»Meje braniš vedno malo čez«

V Domu knjige je bila v četrtek predstavitev knjige »Pogledi izza meje« (založba Modrijan) Bojana Brezigarja, novinarja, urednika, kratek čas tudi politika. V pogovoru z novinarsko kolegico in prijateljico Devano Jovan Lacovich sta se dotaknila številnih tem, o katerih je Brezigar pisal v svojih kolumnah za dnevnik Večer. V dvajsetih letih se jih je nabralo skoraj tisoč, med katerimi jih je za knjigo zbral dvesto enajst. A kot je v predgovoru zapisal odgovorni urednik Večera Matija Stepišnik, je Bojan Brezigar izvrsten poznavalec mednarodnega okolja, ima enciklopedično znanje in kot pripadnik slovenske manjšine v Trstu premore drugačen pogled – pogled čez meje.

Devana in Bojan sta nas spomnila, kako zanimivi, izvrstni ljudje živijo v našem okolju in kako bi jim morali večkrat prisluhniti.

Foto Barbara Verdnik

Bojan Brezigar je ime in pero, ki je zaznamovalo Primorski dnevnik, dnevnik slovenske skupnosti v Furlaniji-Julijski krajini, ki bo letos praznoval zavidljivih 75 let. Od leta 1973 je bil njegov novinar, dopisnik v Rimu, odgovorni urednik. Z nekaj vmesnimi prekinitvami, ko se je »posodil« politiki. »A novinar si in ostaneš za vedno,« je komentirala Devana.

Bojan je nesporen strokovnjak za narodne skupnosti. V Evropi pa približno petdeset milijonov oseb (14% prebivalstva) govori manjšinske jezike. Z občutljivostjo pripadnika slovenske narodne skupnosti v Italiji je znal in zna prepoznati občutja drugih. V zadnjih letih se to najbolj odraža pri njegovem zavzetem ukvarjanju s Katalonijo, ki ne doživlja Evrope vredne usode. Sedem let je bil predsednik nevladne organizacije evropskih manjšin Evropskega urada za manj rabljene jezike. Preizkusil se je tudi v politiki, bil je župan občine Devin-Nabrežina pri Trstu in deželni poslanec Furlanije-Julijske krajine, predsednik italijanskega vladnega paritetnega odbora za slovensko manjšino, predsednik Svetovnega slovenskega kongresa ob njegovem nastajanju v turbolentnem juniju leta 1991, pokukal je tudi na slovenski politični parket v času predsedovanja Slovenije Evropski uniji.

Vsekakor pa sodi Bojan Brezigar med najgloblje poznavalce slovensko-italijanskih odnosov. Zgode in nezgode sosedskih narodov, večinskih in manjšinskih, ki so obsojeni na skupno življenje ali, bolje, nagrajeni s privilegijem sobivanja in sožitja, ki se ga žal vse premalo zavedamo. Globoko pozna odnose med obema državama, njune recipročne manije in fobije. Evropo, EU z vsemi aktualnimi vprašanji.

In vse to se odraža v njegovih kolumnah, tudi tistih iz leta 1997, ki so še vedno aktualne.

Bojan Brezigar ob sprehodu po nekaterih temah kolumen ne skriva razočaranja in celo žalosti nad tem, kako Slovenija ni izkoristila priložnosti osamosvojitve, kako so vedno bolj povprečni politiki zapravljali ugled države, njeno premoženje, optimizem in enotnost. Ves čas se dajejo z mejami, ki so predvsem meje v glavah. In ne poznajo stare politične modrosti, da meje ne braniš tam, kjer je, ampak vedno malo čez.

Kot izjemen poznavalec katalonskega vprašanja, njene zgodovine in osebni znanec marsikaterega zaprtega katalonskega voditelja, je ogorčen nad ravnanjem španske države, začetnega molka EU in nelagodja Slovenije, ki spet ni znala izoblikovati in izraziti odločnega mnenja. Ko se slovenski politiki izmikajo temu, da bi jasno povedali, da ima tudi Katalonija pravico do samostojnosti, se pri tem sklicujejo na špansko ustavo. Brezigar nam odkrije, da je bila pisana v duhu Francove diktature takoj po njegovi smrti.

Večna tema so manjšine. Po Brezigarjevem mnenju je Slovenija dejansko že trideset let brez strategije o odnosu z manjšinami, ima celo problem seznanjanja z dogajanjem onstran meja. V osrednji Sloveniji o tem pravzaprav nič ne vedo. Skupni kulturni prostor je zgolj floskula.

Odnos do Slovencev izven države se je lepo pokazal pri aktualnem primeru Angelike Mlinar. »Nihče se ni spraševal ali govoril o njenih sposobnostih za ministrico, ali bo lahko realizirala cilje pridobivanja kohezijskega denarja in podobno. Ne. Spet je bila v ospredju »meja«, državljanstvo, manjšina, celo sovražni govor. Velik del »zaslug« za tako stanje pa imajo ob slabih politikih tudi slovenski mediji in površni novinarji.«

Brezigar je tudi oster kritik površnosti slovenskega novinarstva, vse manj kakovostnih medijev, ki so pozabili, kaj je informiranje. Že zdavnaj so pozabili na svoje poslanstvo, zdaj bolj zadovoljujejo interese lastnikov in politike kot pa javnosti.

Foto Barbara Verdnik

Foto Barbara Verdnik