Ob propadanju Servitskega samostana

Morda pa je vendarle napočil čas, skrajni (!) čas, ko bomo želeli videti vzroke in posledice dolgoletnih dogajanj, ki so privedla do tega, da danes v Kopru, v tem najstarejšem mestu v Sloveniji (pa čeprav ta primat nosi Ptuj), pred očmi propada dragocena zgodovina. Tole sem v glavnem zapisala že ob postu, v katerem je Jure Vuga opozoril na rušenje renesančne palače Longo, pa naj objavim še ob današnjem članku o propadanju Servitskega samostana (tukaj). 

Foto Kosta Juri

Ja, Koper ima že dolgo problem z odnosom do svoje dediščine. 

Po eksodusu pretežno italijanskih prebivalcev so se od petdesetih let prejšnjega stoletja tu množično naseljevali prebivalci od drugod, bodisi iz istrskih krajev in Primorske bodisi iz notranjosti Slovenije in nato cele Jugoslavije, ki se logično niso mogli takoj identificirati s sredozemskim, beneškim mestom. Dodaten problem je bil tudi ta, da so na vodstvena mesta prišli politično preverjeni kadri večinoma iz osrednje Slovenije, ki so kazali svojo nadmoč nad domačini iz zaledja Kopra, ki so zaradi revščine in preteklega fašističnega obdobja imeli pomanjkljivo izobrazbo. Tako so se slednji svoje kulturne dediščine, podeželske in urbane, sramovali, prvi pa bodisi niso razumeli beneške dediščine ali pa so jo namerno zapostavljali z namenom, da se zakrije italijanska kultura istrskih mest. 

Šele v osemdesetih in devetdesetih letih se je začela oblikovati zavest o vrednosti romanske in slovenske/slovanske, snovne in nesnovne kulturne dediščine teh krajev, saj se je tu rojena in bolj izobražena druga generacija priseljencev začela zavedati svoje identitete, poleg tega se je v dinamičnih 80-ih in poosamosvojitvenih 90-ih dvignila tudi samozavest avtohtonih prebivalcev, tako slovenskih kot italijanskih. Temu so botrovala tudi "srečna naključja" v tistem času, kot je delovanje glasbene skupine Istranova in pisatelja Marjana Tomšiča. 

Žal pa je ta proces ozaveščanja lastne identitete in identitete prostora bil grobo prekinjen z logiko kapitala, ki je v novem tisočletju zajela vso Slovenijo, EU, svet ... 

Nenazadnje smo to občutili tudi na koprski univerzi, kjer sta inštitut ZRS in humanistična fakulteta nastala prav z namenom višanja humanistične in splošne izobrazbene ravni prebivalcev ter raziskovanja in ozaveščanja sredozemske identitete teh krajev. Kar nekaj projektov obnove koprskih palač je kot posledica dogajanj na univerzi padlo v vodo, vključno z obnovo Servitskega samostana, kjer smo načrtovali najprej odprto univerzitetno knjižnico, kakršno poznata tako Ljubljana kot Maribor, potem ko naj bi knjižnica šla v novi kampus Sonce, pa bi stari samostan postal častitljivo središče primorske univerze. Žal se zaradi grobe prekinitve načrtovanega razvoja univerze to ni izšlo, čeprav je bil denar tako za obnovo kot gradnjo novih investicij v veliki meri zagotovljen. 

Današnja mentaliteta vodstvenih struktur in tudi množična mentaliteta je tako v Kopru na točno takšnem nivoju, ki omogoča, da se brez prevelikega zgražanja rušijo palače in samostani ... Pa tudi Slovenija se, najbrž posledično, še vedno ne zaveda dovolj pomena te beneške dediščine in sredozemske plasti svoje identitete.

Takšnih primerov je namreč v Kopru še ničkoliko, v fb-objavi pa seveda vseh vzrokov in posledic niti ni mogoče zaobjeti. A v tem trenutku je vredno opozarjati in upati, da vse vendarle še ni zamujeno ...

Iz FB-objave Vesne Mikolič 1. 3. 2018