Moč civilne družbe premagala kapital in preprečila terminale

Delovno omizje: dr. Gorazd Pretnar, Vojko Bernard, Olga Franca in Fabio Longo

Mednarodna nevladna okoljevarstvena organizacija Alpe Adria Green je v soboto pripravila sklepno dejanje štirinajstih let prizadevanj in bitk, da v Tržaškem zalivu ne bi postavili plinskega terminala in povezovalnega plinovoda. V Bertoke so povabili vse, ki so bili aktivisti v tej dolgotrajni, velikokrat tudi kruti zgodbi poskusa umestitve povsem nedopustnega, neprimernega in okolju izredno škodljivega objekta v naše okolje. Udeleženci so se spomnili najpomembnejših korakov na poti do cilja, ko se je družba Gas Natural maja letos sama odpovedala sporni naložbi. Kajti zgodba o boju proti terminalu je tudi zgodba o moči civilne družbe, o vztrajnosti, povezovanju, čezmejnem sodelovanju in širjenju védenja in zavedanja o škodljivih vplivih na okolje, na naš danes in jutri.

O tem je spregovoril predsednik Alpe Adria Green Vojko Bernard. Novinarka RTV, dopisnica iz Trsta Mirjam Muženič je 8. marca 2006 kot prva slovenski javnosti prinesla informacijo o načrtovanem plinskem terminalu in je vse odtlej nenehno raziskovala, odkrivala nova dejstva in bila tudi najbolj dragocen vir informacij za aktiviste na Tržaškem. 

Olga Franca je povzela delovanje Alpe Adria Green z naslednjimi besedami:

»Srečo smo imeli, da smo stkali močne vezi z okoljevarstveniki onstran meje v Italiji in da te vezi še danes močno držijo. To so pravi borci za naše morje in naše okolje. Celih 12 let smo morali vztrajno ponavljali in dokazovati, da nasprotujemo okoljsko neprimerni tehnologiji, da bi izgradnja plinovoda povzročila dvig nevarnega živega srebra z morskega dna, da bi plinski terminal nedvomno povzročil tudi povečanje nevarnega prometa in nevarne dejavnosti v že tako močno obremenjenem severnem Jadranu. Da o vplivu na zmanjšanje ribolovnega območja in na še močnejše segrevanje morja ter o škodljivih vplivih za turizem in gospodarstvo niti ne govorimo. Šokantno, a resnično. Spomnimo, temeljno načelo Frankfurtske listine o okolju in zdravju iz leta 1989 govori, da gospodarski interesi ne smejo imeti prednosti pred zdravjem ljudi in okolja. Človek je na prvem mestu in nedopustno je izvesti projekt predvsem na račun zdravja človeka ter naše kvalitete bivanja. 

Ves čas smo se zavedali, da bo naša soseda le težko opustila svoje ambicije glede terminalov v Tržaškem zalivu. Deževale so laži, ponarejena dokumentacija, grožnje, potvarjanje podatkov o globini morja in ocene tveganja, ki ni upoštevala domino efekta v primeru nesreče ali terorističnega napada, ločeno prikazovanje vplivov za plinovod in ločeno za terminal ... Tu pa tam smo dosegli začasno zamrznitev gradnje, a potihem je zadeva tekla dalje. 

Okoljski predpisi za vse države članice so vendarle enaki in prav nobenega razloga ni bilo, da Slovenija kot članica Evropske unije ne bi bila enako upoštevana. 

Tožbe, protesti v Trstu, Ljubljani, na Barkolani-Barkovljanki, v Kopru, novinarske konference, pisma ministrom, pisma evropskim poslancem, Vladi, peticije občanov in še in še ..., v to je bilo vloženo na tisoče ur in trdega volonterskega dela. Večkrat smo trčili na brez-hrbtenično držo vlade, sumili smo, da so najodgovornejši v državi v celoti podlegli plinsko-energetskemu lobiju, da so poslušno in ponižno pokleknili pred kapitalskimi interesi (beri: svežim denarjem) in sledili ciljem brezkompromisnih igralcev in da nas tu v Istri puščajo na cedilu.« 

Peter Majcen je v imenu obalne sindikalne organizacije poudaril dogodek, ko so s Francom Jurijem, prav tako izjemno aktivnim borcem proti načrtom v Tržaškem zalivu, prav v Trstu soočili oba investitorja. Franco seveda zelo dobro obvlada španščino in tako so v razpravi odkrili mnogo več, kot so do takrat vedeli. Peter Majcen pa je tudi posvaril, da se je Gas Natural sicer odpovedal naložbi, kar pa ne pomeni, da se ne bodo pojavili novi investitorji iz Nemčije ali Madžarske.

Dr. Gorazd Pretnar je poudaril, da temelj morskega življa niso ribe, ampak mikroorganizmi, ki jih je skupaj z bakterijami v litru vode več kot tri milijarde. Dejavnost načrtovanega terminala bi bistveno posegla v ravnovesje in življenje v zalivu, lahko bi pripeljala do razvoja toksinov in velike nevarnosti tudi za ljudi. Ker imamo danes toliko več znanja in informacij, se bomo lahko grožnjam po novih namerah kapitala lažje uprli.

Marko Starman je bil v tistih zgodnjih letih državni sekretar na Ministrstvu za okolje in prostor. Povedal je, da so se po akcijah civilne družbe v problem poglobili tudi na ministrstvu in se pridružili vsem potrebnim aktivnostim in tožbam, ki so sledile v Italiji in na evropski ravni. Še letos so bila dana opozorila Evropski komisiji in Evropskemu parlamentu zaradi kršitev evropskih direktiv s strani Italije v primeru predlaganega plinskega terminala Žavlje v Trstu in povezovalnega plinovoda. Komisijo so pozvali, naj bolje preuči obstoječo dokumentacijo.

O tem je govoril tudi tržaški odvetnik Peter Močnik, ki že leta bije bitke s sodnimi mlini in je priča vplivom kapitala tudi na sodno vejo oblasti. Pred rimskim sodiščem je potekalo pet upravnih tožb za izpodbijanje že izdanega okoljevarstvenega soglasja za plinovod Trst-Gradež-Vileš, ki mu nasprotuje Slovenija. Okoljevarstvenemu soglasju nasprotujejo tudi dežela Furlanija - Julijska krajina ter občine Ankaran, Milje in Trst. 

Nastopila sta tudi zaslužna in pogumna italijanska okoljevarstvena aktivista Fabio Longo in Roberto Giurastante. Slednji je celo doživel srhljivo grožnjo, ko so neznanci pred  vrata njegovega stanovanja postavili glavo pravkar ubite krave. 

Veliko bi lahko povedal tudi Franci Malečkar, ki je v soboto žal manjkal.

Alpe Adria Green je podelila priznanja se zahvalila vsem, ki so kakorkoli pripomogli pri obelodanjanju problematike: civilnim združenjem, prizadevnim posameznikom, novinarjem, krajevnim skupnostim, občini Ankaran, članom strank, evropskim poslancem, ki so jih podprli ali kakorkoli pomagali pri delu… 

Med aktivnimi člani AAG in dobitniki priznanj je tudi nekaj članov gibanja Skupaj: Maja Bavdaž Gross, Edmond Gašpar, Olga Franca, Nada Paulin Cerkvenik in Barbara Verdnik

Fotografije: Barbara Verdnik in Božena Ambrozius