»Končno mi ne bo več treba preverjati, ali sem zaklenila vhodna vrata in avto. Pa brezskrbno se bom lahko ob vsaki uri sprehajala po mestu. In če me bo plečat, tetoviran neznanec v samotni ulici vprašal, ali imam uro, bom vedela, da ga to v najslabšem primeru res zanima - ali pa, da me osvaja ... «. Sproščujoče podobe vrejo iz podzavesti, vse odkar je župan ponosno objavil, da smo med najvarnejšimi občinami v eni najvarnejših držav na svetu. Si sploh predstavljate, kaj to pomeni? Morda smo med sto najvarnejšimi občinami. Kaj sto, morda smo že med deseterico najboljših! In od tod je le še korak do prvega mesta. Predstavljala sem si že, kako naš neumorni glavar po vseh drugih priznanjih ponosno prevzema še zlato odličje za najvarnejše mesto …
Kar zazvoni telefon. »Jaz sem ta-pa-ta in urejam ta-pa-ta profil na facebooku. Neka občanka pravi, da županove izjave ne držijo, saj je na srečanju Koper za desetko izvedela, da smo po nekih kazalcih med najslabše uvrščenimi občinami v Sloveniji«.
Ta-pa-ta profil? Kolikor (povsem slučajno) vem, gre za zarotniški profil nehvaležne opozicije, ki se mu na daleč izogibam. In kdo ve, ali »neka občanka« sploh obstaja, ali pa si jo je opozicija izmislila, da bi iz mene izvlekla kako izjavo, ki bi jo potem speljali na svoj mlin? »Menda ste rekli, da imamo v Kopru več obsojenih občanov kot v drugih občinah. Natančneje, da smo po tem kazalcu v Sloveniji na 184. mestu med vsemi 212 občinami«. Res je, to sem rekla, ampak zdaj bi izjavo očitno hoteli iztrgati iz konteksta, jo napačno interpretirati in jo zlorabiti. Si že predstavljam, kako bi se škodoželjno hahljali, ko bi zanesli nemir med nič hudega sluteče občane.
MOK je po deležu obsojenih občanov na 184. mestu v Sloveniji.
Zato naj takoj pojasnim. Če smo po deležu obsojenih občanov na 184. mestu v Sloveniji, to pomeni, da je samo v 28 občinah več obsojenih na 1.000 prebivalcev kot v Kopru in to sploh ni slabo, temveč je odlično. Če je toliko hudodelcev za zapahi, jih je namreč toliko manj na prostosti.
Razen če … Razen če se je kak cefizelj vendarle uspel izmakniti roki pravice. Če se kdo še naprej pritajeno smuka med nami. Kaj, če imamo celo kake izjemno zvite tatove in goljufe, ki nam kradejo, ne da bi mi ali, še huje, organi pregona, to sploh opazili? Ali če jim ne uspemo dokazati krivde? Ali če so se pritajili, čakajoč trenutek naše nepazljivosti? Ali pa če, bognedaj, nasilneži koga zastrašijo, pa si jih ne upa prijaviti? Ali če kdo koga podkupi?
Nikar, Božena, nisi konstruktivna, razmišljaj pozitivno. Vest mi narekuje, naj natolcevanja zatrem v kali, zato bom nemudoma preletela nekaj varnostnih dogajanj v Kopru in iz koša za smeti povlekla kazalnike Zlatega kamna, da bi poiskala prav vse elemente, ki lahko meni in bralcem povrnejo dušni mir.
Pa pojdimo po vrsti. Česa bi se morali bati, če ne bi živeli v enem najvarnejših mest? Nevarnih stavb in ulic, pa roparjev, goljufov, prevratnikov in nasilnežev, to mi najprej pride na misel.
Glede na starost srednjeveškega jedra našega mesta bi se utegnilo zgoditi, da bi kaka neugledna stavba, ki je še nismo utegnili porušiti, postala nevarna mimoidočim. Kulturno ozaveščeni domačini bi morda samo milo zajavkali, ko bi nam padla na glavo gotska opeka, ampak odgovorni smo vendar tudi za varnost turistov iz tistih dežel, kjer nimajo tako starih stavb, da bi se že od malega naučili izogibati padajočim renesančnim ertam, potem pa si pri nas brezskrbno ogledujejo srednjeveške stavbe, kot da so od včeraj. In tako z olajšanjem spremljam, kako namesto načetega zidovja v mestnem središču rastejo trdne, varne novogradnje.
Če stene tu in tam zarobimo s kamnito oblogo in okna zapremo s polkni (priporočam plastična, ker so trpežnejša in zato varnejša), bo povprečni turist še vedno navdušeno rinil v naše sredozemsko mestece. Še sploh, ker znamo večino spretno preusmeriti na živahno rivo, na katero smo, mimogrede, tudi nadvse ponosni.
Dolga stoletja so na neprevidne prebivalce, pravzaprav na petke prebivalk, prežale tudi številne špranje v staromodnih uličnih tlakih. Zdaj je ta nevarnost v glavnem uspešno odpravljena. Hvala bogu, da obstajata asfalt in beton. Le za najbolj dlakocepske turiste smo ohranili nekaj ulic, tlakovanih z originalnimi istrskimi kamni, pa naj se sami prepričajo, da je veliko lepše hoditi po varnih, sveže polakiranih ploščicah naših paradnih sprehajališč.
Roparji in tatovi so bistri tiči; dobro vedo, kje se ponuja plen. Kakopak, kjer je vsaj nekaj od naštetega: bogastvo, tema in priročna pot za pobeg.
In kako je z bogastvom v naši občini? Kljub močnemu gospodarstvu nam vsem, od zadnje upokojenke do najpomembnejšega veljaka, uspeva ustvarjati varni videz skromnosti. Premišljeno tudi ohranjamo velik delež stanovanj, ki nimajo vse infrastrukture in stanovanj, v katerih vsakemu prebivalcu pripada manj kot 10 kvadratnih metrov. S hitrostjo opremljanja stanovanj s kanalizacijo raje ne pretiravamo, da ne bi ustvarili vtisa, da lahko razsipniško mečemo denar v odplake. Sicer pa tatovi in roparji gotovo že dolgo vedo, da pri nas nimajo kaj iskati, saj smo v samem vrhu po zadolženosti, pa tudi povečujemo jo kar zgledno. In po rasti dohodkov in prihodkov smo na varnem repu slovenskih občin.
Če zmikavtov vse to ne bi odgnalo, pa imamo še dodaten protiroparski ukrep: velikodušno odmerjeno in premišljeno postavljeno javno razsvetljavo. Kakšna sreča, da naša oblast v svoji modrosti ne naseda pravljicam o svetlobnem onesnaževanju! In tako naše mestne luči takojci razkrijejo še tako spretno skritega potencialnega zlikovca. Celo če bi kdo, po zgledu Robina Hooda, za drevesom ali v krošnji prežal na naivne večerne sprehajalce, bi mu v Kopru trda predla.
V preteklosti smo sicer imeli primer, ko je kratka in gladka pot za pobeg neustavljivo vabila roparje, pa smo vabo preprosto ukinili, kar se je izkazalo kot izjemno učinkovito. Vse od tedaj nismo zabeležili niti enega samega ropa semedelske pošte.
Samo v 28 od 212 slovenskih občin imajo večji "beg možganov" kot v MO Koper.
Potem ko sta se v naši občini pred leti zaredili kar dve legli prevratništva, se zdaj lahko pohvalimo, da je mesto zgledno očiščeno. Sumljivi nevladni Mladinski kulturni center je po pravici izgnan v provinco, nadomestil ga je benigni javni zavod Center mladih, dobre stare prostore Indeja spet skrbno urejajo privatne roke, Indejanci pa naj se kujajo doma, ali naj sledijo ostalim izbirčnim možganom, ki bežijo iz naše občine. Če se jih rešimo, bomo ohranili samo še najžlahtnejše, skromne domoljubne možgane, ki so voljni poprijeti za vsako delo v korist naše skupne dobrobiti.
In končno, kar se tiče nasilništva, se nam v prihodnje obeta še bolj varno in brezskrbno življenje kot danes. Se sprašujete, kako je to mogoče, kljub nasprotnim svetovnim trendom? Le pomislite: Komu najhitreje zavre kri, kje je največji bazen potencialnih nasilnežev? Kajpak med mladimi. Nekaterih se znebimo, ko gredo z možgani za kruhom, za preostale pa imamo kar dva uspešna prijema.
Prvi je aktivna politika povečevanja brezposelnosti. Izvajamo jo med drugim tako, da zaviramo aktivno politiko zaposlovanja in skrbno omejujemo odhodke za spodbujanje podjetništva. Tako preprečimo, da bi se potencialni nasilneži, ko bi dobili plačo, v gostilni napili in zravsali. Za našo varnost je bolje, če ostanejo doma in se raje posvetijo užitkom virtualnega sveta in antidepresivov. Drugi ukrep za zmanjševanje nasilniškega vedenja pa je še preprostejši, oziroma od sladko utrujenih mestnih oblasti ne zahteva prehudih dodatnih naporov. Vsak nasilnež se namreč sčasoma postara in umiri – in ker smo med občinami, v katerih se prebivalstvo nadpovprečno hitro stara, nam zelo dobro kaže.
Prav vsak od nas prispeva delež k temu, kako varno se bomo počutili v svojem kraju. Zato sem se kot odgovorna občanka karseda potrudila, da sem vsem nam predstavila niz prepričljivih argumentov za varno počutje. Zdaj lahko zasluženo mirno zaspim. Že čutim, kako se prijetne podobe iz podzavesti spet prebijajo na površje.
Tudi vam želim še naprej miren spanec in lepe sanje!