občutila strahove, odpore, skrbi učiteljev srednje poklicne in tehniške šole ob premalo dodelani reformi šolstva ob uvajanju otrok s posebnimi potrebami v vse nivoje, vrste šol. Takrat je šlo predvsem za pomanjkanje uvodnega izobraževanja učiteljev, za nove  metodike in za pripravo individualiziranih programov. Ja, priprava uvoda v novosti je izjemno pomembna. Tako včeraj kot danes. Pa tudi predvidevanja, kdo in kje bo najbolj rabil našo pomoč. 

Kot babica tretješolcu v mali vaški šoli pa občutim ogorčenje in zaskrbljenost, ko gledam razvoj njegovih navad in veščin in njegove potrebe po stiku z učiteljico in sošolci. Ne upam si pomisliti, kako bodo po tako dolgem obdobju šolanja na daljavo učitelji kos številnim otrokom s čustvenimi in vedenjskimi težavami. Čeprav je uvajanje otrok s posebnimi potrebami v šole in sodelovanje s specialnimi in socialnimi pedagogi ter psihiatri zelo obogatilo metodiko dela, pa je bilo delo s takimi otroki že prej trd oreh.

S protesta v Kopru 31. 1. 2021 (Foto Barbara Verdnik)

Kdo bo pomagal učiteljem, ko pa je teh sodelavcev premalo in ostajajo razredi še vedno preveliki, da bi delo lažje individualizirali. Koliko bo v storilnostno usmerjeni šoli časa za diagnozo stanja, ponavljanje in utrjevanje. Kolikšen bo razkorak med 95 % realizacijo in tempom določenih otrok, oddelka. Že doslej so učitelji izražali preobremenjenost ob vse bolj heterogenih oddelkih in neizčiščenih vsebinah učnih načrtov. Predvidevam, da bo potrebna večletna stalna pomoč šolam v kadrih , finančno, organizacijsko, vsebinsko … 

Res je Ministrstvo nekaj pomembnega naredilo že s spremembo ocenjevalnih obdobij, pa z nabavo opreme za nove načine izobraževanja. A vsega potrebnega je bilo odločno premalo zaradi napačnega podrejanja ministrice vladni strategiji obvarovanja zdravstvenega sistema.  Ministrica ni prispevala k enakopravnemu sodelovanju strok, k prepoznavnosti pomena izobraževanja v družbi. Ni znala ali zmogla dovolj izraziti pričakovanj in dobro pojasniti potrebnih ukrepov pri učiteljih, starših in otrocih. Pa jasno povedati, kaj bo ponudila  v pomoč za delo v šolskem okolju in do kdaj. 

Moje nezadovoljstvo z njenim delom in nastopi je doseglo vrh ob njeni izjavi o prijaznem ocenjevanju. Človek, ki bi moral nekaj vedeti o procesu poučevanja, uporablja jezik ulice. Kot da ocenjevanje ni merjenje. Kot da učitelj ni zavezan kriterijem za ocene, standardom znanja. Že kar vidim, kako bo jutri, ko bodo otroci začeli doživljati neuspeh v šoli. Prepričana sem, da bo zaradi njenega dela še več pritiskov staršev na učitelje. Največkrat gre za ljudi, ki svoje naloge starša prelagajo na šolo in z njo ne sodelujejo dovolj. Seveda je staršem, ki otrokom ne zmorejo ali znajo pomagati, potrebno nuditi pomoč. Tudi zato, da ne bi samo pritiskali na svoje otroke v zvezi s šolo. Zelo se je potrebno posvečati otrokom iz revnejših okolij. A odgovornost in naloge vsakogar morajo biti jasno razmejene. Politiki in staršem mora biti jasno, kaj je šola in kaj so njene naloge. Za to morajo skrbeti raziskovalne in izobraževalne inštitucije, predvsem pa upravni organi Ministrstva. Seveda pa je problem, če med njimi ni konsenza o šolski politiki in o potrebnih smotrih in načinih šolanja. Ker šola je in bo odsev družbe, bodo vsi družbeni pojavi vedno prisotni tudi v njej. Zaradi tega njena funkcija ni samo pridobivanje znanj, veščin, navad, ampak razvoj samostojnosti, odgovornosti za svoje cilje in do drugih. Razvoj strpnosti z drugimi in premišljenega, moralnega odločanja. Usposabljanje za premagovanje življenjskih težav in ustrezno odzivanje na izzive časa in prostora. Skratka, šola je tudi vzgoja. Danes so trenutno v ospredju higienske navade, jutri bo kaj drugega, potrebnega za samostojno življenje in življenje v skupnosti. Razen če kdo misli, da nam drugi niso potrebni.  

Žalosti me, da ministrica ni vseh sil vložila v to, da so učenci v šolah, prav zaradi učenja slednjega, samozaščite in odgovornosti, samostojnega odločanja ob težavah. Je tragičen primer ugrabljanja vseh sistemov v državi. Le da se ni nič upirala. In še nekaj, ni ji bilo jasno, kako organizirati šolo v spremenjenih pogojih dela, ker verjetno ne ve, kako moramo odločati, ko imamo dilemo. Če za nekaj ni dokazov, ampak samo domneve, moramo vedno upoštevati načelo koristi za otroke. Meni niso znani dokazi, da prisotnost otrok v šolah ob upoštevanju higienskih standardov povečuje število obolenj med nami. Če pa dileme ni imela, bi morala šolstvu predložiti dokaze. Septembra 2020 bi bilo potrebno jasno določiti in izraziti naloge vseh udeležencev v šoli v zvezi z zajezitvijo epidemije COVID-19, pa bi lažje začeli vsak pri sebi.

Šolstvo, zdravstvo, ljudje … potrebujemo spoštovanje

Ko moramo odrasli živeti s socialno distanco, z maskami, je jasno, da bodo prej ali slej tega deležni tudi otroci. Če je to nov način življenja, jih moramo za to čimprej usposobiti. Življenje v skupnosti zahteva predvsem spoštovanje do sebe in drugih. Spoštovanje tako s fizično čistočo kot s primerno komunikacijo. V šoli so bile in bodo uši, stenice, virusi, smrad, kihanje, pljuvanje, in učiti se moramo, da tega ni dopustno prenašati na druge oz. za druge. Pustite torej učiteljem, da učijo in vzgajajo. Zdravstvo naj šolstvu pri tem pomaga. Ne pa, da se mnogi učitelji počutijo vodeni kot nevedneži, nesposobni najti rešitve, primerne za svoja okolja.

A bojim se, da takega pristopa in obeta normalnosti po napisanem s Simono Kustec ne bo. In nam bodo zopet potrebni prostovoljci, da rešujejo, kar se rešiti da. Mladim ljudem jutrišnjega dne res ne zavidam.

Kako pomemben del življenja je šola, se danes bolj zaveda vsakdo. Pričakujem, da bo v bodoče dobila tudi ustreznejše mesto v naši družbi. Obravnavo in veljavo, ki ji, po napisanem, pripadata. Zato pa lahko poskrbijo le neodvisna ministrica in strokovnjaki.

V Kopru, 5. 2. 2021

S protesta v Kopru 31. 1. 2021 (Foto Barbara Verdnik)