Produkti koprskega turizma

Za kakovostno turistično ponudbo ne zadostujejo zgolj posamični, razdrobljeni izdelki, ampak usklajeno ravnanje, ki dodaja vrednost vsej turistični ponudbi na nekem zaokroženem področju.

Kot smo dejali v prejšnjem prispevku (Segmenti koprskega turizma), je v trženju pojem produkt povezan s ponudbo na trgu. 

Turistično ponudbo delimo na primarno in sekundarno. Primarna ponudba je bodisi naravno dana (morje, gore, mokrišča, podzemske jame … ) ali pa je proizvod človeških rok, značilen za določen čas in prostor (srednjeveško mestno jedro, grad, stara kmečka domačija, mlin, vodnjak … ). Turistični izdelek ali s tujko »produkt« pa je rezultat sekundarne turistične ponudbe. Gre za dobrine, ki jih lahko (v zadostni količini) vedno znova proizvajamo. Da lahko govorimo o turističnem izdelku, morajo torej ponudniki nekaj narediti. 

Pomladno prebujanje v Istri (Foto Vinko Zupančič)

Primer Hrastovelj

Tako na primer hrastoveljski mrtvaški ples ni produkt, organizacija obiska cerkve pa je, prav tako hrastoveljska turistična kartica, ki vključuje ogled cerkve. Na kmetiji Trček si gostje lahko ogledajo kmečka opravila in istrskega boškarina – to (ogled namreč) je zopet turistični izdelek, Škrgat ponuja organizacijo praznovanja kakšnega velikega osebnega dogodka, gostilna Švab pa razvajanje ob domači kulinariki, kar sta prav tako turistična izdelka. Zraven je kar nekaj vinskih kleti, ki vabijo na pokušino vin – turistični izdelek. Lokalni vodiči lahko pokažejo pot po zanimivi kulturni dediščini v okolici in napletejo množico zgodb – zopet turistični izdelek. In če bi družini Škrgat in Trček ter drugi v Hrastovljah ponudili še prenočišča, bi se turisti odločili ostati dlje. Mimogrede, sedemdnevne počitnice na istrskem podeželju so prav tako turistični izdelek.

Turistični informacijski center v Hrastovljah že obstaja. Sedaj bi morali »ti ištrijani« samo še malo stakniti glave skupaj, kajti za kakovostno turistično ponudbo ne zadostujejo zgolj posamični, razdrobljeni izdelki, ampak usklajeno ravnanje, ki dodaja vrednost vsej turistični ponudbi na nekem zaokroženem področju. 

Turistični izdelki in strategija

Strategija je selekcija, čemu dati prednost in kdo bo ostal brez virov. Viri so vedno omejeni, njihova razporeditev pa je predmet ostrih razprav, ki izražajo ožje ali širše interese udeleženih. Če posebne razprave ni, potem utegnemo imeti opravka z nepomembnim papirjem, ki ne razporeja ničesar. Ali pa se ni mogoče vključiti vanjo, kot na primer v razpravo o programu materialnih naložb Mestne občine Koper, tako da ne moremo govoriti o participatornem proračunu.

Moje trdno stališče je, da je treba vlagati v razvoj turističnih izdelkov. Ceneno in neučinkovito je, da kar poberemo skromne samonikle dosežke in jih okličemo za del strategije, ne da bi jim namenili več pozornosti (beri: denarja, drugih virov in delovnega napora za to poklicanih). Pri tem je potrebno fokusiranje, torej osrediščenje naporov na nekaj ključnih točk/ciljev, izdelkov, tržnih segmentov, saj vedno razpolagamo z omejenimi viri, ki jih je treba uporabiti kar se le da preudarno. Za to delamo strategijo. Matrike trg/izdelek tako v koprski kot v piranski strategiji pa bi sodile prej v analitski del priprave strategije, ko ugotavljamo, kaj že obstaja oziroma je mogoče imeti/razviti. Na tej osnovi bi se morali šele odločiti in selekcionirati, skratka izbrati tržne segmente in izdelke, ki jih bomo prednostno podprli z omejenimi viri.

Če tega ni, potem nima nihče razloga, da bi imel kaj proti strategiji. Ali drugače, strategije ne potrebujemo. Možno pa je, da s »strategijo« zgolj zamegljujemo strateško polje, da bi lažje sprejemali odločitve iz ozadja.

Tako se bere ugotovitev snovalcev turistične strategije »Kopra«, da so jedrne investicije v turizem že predvidene v Prometni strategiji mestne občine Koper.

Produkti koprskega turizma

Pripravljavci strategije razvoja in trženja turizma v mestni občini Koper so površni že v prepisovanju: nacionalno makro regijo Mediteranska Slovenija z vidika glavnih in podpornih turističnih produktov vidijo takole:

Slika: Nosilni in podporni produkti mediteranske makro regije iz turistične strategije MOK

Vir: Strategija razvoja in trženja turizma v MOK do leta 2025, str. 58

Primerjava s predlogom nacionalne turistične strategije (v naslednji preglednici) pokaže,da se vira pri sekundarnih/podpornih produktih ne ujemata. Koprska strategija navaja športni turizem, ki ga ne najdemo v nacionalni strategiji, od koder so Koprčani prepisovali.

Preglednica: Produkti turističnih makroregij 

Vir: Strategija trajnostne rasti slovenskega turizma 2017-2021, str. 43

Bilo bi logično, da Koprčani iz ponujenega nabora za Mediteransko Slovenijo izberejo »svoje« ključne tržne segmente in produkte ter vsaj osnovnošolsko prepišejo, kadar gre za navajanje dejstev, ne pa da si izmišljajo novotarije. 

V nadaljevanju občinske strategije se še bolj izgublja navezava na strateške dokumente v slovenskem turizmu. Med nosilnimi destinacijskimi produkti se namreč na 65. strani občinske turistične strategije pojavijo same novosti. Poglejmo si sračje gnezdo, ki sliši na ime nosilni destinacijski produkti. 

Vir: Strategija razvoja in trženja v MOK do leta 2025, str. 71

Ni jasno, zakaj se snovalci koprske strategije odmaknejo od zasnove nosilnih in sekundarnih produktov Mediteranske regije. Občinska strategija je pričela delati po svoje. Pod nova imena (nosilni produkt 1 in 2) je zbobnala zakrnele nastavke sicer v poslu in teoriji znanih tržnih turističnih segmentov, ki so v koprski občini prisotni, a ne odločilni ali prevladujoči. Sedaj smo pred neodgovorjenimi vprašanji iz analitskega dela strategije: a) s čim v koprski občini dejansko razpolagamo in v kakšnem obsegu; b) v katerih turističnih segmentih in izdelkih imamo prednosti in možnosti; ter pod c) pred strateško infantilnostjo »strategije turizma«, ki nima prioritet. Žal pa ima samo eno stalnico: koprska strategija turizma ceni le enodnevnega turista. 

Cvetki na prvih dveh mestih (Aktivni mediteranski oddih in Odkrivanje kulture in narave) sta nekaj posebnega še posebej, če ju povežemo s Koprom kot turističnim mestom, kar bi naj bila osnovna sporočilna konstanta in blagovna znamka občinskega turizma po novem. Nosilna destinacijska produkta 1 in 2 sta umetni tvorbi. Ne vemo, koga nagovarjata.

Bojim se še, da strategija preveč izhaja iz obstoječe ponudbe in ne iz potreb (nedefiniranih) turističnih potrošnikov, s čimer se pogreza v trženjsko slepoto »turisti hočejo to kar imamo in kot mi vidimo«. 

S tem da koprska turistična strategija ni usmerjena na ciljne turistične segmente, je hkrati odprla vrata poljubnemu igranju s turističnimi izdelki. Pa še nismo pokazali vsega »bogastva« produktov koprske strategije turizma.

Koprska strategija pozna dlakocepsko še nišne destinacijske produkte (Glej str. 73 in naprej) in posebne interese ter podporne produkte. Nepovezanih turističnih izdelkov, ki se ponekod mešajo z uveljavljenimi turističnimi segmenti, je preprosto preveč in tu odpove vsakršna strateška logika. Pozornemu očesu snovalcev ni ušlo ničesar: ponudba se bere kot popoln in neurejen katalog v trgovini s pohištvom. Da nismo morda vsako atrakcijo in aktivnost posilili s »produktnim« značajem?

»Produktna matrika« turizma mestne občine Koper pravzaprav pove predvsem to, da strategija nima fokusa. Razvijati želi vse in za vsakogar, kar je v očitnem protislovju s pojmom strategija v trženju.

Zagotovo pa se nihče ne more pritoževati, da ni zraven. Le da ne vem, kaj mu to koristi. 

Strategija je, kot smo zapisali na začetku, vedno selekcija, čemu dati prednost in kdo bo ostal brez virov. Po dosedanjih izkušnjah sklepam, da bo ostalo brez virov podeželje, razen če si jih ne bodo ponudniki s podeželja »prislužili« s sodelovanjem na mestnih prireditvah. Če se bo turizem osredotočil na novi plavalni kompleks in panoramsko dvigalo za Semedelčane, pa bo ostalo brez virov tudi mesto. Je to vizija turizma v Kopru?

Končno bo zaživel še edini preostali neizrabljeni košček obalnega turizma. Občina bo vložila skoraj milijon evrov v ureditev nekdanje obalne ceste proti Izoli. Če bi imeli sredstva ali pridobili investitorja, bi tam zgradili tudi kak hotel. Nisem proti vlaganju v novo pridobljeno obalo, vsakdo bi zdravorazumsko podprl odločitev za kakovostnejšo izrabo naravnih danosti, toda ali veste, kakšen razcvet bi dodaten milijon evrov pomenil za razvoj turizma v mestu Koper ali na podeželju? 

Sedaj pa kot ekonomist še vprašam: Kaj bomo zaslužili z nekajkilometrsko novo plažo? Morda bo kdo od sonca utrujenim kopalcem prodajal vsaj osvežilne pijače in sladoled iz torbice. Tako bi prišli še do primera turističnega produkta, ki bi ga lahko npr. imenovali torbičarstvo – vse v duhu naše turistične strategije.

Enodnevni produkti ali kaj drugega

Strategija poudarja obiske in izlete, manj pa tržno veliko zanimivejše večdnevne namestitve. Ne prepoznava zasebnih namestitev na podeželju in v mestu Koper, čeprav je registriranih sobodajalcev v zadnjem obdobju že okoli 140. Mar je zasebna pobuda še vedno, kot v socialističnih časih, nekaj »grešnega« in če ne gre za hotel, nepomembna?

Opustili so vsaj čislanje ladij križark, ki se izgubijo v podredje turističnih produktov (Najdete jih med nišnimi destinacijskimi produkti na str. 71 in naprej). Turisti na teh ladjah so sumljivo podobni tistim turistom iz obalnih hotelov, ki hodijo na podeželje z lunch paketi. Zastonj prejmejo dozo »odkrivanja kulture in narave«, domačini pa naj bi bili kot v safari parku vsi veseli, če jih pride kdo pogledat. In če nimajo ničesar od tega, so si baje sami krivi.

Iz zadnjih dvajsetih ali več let bi gotovo zmogli izvleči kakšno izkušnjo. Pred kratkim sem imel priložnost govoriti z osebo, ki je pred 25 leti prva uredila turistični apartma v takrat še zanikrnem Buzetu. Danes ima samo v tem mestecu desetine posnemovalcev. Ta trend turizma na podeželju in tudi v mestnih predelih pa zadolženih za razvoj turizma v naši občini še ni oplazil.

Podeželski turizem se od svojega starejšega brata morje&sonce ne more nadejati ničesar. Priročen je zgolj za priložnostno popestritev, ker verjetno premalo podpira materialne interese obalnega turizma. Ta je kot ena od desetih jedrnih destinacij slovenskega turizma z več kot milijonom prenočitev letno samozadosten. Od njega se turizem v notranjosti ali v kakšnem drugem turističnem segmentu ne more nadejati razvoja. In če pomislimo, da razvojna strategija tudi za mestni turizem v Kopru ne nudi kakovostnih izhodišč, je mera skorajda polna. Koprski turizem je po našem mnenju sestavljen iz podeželskega in kulturnega/mestnega turizma – strategija pa nobenega od njiju ne naslavlja učinkovito.

Strategija MOK na 62. strani določa, da bi se naj število namestitev do leta 2025 povečalo za 500 ležišč. To in še več bo v obravnavanem obdobju brez posebnih spodbud doseglo že samo zaledje slovenske Istre, ne vem pa, kdo bi gradil hotele v Kopru in zakaj. Ali drugače, čemu strategija, ki ustreli mimo? Turistični delavci bi se lahko napajali neposredno iz zanesljivih trendov rasti svetovnega turističnega gospodarstva in iz državne pomoči prek razpisov ter s samoorganiziranjem.

Če Koprčani menijo, da je treba graditi na dnevnih kopalcih, potem smo v veliki godlji in bi bilo bolje, da turistične strategije sploh ne bi imeli. Ali če parafraziramo kritiko državne politike: največ naredi za gospodarstvo, takrat ko ne naredi nič. 

mag. Vinko Zupančič

Viri:

Strategija razvoja turizma v občini Piran 2009 – 2015, http://www.piran.si/index.php?page=static&item=457

Strategija razvoja in trženja turizma v MOK do leta 2025, http://www.koper.si/index.php?page=static&item=2002611&tree_root=4

Strategija trajnostne rasti slovenskega turizma 2017–2021, Republika Slovenija, Ministrstvo za gospodarski razvoj in tehnologijo. Ljubljana, oktober 2017, str. 43 http://www.mgrt.gov.si/fileadmin/mgrt.gov.si/pageuploads/Strategija_turizem_koncno_5.10.2017.pdf