- Skupaj - Gibanje aktivnih občanov mestne občine Koper
- O gibanju
- Kontaktiraj nas
- Volitve 2018
Vprašanje destinacije je tako pomembno, da jo nekateri avtorji uvrščajo med sestavine turističnega trženjskega spleta.
Bieger (2000 V:Vodeb, 2014, str. 20) meni, da je destinacija strateška enota turizma, ki na svojem prostoru ponuja vse storitve (nočitve, oglede, zabavo itn.), potrebne za določen tržni segment. Tudi Magaš (1997; ibidem) meni, da je destinacija optimalno kombiniran in tržno prilagojen prostor, ki z razvojem pomembnih in dominantnih sposobnosti v destinaciji ustvarja pogoje, ki bodo v primerjavi s konkurenco dovolj kvalitetni za dolgoročno ustvarjanje dobrih turističnih rezultatov. V literaturi kar mrgoli različnih opredelitev destinacij; gornji dve poudarjata strateško in zelo trženjsko dimenzijo opredelitve destinacije: destinacija služi ciljnim tržnim segmentom in ima konkurenco.
Svetovna turistična organizacija (UNWTO 2007, str 1-2) opredeljuje turistično destinacijo kot prostor, kjer lahko turisti prenočijo vsaj eno noč in ki vključuje turistične produkte, kot so podporne storitve, atrakcije in turistični viri. Ima fizične in administrativne meje, ki vplivajo na management, image in konkurenčnost destinacije in vključuje različne deležnike.
Teritorialna dimenzija destinacije v našem okolju žal ni ustrezno interpretirana. Morda zato, ker dolgoročne strategije razvoja turizma pripravljajo občine, ki območje destinacije (napačno) zamejujejo z lastnimi administrativnimi mejami.
Morda bi le mestni občini Ljubljana uspelo dokazati, da v celoti prostorsko pokriva eno turistično destinacijo. Menim, da se na tem mestu ponovno pozna odsotnost prave regionalizacije Slovenije, saj po eni strani izgubljamo prizadevanja za logične opredelitve turističnih destinacij, ki se nujno razprostirajo na območju, širšem od posamezne občine, po drugi strani pa podpiramo predvsem lokalne težnje skorajda za vsako ceno.
Državna turistična strategija je odprla Pandorino skrinjico lokalnih apetitov. V dosedanji državni strategiji so bile predvidene regionalne destinacijske menedžment organizacije – skupaj njih 14, ki so večinoma doživele zgolj administrativo veljavo. Južno primorska regija je edina ni uspela niti ustanoviti, si pa s tem ni nihče pretirano belil glave. Sedaj so občinski veljaki končno prišli do uradne politike, ki jim dovoljuje obdelavo svojih občinskih vrtičkov. Večje občine bodo lahko prosto zadihale in zavzele destinacijski prostor.
»Koper je opredeljen med vodilnimi destinacijami v Mediteranski Sloveniji« (str. 59), saj, tako avtorji, izpolnjuje kriterije za vodilne destinacije iz nacionalne turistične strategije:
Vodilne destinacije: To so destinacije, ki so vodilne glede na obseg prenočitev v posamezni makro destinaciji (prednostno tujih) in glede na njihov vpliv na ustvarjanje imidža/prepoznavnosti makro destinacije in s tem Slovenije – praviloma je opredeljenih od šest do deset vodilnih destinacij na makro destinacijo. Upoštevana je tudi organiziranost destinacije (kompetentnost partnerja), ponudba/produkti ter zmožnost prispevanja sredstev v dodatnih kampanjah (Turizem Koper, str. 59).
Skupaj je v Sloveniji 34 vodilnih destinacij, ki izpolnjujejo opredeljene kriterije iz Strategije trajnostne rasti slovenskega turizma 2017-2021, (str. 59).
Koprčani imajo ponovno težave pri prepisovanju iz državne strategije, saj nacionalna strategija Koper razume kot del skupne destinacije z Ankaranom. Mimogrede, Ankaran je v letu 2015 ustvaril 265.328 nočitev, Koper pa 141.088 nočitev (Turizem Koper 2025, str . 30).
Pa je treba Kopru imeti samostojno občinsko politiko po izključno administrativnih, občinskih mejah na področju turizma v makroregiji in širše?
Zaradi malikovanja teritorija v Kopru avtorji vse druge kakovostne sestavine destinacijskih odločitev pometajo v podredje. O nekaterih govorimo v nadaljevanju.
Turistično gospodarstvo Slovenske Istre boleha za sezonskostjo. Na vrhuncu sezone je mogoče prodati vsako posteljo, v pred- in posezoni pa povpraševanje naglo upade, zaradi česar se vse naložbe v turistične zmogljivosti soočajo z vprašanjem ekonomičnosti poslovanja. Klasični turistični obiskovalci iz visoke sezone se ne bodo premaknili. Turisti ne da nočejo priti, ampak s svojo ponudbo pritegujemo le določene vrste gostov.
Iskati je treba nove tržne segmente, idealno seveda tiste, ki zmanjšujejo nesorazmerje v izrabi zmogljivosti. Takšna kandidata sta zagotovo plezanje in kolesarstvo, poleg že omenjenih potencialov kulturnega/zgodovinskega turizma v mestu Koper ter podeželskega v notranjosti Slovenske Istre. Če želimo razviti takšno ponudbo, ji je treba dati destinacijski status, vire in kulturo obnašanja, ki se zrcali v namenskem mreženju.
Imam še sveže občutke s sejemskega nastopa naše turistične zadruge Zakladi Istre na sejmu Natour Alpe Adria konec letošnjega januarja v Ljubljani. Nikogar nisem našel, ki še ne bi obiskal Istre, po Obali ali Kopru pa ni bilo povpraševanja … .
Strateško bi tako lahko naredili še marsikaj. Lahko bi postali središče kolesarske destinacije, plezalska destinacija na celotnem kraškem robu, središče kulinarične destinacije istrskih zelišč, pa sonce&morje destinacija, s katero se spogleduje Koper.
V vsakem primeru bi za kaj takšnega nekdo vedno moral skrbeti, déležniki pa bi se morali skupno lotiti vsakovrstnih naložb. Marsikaj lahko delamo sočasno, toda s potrebno prepričljivo močjo, ki pa je sedanja koprska strategija ne izkaže v nobenem primeru – razen pri prevrednotenju obale med Koprom in Izolo ter pri rekreaciji za Koprčane.
Plezalstvo turistične destinacije "Koper". Vir: http://www.gore-ljudje.net/novosti/122680/
Vsi gornji premisleki pa butajo ob toge sheme razumevanja destinacije, ki vidi predvsem teritorij in še ožje, meje kakšne občine. V takšnem kontekstu se izgubijo še druga ključna vprašanja opredeljevanja destinacije: konkurenti, ciljni tržni segmenti, fokusirana ponudba, izdelano pozicioniranje in identitetni sistem ter učinkovito mreženje deležnikov in, da ne pozabim, vedno govorim o poslu, ki se mora splačati.
Mimogrede, danes imamo prav čudne razmere. Megalomanskih naložbenih odločitev iz programa skupnih naložb MOK nihče ne preverja z vidika njihove donosnosti, kar pa je prvo vprašanje, ko beseda nanese na predloge krajevnih skupnosti izven odločitev vladajoče strukture, pa čeprav gre npr. za življenjsko pomembno in ustavno zagotovljeno oskrbo s pitno vodo, tudi za turiste.
Denis Ivoševič, dolgoletni prvi mož Turistične skupnosti Istre, je Istro v petnajstih letih iz množične destinacije, ki razen poletnih počitnic na plaži ne more ponuditi nič, spremenil v pomembno gastro destinacijo, kjer sezona traja praktično vse leto in kjer je notranjost polotoka že skoraj pomembnejša od obale.
V intervjuju jeseni leta 2017 je razložil, kako jim je že 1996. leta postalo jasno, da s klasično ponudbo sonca in morja niso več konkurenčni, da v tem ni prihodnosti. Takrat so se šli množični obmorski turizem z ne ravno najnižjimi cenami, konkurenca pa je cene vse bolj nižala. Takrat je bila aktualna denimo riviera Romagnola z Riminijem, pa razne španske "coste", ki so gostom lahko ponudile nižje cene od naših. Istra je izpadla iz igre oziroma, bolje rečeno, ni imela razloga, da ostane v njej.
Kolesarjenje turistične destinacije "Koper". Vir: http://www.etana.si/traven/index.php/istra/naravna-dediscina/item/2306-presihajoca-reka-s-potoki
Ugotovili so, da njihov turizem potrebuje kakovosten podaljšek, s katerim bi povezali notranjost in obalo Istre ter s tem turistom ponudili več. Do takrat se v notranjosti Istre ni dogajalo skorajda nič. Zato so leta 2001 sestavili "master plan", kaj želijo doseči, in se lotili razvoja krajev v notranjosti Istre. Za naše razmere presenečeno beremo iz istega vira: »… ker je to za nas ključen projekt«.
Recept je dokaj preprost: v novo ponudbo/destinacijo je treba vlagati, tako organizacijsko kot tudi finančno, pred tem pa seveda prepoznati tovrstne potrebe, sprejeti odločitev in imeti sposobno organizacijsko telo in kadre za takšen preboj. V žargonu slovenske nacionalne in lokalne turistične strategije jih je mogoče prepoznati kot destinacijske menedžment organizacije. Pod takšna prizadevanja se je v hrvaški Istri veljavno podpisala Turistička zajednica Istre, kot verodostojna turistična menedžment organizacija.
»Zgodil« se jim je kulinarični turizem, smer, v katero si v Slovenski Istri sramežljivo prizadeva npr. manjši projekt Istrski zajtrk. O kakšnem povezanem »master planu« še nismo slišali, tudi v primeru odločitev za druge destinacije, ki se dotikajo teritorija občine Koper, ne.
V istem članku je g. Ivoševič tudi opisal, kako so se lotili turističnega prebujanja podeželja. Preberete si ga lahko tukaj.
Optimisti bi dejali, da se Koper do sedaj niti ni loteval turizma kot kakšne dobre gospodarske in razvojne opcije in je treba pričujoči turistični strategiji pravzaprav priznati pomemben prispevek.
Dosedanje pisanje se seveda trudi uvesti razmislek, da bi namesto občinskih meja v snovanje destinacij uvedli drugačna merila. Za dolgoročnejše odločevalce in stratege bi bil zaželen bolj profesionalen odnos do turizma. Sem sodijo tudi merila za odločanje o destinacijah. Predlagam, da proučimo segmentacijo trga kot merilo za določanje destinacij, da preigramo vsebino ponudbe, ne le teritorij. Čemu potrebujemo strokovnjake in turistične/poslovne fakultete, če ne upoštevamo njihovih ugotovitev?
Za Koper me skrbi, da neguje predvsem svoje egocentrične zamisli, ki ne sežejo dlje od nekdanjega mestnega obzidja in kakšne spalne četrti zraven (zgodovinski viri navajajo, da pa je imelo mesto svoje podeželje vedno za podaljšek svojega obzidja in je zanj pozorno skrbelo). Verjamem, da je lahko Koper dobra turistična točka. To pa še ne pomeni, da si mora zaradi tega podrejati podeželje in njegove razvojne možnosti, kar počenja zadnja leta.
Naša destinacija/deštin je Istra, ki premore več destinacij in blagovnih znamk, a ne ujetih v občinske meje. Seveda je tudi Slovenska Istra premajhna, da bi preigravali destinacijske odločitve z očmi evropskega turista. Toda če začnemo od nekod, potem je tu Istra, ki jo tuji turisti zaenkrat sicer komajda poznajo, predvsem kot morje&sonce turistično destinacijo, ima pa vse pogoje, da razvije in dokončno uveljavi še svoje podeželje v smeri podeželskega turizma. Sledijo zgodovinska mesta: Pulj, Poreč, Rovinj, Piran, Koper, Izola s kulturnim/mestnim turizmom.
V trenutnih razmerah se lahko turizem koprske občine identificira z vsaj tremi današnjimi ekonomsko zanimivimi segmenti turistične ponudbe in povpraševanja/turističnimi destinacijami: s segmentom sonce&morje (ki ga lahko več ali manj celostno pokriva Turistična organizacija Portorož), s kulturnim/mestnim turizmom (ki ga nedvomno pokriva Turistična organizacija Koper in verjetno še ni ekonomsko vzdržen) ter s podeželskim turizmom (ki ga organizirano ne prepoznava, pokriva in razvija nihče).
Obalne občine bi morale več sodelovati in prepustiti izkušeni Turistični organizaciji Portorož vlogo destinacijske organizacije na področju sonce&morje turizma. Slednja se bo verjetno pokrivala z blagovno znamko Portorož, kar pa še ne pomeni, da je morebitna blagovna znamka Koper pobližnjični analogiji lahko sopomenka za istrsko podeželje ali turizem v mestni občini Koper. Za copy&paste interesente za ta miselni vzorec dodajam, da je Portorož turistična blagovna znamka že nekje od leta 1904!
Kopra trenutno ne razumem kot turistično destinacijo. Je točka na zemljevidu, hkrati danes prepoznavna po vsem drugem, samo po turizmu ne. In če bi kdaj Koper postal turistično prepoznaven, bi moral postati prepoznaven zaradi svojih historičnih in kulturnih vsebin in manj zaradi etno dogajanj! Destinacija zgolj v geografskem smislu pa je Istra oziroma Slovenska Istra. Njo bi morali verjetno najprej napolniti s sestavinami podeželskega turizma. Teritorij vedno ostane, ni pa nujno, da je turistično privlačen. Že projekt HINTLAB je med drugim nakazal, kakšna bi morala biti dejavna strategija uveljavitve istrskega podeželja v turizmu.
Obe destinaciji: kulturni/mestni turizem v Kopru in podeželski turizem, sploščata sezonska nihanja v turističnem povpraševanju. Korak naprej pa so premisleki o novih destinacijskih izzivih, ki sem jih ponudil v tem prispevku.
Ali, če poenostavim vprašanja za današnji čas: Snovalci strategije bi se morali najprej ukvarjati z dilemo, kako sun&beach Slovensko Istro napolniti, jo narediti prepoznavno tudi po podeželskih vsebinah in to podeželje po aktualnem zasnovnem novoreku celo destinacijsko osamosvojiti, približno tako kot so Hrvati pričeli razmišljati že pred 20 leti.
Žal moram pripomniti, da je tudi bitka za turistični Koper vse prej kot dobljena. Nedavno rušenje palače Longo, propadanje srednjeveškega tkiva kot je na primer Servitski samostan, odsotnost vsebinske izrabe na primer Male Lože, pomanjkanje turističnih produktov v mestu, obeta prej pošastno perspektivo potrošniške popkulture in dokončno uničenje mesta. Če ga niso dotolkli po vojni, ga bomo sedaj v obdobju kapitalskega ludizma.
Pri podeželskem turizmu v Slovenski Istri nimamo uveljavljenih destinacijskih organov. Tudi to je na pladnju Koprčanov – ali bi uspeli nouveau riche meščanski drži navkljub prepoznati priložnosti na področju podeželskega turizma! Razmislite: ali šepava »jaz tudi« morje&sonce strategija, ali pa prodorna istrska uveljavitev kot se za Capo d'Istria spodobi na dveh stebrih: kulturni/mestni turizem v Kopru in podeželski turizem v notranjosti Slovenske Istre.
Če bi sledili duhu strategije, ki se po eni strani vrtičkarsko drži občinskih meja, po drugi strani pa destinacijskega potenciala večjega dela občine - podeželja - sploh ne prepoznava in ne podpira, ali bi bilo potem potrebno ustanoviti še vrsto podeželskih občin, da bi nekdo vendarle poskrbel tudi za razvoj turizma na podeželju?!?
Viri:
UNWTO (2007) A Practical Guide to Tourism Destination Management
http://www.lex-localis.info/files/6b8dfb12-d8f2-4d4e-bcba-dd99464ff239/634992078324999479_10.%20t%C5%BA.%20%20RDO-kolegij%20gradivo.pdf
Trajnostna urbana strategija mesta Koper (MOK, 2016) TUS (2016):
Vodeb, Ksenija. Turistična destinacija: sodobna obravnava koncepta. Koper 2014. Založba Univerze na Primorskem. http://www.hippocampus.si/ISBN/978-961-6832-77-9.pdf
https://siol.net/trendi/potovanja/denis-ivosevic-clovek-ki-je-povsem-spremenil-turizem-v-istri-449177