- Skupaj - Gibanje aktivnih občanov mestne občine Koper
- O gibanju
- Kontaktiraj nas
- Volitve 2018
Med dopoldanskim sprehodom me ob Badaševici dohiti gospa s kuštravim kosmatinčkom. Lija se z visokofrekvenčnim repkom veseli bližnjega spoznavanja njegovih zapeljivih vonjav. A gospa svojemu radovednemu tačku zategne povodec in le odrezavo objavi: »Z gospodom tem-pa-tem sva malo prej videla vašo psičko, kako se je tam-pa-tam podelala po travi, vi pa niste počistili za njo«. »Ojoj, hvala, ker ste me opozorili. Nisem opazila, grem takoj nazaj pobrat«, jo poskušam prepričati, kako odgovorna pasja skrbnica da sem. Brez uspeha, saj je gospa medtem že odvihrala naprej.
Najraje bi se potolažila, češ da je ženska pač stresla nakopičeno slabo voljo na nedolžno bitje, a seme dvoma že klije in kljuva: Kaj pa, če Lija v trenutku moje nepazljivosti res kdaj skrivaj spusti klobasico za mojim hrbtom?
Na srečo sem se na youtubu že podučila, kako poteka zaslišanje domnevnih pasjih storilcev. Samo vtipkajte »guilty dog«, pa vam bo takoj jasno. Recimo da ugotovite, da so hišni ljubljenčki med vašo odsotnostjo zgrizli blazino in razvlekli rolo toaletnega papirja po vsem stanovanju. Takojci vzamete v eno roko ostanke blazine, v drugo pa telefon. Male poredneže boste karajoče zaslišali, kdo da je to storil, posnetek pa objavili v poduk in zabavo gledalcem, ki jih veseli zasliševanje psov, ki raje grizejo blazine, kot pa da bi ves dan osamljeno depresirali na kavču. Nedolžni kuža vas bo ljubeče gledal v oči, grešnik pa bo bodisi s sklonjeno glavo v globokem kesanju umikal pogled, ali pa se bo nesramno delal, kot da se ga vprašanje niti najmanj ne tiče.
Opremljena s tem kinološkim znanjem torej Lijo z vso resnostjo vprašam, ali je res kakala za mojim hrbtom. Ona pa me veselo gleda, kot bi ji govorila, da je pridna punca. Morda nisem uporabila pravega tona, ali pa res ni ničesar zagrešila?
Značilna drža krivca med zaslišanjem
Je to nedolžno vesel pes ali brezsramen lažnivec?
Odločim se, da bom stvari prišla do dna. Če Lija res kdaj izkoristi trenutek moje nepazljivosti, bom na najinih sprehajalnih poteh gotovo našla materialne dokaze. Ker premorem nekaj sistematične žilice, se odločim, da najprej temeljito prečešem področje ob parkirišču pod Passarello in če se mi bo zdelo potrebno, nadaljujem ob Badaševici proti Olmu. Vzamem nekaj črnih vrečk za pasje drekce, pa še eno za povrh, s katero jih bom pobirala. Saj ne, da jih bom našla, le za vsak primer.
In začnem. Kaj kmalu ugotovim, da je čas ravno pravšnji za tovrsten podvig. Pred koncem zime je trava poležana, da se opazi prav vsako smet. In vsak pasji kakec. Pa še enega ... in še enega ... in še enega in ... Globoko osramočena polnim vrečko za vrečko. Ker razmočeno seno od lanskih košenj še najbolj spominja na rahle polpete iz trave in zmletih pasjih drekcev, domnevam, da so se vsi nepoškodovani kakci nabrali čez zimo. Dokazno gradivo, zbrano ob parkirišču pod mostom je tako obsežno, da bi bilo načrtovano preverjanje brega Badaševice povsem odveč. Naložim ga v dve večji vreči in se tako otovorjena odpravim domov.
Sledi tehtanje. Osebna tehtnica pokaže neverjetnih 9,4 kg.
Ob parkirišču pod Passarello do vrha napolnim šest pasjih vrečk
Tehtnica pokaže, da zbrani kakci tehtajo celih 9,4 kg
Ne rečem, če bi se zgodilo nekajkrat. Ampak, da bi Lija tolikokrat izkoristila trenutek moje nepazljivosti, da bi čez zimo samo ob mostu skrivaj nakakala neverjetnih 9,4 kg iztrebkov? Saj to je celi dve tretjini njene telesne mase! In če bi nabrala dokazno gradivo na vseh najinih poteh, bi doseglo vsaj desetkratnik, dvajsetkratnik ... njene telesne mase. A ne zbuja dvoma samo količina. Pri veliki večini nabranih iztrebkov se mi namreč zdijo zelo sumljive tudi barve, predvsem pa oblike, kakršnih pri Lijinih iztrebkih nikoli nisem opazila.
Še dobro, da sem se v življenju precej ukvarjala z metodologijo raziskovanja, sicer bi se mi ta dvom brez odgovora za vekomaj zarezal v dušo. Tako pa vem, kaj mi je storiti: z Lijo se bova nekaj časa izrecno izogibali področju pod mostom, ki sem ga pravkar očistila. Če potem ob skrbnem pregledu ne bom našla nobenega kakca, bom osramočeno priznala, da imam prefriganega psa, ki izkoristi prav vsak trenutek, da se podela za mojim hrbtom, ob tem pa za kamuflažo še vešče spreminja obliko in barvo iztrebkov. V nasprotnem primeru pa ne bo druge razlage, kot da na sprehodih kdaj pa kdaj ostane nepobran kakec (tudi) za kakim drugim najljubšim prijateljem.
Rečeno, storjeno: po natanko treh tednih ponovno preiščem isto področje. In rezultat? Veliko olajšanje v obliki štirih polnih vrečk pasjih iztrebkov najrazličnejših oblik in barv. Tehtnica pokaže 4,2 kg.
V zgolj treh tednih se je v travi ob parkirišču pod Passarello nabralo za 4,2 kg nepobranih pasjih kakcev!
Lija je močno motivirana za iskanje dokazov, ki jo bodo morebiti oprali krivde
Na koncu si olajšano ogleda razbremenilne dokaze
Tritedenski pasji pridelek tehta neverjetnih 4,2 kg
Ste že dojeli, kajne? Kdo od nas vsaj kdaj, hote ali nehote, ne spregleda potičke ali klobasice, ki jo je za seboj pustil ljubljeni kosmatinec? Ali kdaj pa kdaj morda pozabi vrečko, ali pa ima eno samo, in ko jo po prvem iztrebljanju nepremišljeno odvrže, samo nemočno opazuje rezultat dodatnega črevesnega vala.
Ne preostane nam drugega, kot da se za pokoro občasno z vrečko v roki sprehodimo po naših najljubših poteh in poberemo, kar pač pasjega najdemo; olajšali si bomo vest. Občani in občanke, ki psov ne marajo, se jih bojijo ali menijo, da (nečloveška) zverina pač ne sodi v mesto, pa nas bodo morda lažje prenašali.
Da si ne bi kradli revirjev, se lahko tudi organiziramo in dogovorimo, kje in kdaj bo kdo pobiral neugledne ostanke, ki jih za seboj puščajo naši štirinožni prijatelji, celo tisti s pedigrejem. Ali pa se kdaj v družbi sogrešnikov lotimo čistilne akcije. Skupaj gre lažje, verjamem da tudi v tem primeru.
Pogled na (žal le trenutno) razminirano področje