- Skupaj - Gibanje aktivnih občanov mestne občine Koper
- O gibanju
- Kontaktiraj nas
- Volitve 2018
Učenci ankaranske osnovne šole so 30. januarja pripravili kulturni program, s katerim so obeležili spomin na holokavst, sistematični genocid Judov, ki ga je izvajala nacistična Nemčija med drugo svetovno vojno. Poklon žrtvam so razširili z gostovanjem razstave Ko je umrl moj oče in tako v središče postavili spominjanje na Slovence, internirane v italijanska fašistična koncentracijska taborišča. Izkušnjo internacije jim je približal eden še redkih živečih nekdanjih internirancev, sokrajan Miro Zupančič. Razstava vključuje spise in risbe otrok, ki so bili v letih 1942 in 1943 v koncentracijskih taboriščih Rab, Gonars, Treviso, Visco in Renicci. Na ogled je v pritličju osnovne šole Ankaran do 10. februarja.
Dr. Boris Gombač vodi ankaranske devetošolce po razstavi Ko je umrl moj oče. Fotografija: Saša Petejan
Izkustvena razstava osnovnošolce nagovarja neposredno. Šolarji vojnega časa preko spisov, napisanih pred 75 leti v partizanski šoli, v stilu analognega, malo daljšega sms sporočila in fotografije z instagrama, sporočajo ankaranskim vrstnikom, da nas človeško nasilje, zlo in krvoločnost ranijo nepopravljivo. Otroke še posebno.
“Ali joka,” je tiho vprašala devetošolka v vrsti za mano, ko se je internacije spominjal Ankarančan Miro Zupančič. Pričevalcu italijanskega fašističnega nasilja je solze izvabil spomin na dotik, ki ga je bil deležen prvi dan internacije.
Zupančič, tedaj 10-letni radoveden, neustrašen deček, je bil med zadnjimi v vrsti za tuširanje. “Ko sem stopil po stopnicah, sem na levi strani opazil dva oficirja, in pred sabo eno lepo, lepo dekle. Zame je bila angelsko lepa. Z rokami si je pokrivala prsi in na sebi je imela hlačke. Ko je to opazil oficir, tenente, ji je hlačke strgal. Naenkrat sem opazil, da je vsa krvava po nogah.” Desetletnik je misli, da jo je poškodoval italijanski vojak, za menstruacijo ni vedel. Pričevalec je nadaljeval natančno pripoved dogodkov iz preteklosti. “Ko je šla ven, me je rahlo pobožala po ostriženi glavi. In jaz sem dolgo dolgo čutil … to roko ...” Spomini so mu vzeli glas. “... čutil na svoji glavi,” je s solzo na veki končal stavek. Na mlade je prenesel še več spominov. Učence je na stolih premaknil tudi podatek, da ima gost domačo knjižnico z več kot tisoč knjigami. Vzdihi čudenja so se vmešali v pripoved.
Odkar obeležujemo spomin na največje tragedije človeštva, imajo osebna pričevanja največjo moč.
Poslušalcem na najbolj razgaljen način približajo žejo, lakoto, strah, grozo, mučenje, ponižanje, trpljenje, napade uši in bolezen, neizogibno smrt moških, žensk, ostarelih, otrok in dojenčkov. Iz poslušalcev izvabljajo jok, bolečino in tišino, kdaj tudi slabost. Vse to v človeku izzovejo tudi pričevanja fašistične internacije v nagrajenem radijskem dokumentarcu Radia Koper.
Kulturni program ob obeležitvi spomina na holokavst v OŠ Ankaran. Pričevalec Miro Zupančič sedi v prvi vrsti, drugi z leve. Vir: http://www.osv-ankaran.si/sola/novice/razstava
“Trpljenje nekoga drugega je relativno. Doživel ga je nekdo drug,” je ankaranske učence nagovoril dr. Boris Gombač, z ženo dr. Metko Gombač soavtor gostujoče razstave Ko je umrl moj oče. “Stik z živim človekom pa se te dotakne, prebudi čustva,” je pomen pričevanj nekdanjih interniracev pred učence potisnil dr. Gombač. Tudi zanju so bili spisi otrok, ohranjeni v Arhivu Republike Slovenije, sprva zanimiv zgodovinski dokument. Pogovori z avtorji spisov pa so njun akademski svet obrnili na glavo.
Ko prisluhneš pričevalcu, nekdanjemu internirancu, postaneš njegova priča, daješ mu verodostojnost, potrjuješ resničnost tega, kar se mu je zgodilo.
Vir: Metka Gombač, Boris M. Gombač, Dario Matiussi: Ko je umrl moj oče, Risbe in pričevanja iz koncentracijskih taborišč na italijanski vzhodni meji (1942-1943).
Pričevalcev internacije v italijanskih fašističnih koncentracijskih taboriščih, kakršen je Ankarančan Miro Zupančič, ni veliko. Tisti, ki so preživeli, so ostareli in po večini umrli. Živih je le še nekaj deset pričevalcev, ki so bili internirani kot otroci, mladostniki, dijaki. Med zbiranjem pričevanj v minulih šestih letih je bil samo pokojni dr. Anton Vratuša (1915-2017) interniran kot polnoletna oseba.
Dr. Vratuša je bil po vojni diplomat in akademik, predvsem pa človek širokega pogleda in duha. Ni skrival nezadovoljstva, da je obeleževanje holokavsta ali spominjanje na žrtve druge svetovne vojne pomanjšano na komemoracije in slovesnosti. V dokumentarnem filmu Strah ostane je povedal, da Evropa, ko zanemarja in pozablja na protifašistične vrednote, izgublja. Zato je pozival k ponotranjenju in aktivnemu prenašanju vrednot, ki so jih zločinske ideologije zavrnile.
Pričevalec Anton Vratuša, interniran v Gonars, Treviso, Padovo in na Rab, med snemanjem dokumentarnega filma Strah ostane. Fotografija: Saša Petejan
Kot za njega, še za mnoge, besede: nikoli več, zvenijo votlo. So kot prst, ki kaže zlo in obsoja storilce. Kazanje s prstom, oropano védenja, vodi v mit. Eden od mitov je, da je ureditev sveta preprosta in da je edini spopad, spopad dvojice: dobrega in zla, rdečih in črnih, črnih in belih. Zgodovinsko spominjanje bi bilo širše osmišljeno, če bi dosledno vztrajali na slavljenju razvoja, vzniklega na pogorišču človekovega zla.
Tragedija druge svetovne vojne nam je dala človekove pravice, svobodo in pluralnost. To so dosežki humanizma in politike, ki v svoji razsežnosti in vplivu prekašajo polet na Luno.
Lahko bi negovali zavest o teh novostih, a kaže, da smo se predali mitu, da se je po koncu druge svetovne vojne življenje vrnilo v ustaljene tirnice.
Pričevanja nekdanjih internirancev fašističnih taborišč načenjajo mit evropske enotnosti. Govorijo o kolektivni pozabi vojnih zločinov in zločinov proti človeštvu, ki jih je izvajal Mussolinijev fašizem vse od konca prve svetovne vojne. Uničenje slovenske kulture je bila ena od taktik fašizma od leta 1919 do 1943.
Slovence so najprej preganjali, konfinirali in internirali zaradi maternega jezika, med drugo svetovno vojno pa zaradi učinkovitega odpora proti okupaciji. Italijanski vojaki so Slovence imenovali “alogeni” - tujerodni. Slovenci so v fašističnih taboriščih umirali zaradi neznosnih življenjskih razmer, lakote in bolezni.
Svetu in Evropi je politična kolektivna pozaba koristila. Italija je s hladno vojno prevzela vlogo ščita za obrambo Zahoda pred komunizmom. Geostrateška odločitev mednarodne skupnosti je preprečila sojenje italijanskim vojnim zločincem po vzoru Nürnberških procesov. Posledično so nekateri postali voditelji in državniki povojne Italije in Italijani so ostali pregovorno “buona gente” z izkrivljeno nacionalno identiteto in nenaslovljeno kolonialno in vojno kriminaliteto.
Mussolinijev fašizem, ki je interniral in sejal smrt od afriške celine preko Italije vzdolž Balkana vse do Grčije ostaja brez primernih enciklopedičnih zapisov in anale druge svetovne vojne je potrebno dopolniti. Šele zadnja leta postaja internacijski in konfinacijski sistem predmet širših mednarodnih zgodovinskih obravnav.
Leta 2012 je skupina akademikov in humanistov izdelala zemljevid fašističnih krajev po kategorijah odvzema svobode in po državah. Obsežno gradivo so uredili, klasificirali in objavili na spletnem mestu I campi fascisti. Zgodovinska pozaba je bila prekinjena in razkritje kriminalnosti fašizma podkrepljeno z verodostojnimi dokumenti in pričevanji. Raziskovanje fašizma ni več marginalizirano, ni pa niti popularno.
Fašistična taborišča in zapori. Vir: http://campifascisti.it/mappe.php
Morda koga zmede, da so ankaranski učenci ob dnevu spomina na zločine nacizma v ospredje potisnili spomin na zločine Mussolinijevega fašizma. Nič hudega. Enako je bilo leta 2014 v Državnem zboru z razstavo Zadnji pričevalci. To je bil prvi poklon žrtvam fašističnih koncentracijskih taborišč na državni ravni. Slovesnosti so se udeležili zadnji živeči pričevalci internacije ali njihovi zanamci.
Obeležitev dneva spomina na holokavst in gostovanje fotografso-dokumentarne razstave Zadnji pričevalci v Državnem zboru leta 2014. Vir: http://rememberingfascistcamps.blogspot.com/p/exhibition.html
Sporočilnost dogodka je bila dvojna. Sprevračanje tragedije holokavsta, ki je brez primere, je nedopustno. Enako nedopustna je pozaba zločinov fašizma, ki so slovenstvo zaznamovali bolj, kot se zavedamo. Pri spominjanju slednjega ostajamo brez muzeja, ki bi bil tudi študijsko središče in mesto spomina. K njegovi ustanovitvi že vrsto let skupaj s somišljeniki poziva pisatelj in deklarirani antifašist Boris Pahor.
Kaj sem pogrešala ob dnevu spomina na holokavst in žrtve fašizma? Védenje, da so zlo nad sočlovekom zagrešili ljudje, ki jih je poneslo verovanje, da je pravilno deliti družbo na mi in oni, naši in vaši, ljudje in neljudje. Genocidi in vojne se lahko razplamtijo tudi iz takih reči, kot je razdelitev občine. Zgodijo se, ko si ena skupina domišlja, da ima več pravic. Rezultat take domišljavosti je tudi rezilna žica na schengenski meji.
Zlo nad sočlovekom izvira iz prepričanja, da je pravilno deliti družbo na mi in oni, naši in vaši, ljudje in neljudje.
Ankaranski osnovnošolci so pogumni in razumni. Naredili so, kot se jim je zdelo prav. Sporočajo, da je hkratno spominjanje holokavsta in fašističnih vojnih zločinov in zločinov proti človeštvu, dopustno in potrebno. Saj gre vendar za človekovo dostojanstvo.“Upam, da ne boste doživeli toliko grozot, kot jih je naša generacija,” jim je zaželel nekdanji interniranec in sokrajan Miro Zupančič.