- Skupaj - Gibanje aktivnih občanov mestne občine Koper
- O gibanju
- Kontaktiraj nas
- Volitve 2018
Leta 1996 je bila družba po zaključenem procesu lastninskega preoblikovanja vpisana v sodni register kot delniška družba. Država je postala njena 51-odstotna lastnica, pri čemer so 49 odstotkov predstavljale prednostne participativne delnice z omejeno glasovalno pravico, 2 odstotka pa navadne delnice. Še isto leto se je delnica z oznako LKPG prvič uvrstila v borzno kotacijo na Ljubljanski borzi vrednostnih papirjev (Letno poročilo, 2015).
Zapleteno vprašanje lastninjenja Luke Koper se je vleklo dolgo časa. V njenem primeru država ni upoštevala splošnega modela privatizacije družbenega premoženja, ampak je argumentirala, da gre sočasno še za dejavnost luške uprave.
Luka Koper je v tistem trenutku opravljala oboje naloge, bila je tako »koncesionar« v luki kot tudi pristaniška uprava, kar je pristojnost države. Na tej osnovi je dobila država večinski lastniški delež v Luki Koper, toda omejene pravice upravljanja prek prednostnih delnic.
Leta 2000 je delniška družba Luka Koper od Republike Slovenije na osnovi pogodbe in proti plačilu (začetno 20 tolarjev na tono pretovorjenega blaga, brez pretovorjenih naftnih derivatov) prejela v najem vsa državna zemljišča in infrastrukturo. V skladu z določbami najemne pogodbe za operativne obale in zemljišča koprskega pristanišča, ki so v lasti Republike Slovenije, sme Luka Koper, d.d., v predmet najema izvajati investicijska vlaganja.
Leta 2001 je državni zbor sprejel Pomorski zakonik, v veljavo je stopil 12. maja 2002, ki je med drugim določil šestmesečni rok od dneva uveljavitve predpisa, da se koncesijo za vodenje koprskega pristanišča sklene z osebo javnega prava, ki na dan uveljavitve zakonika v pristanišču opravlja pristaniško dejavnost.
Pomorski zakonik je hkrati določil ustanovitev Gospodarske javne službe na področju pomorskih dejavnosti koprskega tovornega pristanišča, ki mora ohranjati pristaniško infrastrukturo. Za storitve gospodarske javne službe je danes zadolžena Luka Koper.
Država Slovenija je šele leta 2008 s koncesijsko pogodbo, sklenjeno na podlagi Uredbe o upravljanju koprskega tovornega pristanišča, opravljanju pristaniške dejavnosti, podelitvi koncesije za upravljanje, vodenje, razvoj in redno vzdrževanje pristaniške infrastrukture v tem pristanišču (Ur. l. RS, št. 71/2008), Luki Koper podelila 35-letno koncesijo za opravljanje pristaniških dejavnosti, vodenje, razvoj in redno vzdrževanje pristaniške infrastrukture na območju koprskega tovornega pristanišča, tri leta kasneje pa je z Državnim prostorskim načrtom za celovito prostorsko ureditev pristanišča za mednarodni promet začrtala še Lukin prostorski razvoj.
Trajalo je celih 20 let od osamosvojitve, da sta država in Luka Koper uredili medsebojna razmerja. Ta pristop majhnih korakov je privedel do tudi neobičajnih rešitev. Država, sicer lastnica vsega javnega dobra, je hkrati večinski lastnik izvajalca luške dejavnosti.
To je olajšalo odločitev, da je Luka Koper edini upravljavec pristaniške dejavnosti in izvajalec gospodarske javne službe.
Luka Koper 1.0 je ugledala luč sveta.
Država je leta 1996 v zameno za svoj vložek državnih zemljišč ob preoblikovanju Luke Koper v kapitalsko družbo dobila 49 odstotkov lastništva v obliki prednostnih delnic. Takšna ureditev je za silo zadovoljila interese države in podjetja, saj je sledil naslednji krog.
Poznamo dve glavni vrsti delnic: navadne in prednostne. Prednostne delnice zagotavljajo fiksen donos, ne omogočajo pa odločevalskih pravic. Navadne delnice zagotavljajo odločevalske pravice, njihov donos pa je pod vplivom poslovnih razmer; lahko je večji ali manjši od tistega, ki ga nosijo prednostne delnice. Imetniki navadnih delnic torej prevzemajo tveganje in odgovornost za poslovanje, tj. poslovne odločitve. Tako je v korporativnem svetu.
V razmerah okoli 13. skupščine delničarjev 19.07.2007, ki je na dokaj zanimiv način sprejela spremembo prednostnih delnic v navadne in potem ko je leta 2006 Luka Koper ustvarila 14,031 milijona ton pretovora, 97,4 milijona evrov poslovnih prihodkov ter 19,95 milijona evrov čistega dobička (Letno poročilo Luke Koper 2006), je bila delitev dobička naslednja:
Družba je v letu 2006 »ustvarila 25,6 milijona evrov bilančnega dobička, delničarji pa so potrdili predlog, da se za dividende navadnim delnicam nameni 7,7 milijona evrov oziroma 1,09 evra bruto dividende na navadno delnico. Država bo kot lastnica vseh prednostnih delnic (49 odstotkov kapitala) skupaj dobila 1,9 milijona evrov dividend, in sicer 725 tisoč evrov za fiksni del ter 1,16 milijona evrov za variabilni del, ki je vezan na poslovanje družbe. Bruto dividenda za eno prednostno delnico tako znaša skupaj 0,27 evra. Delničarji so upravi in nadzornemu svetu družbe podelili razrešnico.« (https://medicina.finance.si/187011/Drzava-zmagala-v-Luki-mali-delnicarji-se-puntajo)
Gornje finančno poročilo bi naj nas ne smelo zapeljati v razumevanje, da je država iskala zgolj ekonomski interes, ko si je prizadevala za lastniško obvladovanje Luke Koper. »Leta 2015 je bila zaključena obnova Sueškega prekopa, s tem da »bo lahko nov kanal ugodil plovilom širine 20 m« (https://www.wikiwand.com/sl/Sue%C5%A1ki_prekop). Nekateri so to seveda vedeli že prej, bojda ne iz domačih logov.
Država je po besedah Žige Andoljška, prvega moža direktorata za javno premoženje na ministrstvu za finance, izrabila »neskladnost statuta družbe z Zakonom o gospodarskih družbah (ZGD-1)« kot formalni razlog za pretvorbo delnic (https://www.dnevnik.si/258445).
Saj je vseeno, lahko bi bil to tudi vpliv gama žarkov na rast rumenih marjetic ali če citiramo znani rek Machiavellija: Cilj opravičuje sredstvo.
Že pred sejo je bilo neuradno znano, da bosta Istrabenz in občina Koper zagotovo podprla državo. (https://medicina.finance.si/187011/Drzava-zmagala-v-Luki-mali-delnicarji-se-puntajo).
Mali delničarji Luke Koper so bili takrat resnično jeziček na tehtnici, pa tega niso znali izkoristiti. Zapuščeni od vseh, so imeli pred sabo le svoj poslovni interes in šibko povezanost. Bili so zadnji ostanek drobnega kapitalizma iz delavskih pravic.
»Za pretvorbo delnic in s tem povezano spremembo statuta je nato glasovalo okoli 86 odstotkov vseh delnic oziroma imetniki natanko dveh tretjin navadnih delnic.« (https://www.dnevnik.si/258445)
Tako si je država prilastila Luko Koper, s tem da so bila njena nadaljnja ravnanja vedno pod drobnogledom javnosti in so se v dobršni meri izjalovila. Zaustavil se je nemški in avstrijski lobistični projekt (vsaj za sedaj), nato je sedaj na tnalu madžarski, ki so ga po mojem mnenju zakuhali politiki sami, da bi rešili lice zaradi proslulega javno zasebnega partnerstva pri drugem tiru. Ekonomist Jože P. Damjan ima prav (https://damijan.org/2016/01/27/zakaj-javno-zasebna-partnerstva-ne-delujejo/): kaj takšnega v svetu ne uspeva.
Luka Koper pa je, zahvaljujoč lastnemu menedžmentu po volji države, ni vedno dobro odnesla. Suhozemni terminali in mednarodne naložbe so ji pobrali sredstva za samofinanciranje naložb v prednostne luške razvojne projekte in jo razvojno upočasnile.
Zapomnimo si dogajanja ob preoblikovanju prednostnih v navadne delnice Luke Koper, akterje in vloge, ki so jih igrali posamezni deležniki. Ta zgodovinski spomin nam omogoča boljšo presojo današnjih udeležencev dogodkov, povezanih z Luko Koper.
Luka Koper 2.0 je postala še upravljavsko povsem odvisna od upravljavcev državnega premoženja, državne politike, ki jo izvaja vsakokratna politična oblast in od njihovih ambicij oziroma dogovorov.
In to kljub temu, da so bili poleg koncesijske pogodbe iz leta 2008 vzpostavljeni vsi formalni temelji za neodvisno poslovanje in razvoj družbe. Junija 2016 je vlada RS sprejela Dolgoročni program razvoja luke Koper, že prej, leta 2011, pa je vlada RS sprejela tudi Državni prostorski načrtza celovito prostorsko ureditev pristanišča za mednarodni promet v Kopru.
Podjetje ima stabilno upravo z odličnimi poslovnimi rezultati. Sprašujem se, kaj teži državne organe, da morajo danes posegati v izvajanje poslovne politike Luke Koper.
Luka Koper 3.0 se nam dogaja danes. Javnost izve praviloma zadnja, za kaj gre. Kaj moremo reči na zaključku?
Družba (hm, katera je že to?) je kot koncesionar od koncedenta, Republike Slovenije, pridobila izključno pravico za izvajanje pristaniških dejavnosti ravnanja s tovorom in pomorskega potniškega prometa na območju pristanišča ter s tem povezano izključno pravico za vodenje in upravljanje pristanišča, vodenje in razvoj pristaniške infrastrukture, ki ni namenjena za javni promet in v okviru 44. člena Pomorskega zakonika, tudi izključno pravico do izvajanja gospodarske javne službe rednega vzdrževanja pristaniške infrastrukture, namenjene javnemu prometu (Letno poročilo 2016).
Danes imamo tako razmere, ko država z zakonom in uredbami uresničuje javno vlogo pristaniške uprave, ureja z najemniki odnose prek koncesijskih pogodb (v ozadju je namreč podoben status za Madžarsko), hkrati pa se je povsem polastila glavnega koncesionarja. Natočimo si čistega vina. V takšnih razmerah je lastniško obvladovanje Luke Koper nepotrebno in posledica začetnega anahronizma v času privatizacije. Država je vešče prišla do lastništva Luke Koper.
S končano tranzicijo lastniških odnosov in razmer v luškem poslovanju je odpadla potreba po lastniškem obvladovanju Luke Koper na podlagi pretvorbe prednostnih v redne delnice v letu 2013. Še več, odpadli so tudi argumenti za 51-odstotni lastniški delež države.
Luka Koper je običajen koncesionar, ki v zameno za koncesijsko dajatev uporablja pristaniško infrastrukturo. Tako kot vidimo danes, pa tudi ne bo edini koncesionar v pristanišču. Če pa država meni, da ima v rokah vse argumente za vzdrževanje trenutnih lastniških in upravljavskih razmerij v Luki Koper, potem pričakujem, da bo enako storila tudi v primeru novega koncesionarja.
Suhoparni dotiki pa ne morejo zapopasti edinstvene razvojne družbene sprege, ki jo zrcali današnja Luka Koper. Morda je Luka Koper še najboljši približek amalgama, ki sliši na ime današnji Koper, njegovo osrediščenje.
Vrnite Luko! Skupščina Luke Koper, obvladovana s strani države, naj spremeni status današnjih navadnih v nekdanje prednostne delnice.
Bomo že našli tehtne razloge. Če že ravno ne gre za vprašanja vpliva žarkov na …. , pa se lahko politična javnost Primorske aktivira in določi rdečo linijo, do koder lahko sežejo apetiti državnega kapitala in njegovih mednarodnih botrov.
Glejte, izgubili smo lesno predelovalno verigo, živilskopredelovalno verigo, trgovsko omrežje, nekatere turistične centre s turoperaterjem vred, kar vse obvladuje tuji kapital ali pa je uničeno. Lastniki vedno odločajo o razporejanju učinkov. Od česa bomo živeli?
Mislim, da si Primorci niti v sanjah ne bodo privoščili igranja z njihovo luko.
mag. Vinko Zupančič
S protesta "Vstala Primorska" junija 2016. Vir: MMC
Viri:
Letna poročila Luke Koper 2000-2016
https://medicina.finance.si/187011/Drzava-zmagala-v-Luki-mali-delnicarji-se-puntajo
https://www.wikiwand.com/sl/Sue%C5%A1ki_prekop
https://damijan.org/2016/01/27/zakaj-javno-zasebna-partnerstva-ne-delujejo/