Polna vrednost kulturne dediščine

Smo lastniki ali uporabniki mestne hiše v Kopru ali istrske hiše na podeželju. Ali kdaj pomislimo, da zgodovinskih stavb ne gre meriti le skozi trenutne bivanjske ugodnosti in kratkoročne podjetniške pridobitve?

Za kulturno dediščino je značilno, da jo lahko vrednotimo na najrazličnejše načine. Ocenjujemo lahko njeno estetsko, kulturno, izobraževalno, zgodovinsko, simbolno, socialno, politično in seveda tudi ekonomsko vrednost (Cassar, 2006). Posamezni vidiki vrednotenja se sicer močno prekrivajo, vendar le skupaj celovito predstavijo pomembnost dediščine. Ko izberemo načine vrednotenja, s tem tudi osvetlimo svoj odnos do tega, kaj je pomembno in kaj ni.

Dvorec Payanatopoulos še vedno čaka dobrega lastnika (Foto: Vinko Zupančič)

Polna gospodarska vrednost kulturne dediščine

Celostni pogled na vrednost kulturne dediščine lahko opremo na koncept polne gospodarske vrednosti. Polno gospodarsko vrednost je mogoče izraziti kot mero, do katere bi bili ljudje pripravljeni žrtvovati nekaj drugega, da bi pridobili ali obvarovali, v našem primeru, določeno kulturno dediščino. Sestoji iz vsote uporabne in neuporabne vrednosti. S tovrstno razgraditvijo je vrednotenje kulturne dediščine bolj razumljivo (povzeto po: Cassar, 2006).

Sestavine polne gospodarske vrednosti kulturne dediščine

Vir: Zupančič, Vinko (2012) Ekonomski vidiki kulturne dediščine.

Neposredna uporabna vrednost izhaja iz dobrin, ki jih je mogoče pridobiti in potrošiti. V splošnem je mogoče to kategorijo vrednosti najlažje izmeriti, saj vključuje določljive količine izdelkov/storitev, katerih cene je moč pridobiti na enostaven način. Pri vrednotenju kulturne dediščine s to kategorijo uporabne vrednosti praviloma nimamo težav.

V kontekstu kulturne dediščine nekega območja je to lahko prenočišče, kosilo, spominek, nakup pravega istrskega zajtrka, oljčnega olja in ovčjega sira, obisk prireditve, pa tudi nabiranje gob, jagod ali kostanja.

Posredna uporabna vrednost izhaja iz storitev, ki jih zagotavlja kulturna krajina ali znamenitost, oziroma iz funkcionalnih koristi. Pri tem nismo ničesar odnesli. Na primer, izletniki se lahko na mestu kulturne dediščine rekreirajo, seznanjajo se z dogodki iz zgodovine in s pomenom posamične znamenitosti, ogledujejo si naravno dediščino in sledijo označenim potem. 

To je tako kot pri zraku: ima uporabno vrednost, ker ga dihamo; ne moremo pa ga zaračunati in torej nima menjalne oziroma ekonomske vrednosti. Ali pač (pomislimo na okoljevarstvo)?

Prebivalci vasic Dolenjščine so letos izvedli že vrsto delavnic za obnavljanje kamnitih suhih zidov (o tem smo pisali tukaj). Te storitve imajo vrednost, a jih prebivalci, pa tudi udeleženci delavnic, ne morejo pridobiti izključno zase, lahko jih samo koristijo. Oboji cenijo urejeno okolico, udeleženci delavnic so pridobili nekaj znanja, kako graditi suhi zid, obnovljeni suhi zidovi ponovno opravljajo svojo funkcijo razmejevanja, zaščite parcel in podobno.

Merjenje posredne uporabne vrednosti je običajno veliko težje kot merjenje neposredne uporabne vrednosti. Pogosto je težko meriti »količino« posredovane storitve. Številnih tovrstnih storitev tudi ni mogoče poiskati na trgu, tako da je kar težko ugotoviti njihovo »ceno«. 

Denimo, pogled na obnovljeni suhi zid pri hlevu v Šekih je edinstven, nima para; od tisočerih zidov kjerkoli je lahko samo ta na tem mestu. Ob pogledu nanj uživamo v njegovi lepoti, vraščenosti v ambient, skratka pridobili smo estetske koristi in ta krajinski razgled pri njegovi »potrošnji«nima konkurence. Zato tudi trdimo, da kulturna krajina predstavlja edinstveno konkurenčno prednost. To je preprosto Istra, neponovljiva in drugačna od npr. Toskane, Dalmacije in podobno. Je pa lahko najpomembnejši razlog, da jo ponovno obiščemo. Pomeni prav tako, da lahko ta razgled uživa veliko obiskovalcev, ne da bi zmanjšali užitek kogarkoli od njih. (Seveda ne vedno, prepolna plaža kopalcev, na primer, ni nič kaj prijetna).

Neuporabna vrednost kulturne dediščine

Našega vrednotenja kulturne dediščine pa še nismo zaključili. Prihajamo do vidikov, ki jih imamo redkokdaj v zavesti, ali pa ostajajo naša osebna, intimna plat razumevanja. Da pa slednji nimajo vrednosti? Presodite sami!

Neuporabna vrednost lahko izhaja iz koristi kulturne krajine, vendar na noben način ne vključuje uporabe tega mesta. Posamezniki je ne morejo potrošiti in koristi kulturne krajine niso predmet menjave na trgu. Gre za vrednost, ki jo pripisujemo netekmovalnim in neizključujočim značilnostim javnih dobrin, ki jih običajno posedujejo mesta naravne in kulturne. Neuporabno vrednost je najtežje oceniti, saj se praviloma odraža v obnašanju ljudi, katerih misli ne spoznamo kar tako na prvi pogled. Le redki imajo sposobnost, da prepoznajo to, kar ljudi žene v podzavesti in tisto tudi znajo vrednotiti. Pravimo, da je neuporabna vrednost neopazna. 

Prizor iz Abitantov (Foto: Vinko Zupančič)

• V številnih primerih je najpomembnejša tovrstna korist vrednost obstoja. Gre za vrednost, ki jo ljudje pripisujejo stvari, ker se zavedajo, da je nekaj posebnega, npr. Istrska ušesa ali slikovita vas Abitanti, čeprav si jih ne nameravajo nikdar ogledati ali »uporabiti«. Nanje so lahko ponosni in so del njihove identitete. Pogosto imajo tak – nostalgičen - odnos ljudje, ki so se odselili iz svojega kraja ali domovine.
• Opcijska vrednost se kaže v pripravljenosti ljudi, da bi prispevali za zaščito ali vzdrževanje kulturne dediščine za prihodnjo lastno uporabo ali uporabo drugih. Številni lastniki zapuščenih istrskih hiš bi ob boljših lastnih finančnih razmerah brez omahovanja pristopili k obnavljanju dediščine, ki ima zanje tudi globlji pomen. Zastavili bi lahko tehtno vprašanje: kako pripraviti lastnike nepremičnin – lastništvo se tu in tam omenja kot ovira pri razvoju – da opcijsko vrednost prelijejo v neposredno uporabno vrednost? Na primer, s prijavo na razpis za evropska sredstva pri Ministrstvu za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano iz prejšnje finančne perspektive EU smo lahko pridobili nepovratna sredstva za obnovo enot kulturne dediščine. Gre za razpisa za projekte, označene sštevilkama 322 in 323. V Sloveniji je bilo z denarjem iz obeh razpisov obnovljenih čez 300 objektov kulturne dediščine.
• Zapuščinska vrednost je vrednost, kjer sta posameznik ali skupnost pripravljena prispevati za ohranjanje dobrine, da bi jo zapustili za prihodnjo uporabo drugih oziroma za prihodnje generacije. Ljudje in skupnosti smo vseskozi »generična« bitja: imamo naslednike, na katerezavestno prenašamo veliko tega, kar nas samoopredeljuje. Morda je kulturno varstvena zaščita objekta prava mera vrednosti za prihodnje rodove in krona današnjega prizadevanja posameznikov. Ta izziv lahko institucije za varstvo in ohranjanje kulturne dediščine s koristjo uporabijo (pa ga do sedaj morda niso dovolj).
• Kvazi opcijska vrednost izhaja iz zavedanja možnosti, da nas bodo informacije, ki jih bomo pridobili v prihodnosti, privedle do prevrednotenja kulturne pokrajine, čeprav se nam sedaj slednje zdi nepomembno. Dejavnosti v tej smeri utegnejo biti najrazličnejše aktivnosti posameznikov ali skupnosti »na zalogo«. Denimo, pravi podjetniki in podjetne skupnosti z nosom za posel, bi znale sestaviti pogled za leta vnaprej in se že danes ustrezno odločati. Vaška skupnost Smokvice in druge si prizadevajo za obnovo kraja vsaj deloma tudi iz tega razloga.

Kolikšna je bila celotna vrednost porušene palače Longo? (Foto Božena Ambrozius)

Kako   zapletena je problematika varovanja kulturne dediščine kot javne dobrine, si lahko ogledamo na primeru Tonine hiše v Sv. Petru. Upravljavec lahko zaračuna obiskovalcem, ki si seveda to želijo, ogled notranjosti izvirne istrske torklje. Ob tem je v interesu upravljavca, da torkljo ohranja, saj mu dobro ohranjeni objekt prinaša zaslužek. S tem pa lahko zajame le del vrednosti, ki jo predstavlja oziroma ustvarja torklja. Upravitelj ne more na noben način zaračunati ogleda obiskovalcem, ki uživajo ob pogledu na zunanjost hiše in njeno umestitev v pokrajino. Prav tako ne more zaračunati ljudem, ki v neposredni bližini živijo od trženja podobe kulturnega spomenika, lastnikom  prenočišč, trgovcem, gostilničarjem, taksistom. Potem pa so tu še ljudje, ki so zadovoljni že s tem, da vedo, da Tonina hiša obstaja ter jo bodo lahko nekoč obiskali sami ali pa jo bodo obiskali njihovi potomci. Ta kulturni spomenik tako prinaša socialne, kulturne, ekonomske in vrsto drugih koristi veliki množici ljudi oziroma družbi nasploh, vendar ni nujno, da ima upravitelj v našem primeru neposredne koristi. Brez potrebnih sredstev se lahko zgodi, da upravitelj prepusti Tonino hišo propadu ne glede na to, da so koristi, ki jih ta prinaša, zadosten razlog za njeno ohranitev. Ali drugače, upravitelj Tonine hiše ne more internalizirati, ne more »pokasirati« vseh koristi, celotne vrednosti, ki jih ta prinaša. Dobri  stari Karl Marx bi na to porekel, da dobrine – na primer kulturna dediščina –  sicer imajo uporabno vrednost, nimajo pa enakovredne menjalne, vsega torej ne moremo zaračunati. Hm, kako bi to tehniko uporabili na primeru renesančne palače Longo v Kopru, ki so jo žrtvovali na tnalu kratkoročne podjetniške računice, skozi prizmo zgolj neposredne uporabne vrednosti? (Prirejeno po: Boris Deanovič, Ekonomija ohranjanja nepremične kulturne dediščine, Gradbenik 7-8, 2006, str. 20 -21)

Kaže, da je ohranjanje kulturne dediščine po prevetritvi vseh njenih pojavnih oblik vrednosti zadetek v polno. Šele z upoštevanjem uporabne in neuporabne vrednosti skupaj je mogoče ustrezno oceniti celotno vrednost zaščite kulturne dediščine, ne samo za posamičnega obiskovalca, ampak tudi za celotno družbo.

Metodologije in pristopi k merjenju vrednosti kulturne dediščine

Nekateri objekti, zgradbe, spomeniki in kulturna krajina so tako dragoceni, da jih je treba zaradi njihove edinstvenosti in pomena obnoviti in ohranjati ne glede na stroške. V takšnih primerih je ustrezni analitični pristop stroškovna učinkovitost in ne toliko razmerje stroški/učinek. Preprosto moramo najti najcenejše in najbolj učinkovite načine za doseganje konservatorskih ciljev. Uporabo tovrstnega pristopa najbolj omejuje pomanjkanje virov za konservatorske posege.

Poglejmo primer. Palača Belgramoni Tacco je izjemna arhitektonska stvaritev, ki jo je vsekakor treba ohraniti. Sedaj se ne vprašamo, koliko to stane, pač pa iščemo najcenejši način, da jo ohranimo v njeni pričevalnosti. Je tako pomembna kulturno dediščinska zapuščina, da mora ostati, ne glede na stroške obnovitvenega posega. Torej lahko samo iščemo najcenejšo alternativo obnove, ki se po uveljavljenem finančno računovodskem spremljanju naložbe v nobenem primeru ne izplača. Ministrstvo za kulturo si lahko ob omejenih sredstvih privošči le kakšen takšen obnovitveni projekt na leto ob v nebo vpijočih potrebah po varstvu kulturnih spomenikov.

Stroškovna učinkovitost pa ima le majhen pomen, kadar razpolagamo s širokim izborom mogočih stopenj in narave izboljšav. Edinstvenost nečesa lahko upraviči le minimalno raven zaščite, vse iznad tega pa zahteva analizo razmerja med stroški in koristmi (Pagiola, 1996, str. 1).

Binclčova štala, najstarejša kamnita hiša v Hrastovljah je bila pred desetletjem obnovljena z javnimi sredstvi. Šlo je za statično sanacijo, obnovo strešne kritine in ostenja. In pri tem je tudi ostalo. S konservatorskega vidika je bila to tista minimalna zaščita, ki ohranja objekt kulturne dediščine. Lastniki pa se niso ojunačili, da bi investirali dodatna sredstva in objekt preuredili na primer v glamping namestitev ali ličen etnološki muzej ali morda celo v shrambo za karkoli, tudi seno. Ob tehtanju razmerja med dodatnimi stroški in pričakovanim učinkom tedaj niso našli ekonomske računice ali pa podjetniške žilice. Danes razmišljajo drugače. Objekt nameravajo spremeniti v prenočišče. Ob konjunkturi na področju turizma ocenjujejo, da se jim bo to izplačalo. Ni čudno, saj v soseščini domačin gradi turistične apartmaje.

Sedaj trčimo ob vprašanje merjenja učinkov/koristi delovanja. Uveljavljeni finančno računovodski pristop odpove, saj meri le neposredne učinke, v našem primeru prizadevanja po ohranjanju kulturne dediščine. Za oceno polne gospodarske vrednosti kulturne dediščine imamo danes kar nekaj metodoloških pristopov, med drugim metodo tržnih cen, metodo potnih stroškov, hedonistično metodo in metodo deležnega vrednotenja. Pomembna nosilka vlaganj v kulturno dediščino v zadnjih desetletjih je Svetovna banka, ki prepoznava imanentno vrednost kulture in njen pozitivni vpliv na družbo ter vidi ekonomsko upravičenost naložb v kulturo. V tem kontekstu se je uveljavila metoda deležnega vrednotenja.

Svetovna banka je metodo deležnega vrednotenja uporabila leta 1998 tudi v Splitu. Stanovalce in turiste so vprašali, koliko bi bili pripravljeni plačati v obliki enkratnega prispevka za obnovo mestnega jedra. Stanovalcem bi se tako z obnovo izboljšala infrastruktura, ponudba v mestu, povečala bi se možnost zaposlitve, zaradi vsega navedenega bi zrasle tudi cene nepremičnin. Turisti pa bi ravno tako uživali v boljši ponudbi. Na podlagi rezultatov je bila povprečna vrednost, ki bi jo prispevali stanovalci, 168 ameriških dolarjev, vrednost med turisti pa 44 dolarjev. Skupna korist obnove bi skladno s številom stanovalcev in turistov dosegla 60 milijonov dolarjev, kar je petkrat več, kot je bila ocenjena vrednost potrebne investicije. (Boris Deanovič, Ekonomija ohranjanja nepremične kulturne dediščine, Gradbenik 7-8, 2006, str. 21)

Kulturna dediščina je vedno lokalna. Lahko da je na Unescovem spisku svetovne kulturne dediščine, kot na primer hrastoveljski mrtvaški ples, toda še vedno na razpolago tamkajšnjim prebivalcem, da imajo nekaj od tega. Njene koristi so večkratne. Je najbolj oprijemljiv del pri izobraževanju o lastnih koreninah in samorazumevanju. Pogosto ničvredna za domačina, ker jo gleda vsak dan in nima zamisli, kaj početi z njo, oziroma kakšno vrednost premore. Z mero pronicljivosti, pa tudi organizirane skrbi družbe, bi lahko kulturna dediščina postala – kot v številnih primerih dobre prakse – učinkovit vir materialno in duhovno bogate družbe. Služila bi izrabi prostega časa, turizmu in zagotavljanju tržne vrednosti nepremičnin, pa kulturnim, izobraževalnim, socialnim … dejavnostim.

Pretorska palača z mestnega stolpa (Foto: Vinko Zupančič)

Viri:

Cassar, May (2006) evaluating the benefits of cultural heritage preservation: An overview of international initiatives. UCL Institute for Sustainable Heritage: London

Deanovič, Boris (2006) Ekonomija ohranjanja nepremične kulturne dediščine, Ljubljana, Gradbenik 7-8

Pagiola, Stefano (1996) Economic Analysis of Investments in Cultural Heritage: Insights from Environmental Economics. World Bank: Washington, D.C

Zupančič, Vinko (2012) Ekonomski vidiki kulturne dediščine. V: Drempetič Jadranka, ur.: Razvoj modela revitalizaicje istrskega podeželja. Ljubljana: Zavod za varstvo kulturne dediščine Slovenije (projekt REVITAS).