Podatki + ustvarjalnost = razvojni preboj

Prispevek mag. Roberta Muleja, glavnega urednika projekta Zlati kamen, na srečanju Koper za desetko!

Projekt Zlati kamen poteka osmo leto, letos smo nagrado podelili sedmič. Prvo leto smo najprej javno predstavili koncept na Brdu pri Kranju. Ves ta čas smo nagovarjali, predstavljali stvari in jih razlagali občinskim in državnim uradnikom ter politikom.

Predstavitev na srečanju gibanja Skupaj je za nas prelomni trenutek, ker tu prvič predstavljamo projekt v okviru nekega civilno-družbenega gibanja. Za nas je to izjemno pomembno. Normalno je, da bodo tak projekt kot je naš, najprej sprejeli tisti, ki ga vsak dan uporabljajo kot orodje. Želimo pa si, da ta orodja začne uporabljati tudi javnost, »dobri državljani«, kar jim bo med drugim omogočilo, da bodo znali bolje ocenjevati poteze svojih izvoljenih predstavnikov.

Vse slike so iz predstavitve mag. Muleja na srečanju Koper za desetko!

Najvidnejši del projekta Zlati kamen sta zagotovo nagrada in letna konferenca, kamor vabimo župane, predstavnike občin in države. Ob tem smo zgradili tudi manjši sistem medijev, zlasti elektronskih, enkrat letno pa izdamo tiskano revijo. Letos začenjamo poskusno izdajati tudi elektronsko revijo, ki naj bi izhajala štirikrat letno. Jedro, skriti motor našega sistema pa je ISSO, informacijski sistem slovenskih občin.

Govorili bomo o podatkih. Preden predstavim sistem ISSO, bi se vprašal, ali so podatki vedno del rešitve, ali so lahko kdaj tudi del problema. S podatki se namreč da narediti marsikaj. Zato bi vas vprašal, katera od teh dežel je večja: Kitajska, Nemčija ali Slovenija. Vsi smo hodili v osnovno šolo, če nismo tega vedeli že v vrtcu, in poznamo odgovor. Ampak morda je odgovor odvisen tudi od zornega kota. Če pogledamo prostor, je odgovor zelo preprost. Če pa dodamo element časa, se stvar nekoliko spremeni. 

Pred kakšnim desetletjem so na Kitajskem zgradili približno 1.300 km dolgo progo med Pekingom in Šanghajem, in vlak jo prevozi v štirih urah. Letos so v Nemčiji naredili progo med Berlinom in Münchnom, mislim da je razdalja okrog 600 km, in vlak ravno tako vozi štiri ure. Največja slovenska občina je Ljubljana, najmanjša pa Hodoš na madžarski meji. Razdalja med njima je okrog 200 km in tudi tu vozi vlak štiri ure. To postavi velikosti držav v drugo perspektivo. Sliši se kot šala, ampak v bistvu je prispodoba za tisto, kar delamo pri Zlatem kamnu. Vzamemo dva banalna podatka, v tem primeru kilometre in vozni red za vlake. Ta dva podatka združimo in dobimo nekaj tretjega. V tem primeru bi temu tretjemu lahko rekli indikator razvojne prodornosti. Razlike med slovenskim, nemškim in kitajskim vlakom nam namreč več povejo o tem, kako hitro se bodo razvijale te družbe, vsaj v tem »trdem« aspektu, morda celo bolj kot taki pokazatelji kot je rast BDP-ja. 

Poglejmo, kaj je »motor« Zlatega kamna, ISSO, informacijski sistem slovenskih občin. Po eni strani gre za banko, kamor dajemo vse merljive podatke, ki jih dobimo za slovenske občine. V ožjem smislu pa je to sistem kritičnih indikatorjev uspešnosti (Key performance indicators). Uporabljamo načela uravnoteženih kazalcev (balanced scorecard), kar pomeni, da podatkov nikdar in nikakor ne gledamo ločeno, izolirano, ampak jih skušamo vedno interpretirati v povezavi z ostalimi. Zelo je pomembno, da so ti kazalniki standardizirani, kar bom posebej razložil v nadaljevanju. Trenutno imamo 54 kazalnikov z osmih področij in tri poglede na ta področja. Področja so demografija, proračunska učinkovitost, gospodarstvo, življenjski standard, izobraževanje, trg dela, socialna kohezija in okolje. Kazalniki pa so treh tipov. Eni govorijo o aktivnostih občin, drugi o dinamiki sprememb in tretji o doseženem stanju. Nadejamo se, da bomo iz daljših časovnih linij dobili sliko, ki bi omogočala, da lažje razumemo, kako aktivnosti pripeljejo do sprememb in kako te spremembe pripeljejo do neke nove kakovosti. 

Omenil sem pomen standardizacije. Zakaj je pomembno, da so podatki standardizirani? Takoj v uvodu sem povedal, da so podatki lahko del rešitve ali del problema. Številke so v modi. Statističnih podatkov imamo v medijih zelo veliko. 

Vsebina tipične vesti iz časopisa ali s televizije bi bila lahko naslednja: Število zaposlenih v Sloveniji januarja 2018 je doseglo 768.823 oseb, za 3,8 % več kot v enakem obdobju lani. V petih letih se je število zaposlenih povečalo za dobrih 10 %. Super, ne? Zaposlenost raste. Zdaj pa poglejmo, kaj se zgodi, če spremenimo časovno perspektivo. Letos je za 14.107 manj zaposlenih kot jih je bilo v letu 2008. V primerjavi s časom pred krizo je za 1,8 % manj zaposlenih. Delež zaposlenih, če pogledamo celo populacijo med 15. in 65. letom, je bil leta 2008 55,2% in letos 54 %, torej za 1,2 % manj. Obe perspektivi sta točni. Ne v prvi ne v drugi ni zavajanja, pa vendar, podatka sta bistveno različna. 

Na občinah večkrat slišimo: »Ne rabimo vaših kazalnikov, imamo že svoje«. Seveda. Ampak ravno za to gre, da te kazalnike postavi nekdo drug, ki je zunaj občine, ki je nevtralen, ki ni tako ali drugače interesno obarvan, in postavi ogledalo. In seveda je dobro imeti širšo sliko, ne pa uporabiti samo en delček, na primer samo rast od lani na letos ali kaj podobnega.

Še tretji pogled na isti problem: število delovnih mest. Če pogledamo obdobje zadnjih petih let, se je število delovnih mest v Sloveniji povečalo za 2,4 %. Toda če pogledamo občine, vidimo, da to velja le za polovico, za 105 občin, medtem ko se je v 97 občinah število delovnih mest v tem obdobju, ko nam je šlo na bolje, zmanjšalo. V sedmih občinah je rast števila delovnih mest zelo visoka, višja od 20 %. Imamo pa tudi osem občin, kjer se je v zadnjih petih letih število delovnih mest zmanjšalo za več kot 20 %. Razvoj ni enak za vse. Če pogledamo rast gospodarstva, bi ugotovili nekaj podobnega kot pri zaposlenosti. Zelo je zanimiv tudi pogled na demografske podatke. Pri staranju prebivalstva vidimo, da je bil delež starejših od 65 let pred petimi leti 17 %. V samo petih letih se je povečal na 18,9 %. Ko pa optiko spremenimo in ne gledamo cele države, ampak posamezne občine, se te razlike pokažejo še na dosti bolj potenciran način. Leta 2013 so imeli izrazito staro prebivalstvo v 19 občinah, lani v 65. V 36 občinah se prebivalstvo izredno hitro stara. 

Naše kazalnike za Koper podrobneje predstavlja kolegica Božena Ambrozius, na enega pa bi želel opozoriti že sam, ravno zato, ker je dober primer za to, kako naš sistem deluje in kako se ga uporablja. Ko gre za izobrazbeno strukturo, se pravi za delež zaposlenih, ki imajo višjo- in visokošolsko izobrazbo, je Koper na 48. mestu med slovenskimi občinami; tako stopnjo izobrazbe ima 32,6 % zaposlenih. Je 48. mesto dobro ali slabo? Imamo 212 občin, tako da se to da prebrati kot relativno ugodno mesto. Dejstvo je tudi, da imamo 11 mestnih občin, ki bi morale biti po tem kazalcu v ospredju, tako je 48. mesto razmeroma nizko.

Primerjava z drugimi mestnimi občinami: Novo mesto in Murska Sobota imata bistveno večji delež visoko izobraženih, Ljubljana 46,2 %. Za vsakega od 54 kazalnikov smo posebej izračunali tudi številko, ki ji rečemo zlati standard – se pravi, kaj je v slovenskem merilu odličen rezultat. V primeru izobrazbene strukture je to 42,7%, torej 10% več kot v Kopru. Zlati standard pokaže nekaj, čemur bi lahko rekli razvojni prepad. Lahko ga merimo v absolutnih merilih, v odstotnih točkah, lahko pa ga po metodi časovne distance prevedemo v čas. Koliko časa bi potreboval Koper, da bi ob sedanji stopnji izboljševanja izobrazbene strukture ujel Mursko Soboto, Ljubljano ali zlati standard glede na sedanje vrednosti za te kraje? Ugotovimo, da je zaostanek za Mursko Soboto 5 let, za zlatim standardom 10 in za Ljubljano 14. Ker imamo zadnje podatke iz leta 2016, to pomeni, da bi ob sedanji stopnji izboljševanja Koper lahko dosegel sedanjo stopnjo Ljubljane leta 2030. Zakaj se ta stopnja povečuje tako počasi? 

Zelo zanimiv kazalnik, ki ga uporabljamo (v Sloveniji ga imamo samo mi), je indeks bega možganov. To je preprosto primerjava med tem, koliko diplom v določenem obdobju dobijo prebivalci nekega kraja, in koliko se v enako dolgem obdobju, vendar z rahlim zamikom, izboljša izobrazbena struktura, se pravi, koliko več je zaposlenih z univerzitetno izobrazbo. Indeks 28,2 je zelo slaba vrednost. 1.827 diplom in 515 novih zaposlitev. Diplome ne smemo enačiti z osebo, ki je diplomirala. Statistika spremlja diplome in ne diplomirancev; imamo na primer A in B študij. Čez palec bi lahko ocenili, da 1.800 diplom pomeni vsaj 1.200 oseb. To pomeni, da se vsaj polovica mladih iz Kopra, ki končajo študij, zaposli nekje drugje. Od tod pride tisti zaostanek, ki smo ga videli prej.

Številčni podatki pa so le en del zgodbe. Za nas je zelo pomemben tudi kvalitativni del, saj verjamemo, da šele ko damo to dvoje skupaj, dobimo neko smiselno sliko.

Naj naštejem nekaj lastnosti, ki smo jih letos posebej odkrili in nekaj razlogov, zakaj so dosedanje zmagovalke dobile nagrado. Prva, ki je dobila nagrado leta 2012, je bila Idrija, in to zaradi zelo uspešne preobrazbe iz izrazito industrijskega kraja v kraj, ki je zdaj močno postindustrijsko obarvan. Druga je bila Postojna, kjer so uspeli narediti točno to, kar bi, kot smo videli pri prejšnjem delu, potreboval Koper: dosegli so, da se mladi po študiju vračajo v kraj. En od vzvodov, ki so ga uporabili, je tudi eno zglednih javno-zasebnih partnerstev, govorim seveda o Postojnski jami. Ljubljana sredi 80-ih let je bila zaspano, pusto provincialno mesto, po deseti uri zvečer na ulici nisi videl drugega kot kombije takratne milice. Danes je živahna prestolnica, turistična uspešnica, kar kažejo vsi podatki, dovolj pa je že tudi sprehod skozi mesto. Obenem je to mesto, ki je zgled za trajnostne politike, glede na mednarodna priznanja, ki jih Ljubljana dobiva. Letos je zmagalo Kočevje. Nagrado je dobilo kot razvojni feniks, kot mesto, ki je po naših kazalnikih bilo povsem na slovenskem repu, krizo so imeli na vseh mogočih področjih. Ko je leta 2010 prišel nov, mlad župan, so se stvari začele zelo drugače dogajati. Spremembe, ki so jih uvajali, velika inovativnost, veliko število drobnih dobrih praks je zdaj pripeljalo tudi do tega, da te pozitivne spremembe lahko že izmerimo na različnih področjih. Veliko priznanje, ki ga je Kočevje dobilo, je nenazadnje tudi to, da je japonski gigant Yaskawa, ki je eno od treh vodilnih svetovnih podjetij na področju robotike, izbral prav Kočevje. Ne kot kraj, kjer bodo imeli le proizvodnjo, ampak kjer bodo imeli razvojno središče za Evropo. Tudi Ruše, zmagovalec v vzhodni Sloveniji, so izredno zanimiv kraj. Nova ekipa je postavila kot glavni del svoje strategije izobraževanje, šolstvo, šport. To ni bilo samo deklarativno. Razvili so vrsto konkretnih, zanimivih idej. Ruše se po merilih, ki jih imamo na področju kakovosti življenja, uvrščajo že na 4. mesto v Sloveniji. Zmagovalec v zahodni Sloveniji je Kobarid, in to predvsem zaradi turizma. Radlje ob Dravi pa so zelo majhen kraj, ki je letos že tretjič v sedmih letih med finalisti in to zaradi naravnost neverjetne inovativnosti in svežine idej.

Zaključil bi s stereotipom, ki ga pogosto slišimo: Podatki so gorivo 21. stoletja. Pri Zlatem kamnu razmišljamo takole: Če zbiramo podatke, podatek na podatek na podatek, pa čeprav gre za big data, kot jih danes imenujemo, dobimo na koncu kup podatkov. Tisto kar potrebujemo, je podatek in zrno soli, ustvarjalnost. Če to dvoje združimo, dobimo po našem mnenju orodje, ki pelje v razvojni preboj.

Mag. Robert Mulej na srečanju Koper za desetko! ob prof. dr. Vesni Mikolič (desno) in Boženi Ambrozius (levo)