- Skupaj - Gibanje aktivnih občanov mestne občine Koper
- O gibanju
- Kontaktiraj nas
- Volitve 2018
Za konec meseca je sklicana izredna skupščina Luke Koper, ki ima na dnevnem redu glasovanje o nezaupnici trem članom uprave s predsednikom Dragom Matičem na čelu. Vlada oziroma največja lastnica s strani države SDH se poskušata Matiča nespretno znebiti že dve leti. Tudi če jim bo tokrat uspelo, je povsem jasno, da se zamenjava ne dogaja zaradi tehtnih razlogov, strokovnosti, poslovnih rezultatov ali dobrobiti Luke, njenih zaposlenih, pogodbenih izvajalcev in okolja, ampak zaradi povsem političnih igric vladajočih ter interesov v ozadju ali zadnjega vala privatizacije, kjer bi morda še kdo želel pristaviti lonček.
V Kopru, Luki in širše bi lahko rekli: že videno, žal. In ko nam piarovci in lobisti “zainteresiranih” poskušajo prodati, da vlada, premier, koprski župan ali stranke vendar nimajo nič s tem, češ da je SDH neodvisni krovni upravljavec kapitalskih naložb države, nas poskušajo imeti konstantno za norca.
To nam potrjuje dogajanje zadnjih 12 let, ki se ga je vredno spomniti, da bomo bolje razumeli današnjo situacijo. Metode se prazaprav niso bistveno spremenile, še celo nekateri igralci ostajajo isti. Za natančen pregled političnega vmešavanja v Luko bi bile sicer potrebne knjige, a naj obudim samo nekaj primerov za lažje razumevanje današnjega ravnanja vlade in njenega podaljška SDH. Oziroma, zakaj je zaupanje v politike v primeru Luke Koper že zdavnaj pošlo.
Ideje o privatizaciji Luke Koper na ta ali drugi način nikakor niso nove. Pojavljajo se skozi vsa obdobja samostojne države, njihova intenzivnost pa je odvisna od strank na oblasti. Da ima politična oziroma strankarska oblast tako moč v Luki, pa je posledica lastninjenja leta 1993, ko si je država prisvojila 51 odstotkov Luke. To je v knjigi podrobno razložil prvi direktor pristanišča Danilo Petrinja, ki je zapisal: “Delitev premoženja za zaposlene delavce in upokojence Luke je krivična, saj so Luko gradili iz svojih plač in z investicijskimi posojili, ki so jih vsa vrnili z obrestmi vred. V letih 1965-1992 so namreč vložili 338 milijonov ameriških dolarjev ali 84,5 odstotka vrednosti Luke, z lastninjenjem jim je bilo v obliki certifikatov dodeljenih le 7,48 odstotka. Tako si je država prisvojila kar 73 odstotkov vrednosti podjetja in tako razlastila delavce in upokojence Luke.”
Prvi, ki so sredi devetdesetih začeli govoriti o privatizaciji Luke, prodaji posameznih pomolov zasebnikom oziroma koncesionarjem in o pristaniški upravi so bili Slovenski krščanski demokrati.
Drnovškove in Ropova vlada se s temi idejami niso preveč ukvarjale, v več kot desetih letih niso uspeli skleniti niti koncesijske pogodbe z Luko (sklenjena je bila šele 2008), tako da je ta plačevala zgolj najemnino za uporabo javnih zemljišč, ne pa več milijonskih koncesijskih dajatev. Zato pa se je z izmeničnim vodstvom Bruna Koreliča in Rudija Dujca od leta 1977 do leta 2005 izredno hitro razvijala.
Tako je bila Luka Koper leta 2000 prvo evropsko pristanišče celovito urejenim poslovanjem po standardu kakovosti ISO 9001, izstopali so po okoljskem certifikatu ISO 14001. Predsednik države Janez Drnovšek je leta 2004 z Redom za zasluge Republike Slovenije odlikoval dolgoletnega prvega moža Luke Koper Bruna Koreliča, julija 2005 je Luka prejela evropsko priznanje za poslovno odličnost, ki ga fondacija European Foundation for Quality Management podeljuje podjetjem za dobro organiziranost in kakovosten sistem vodenja. Po številu zbranih točk se je Luka takrat uvrstila ob bok podjetjem, kot sta Siemens in Nokia.
V Luki v tem obdobju ni bilo stavk in začel se je uveljavljati model najemanja pristaniških delavcev.
Kot je rasla vrednost Luke Koper, so rasli tudi apetiti po njej. Prva Janševa vlada je ponovno načela pogovore o pristaniški upravi, koncesijah, prodaji oziroma razkosanju Luke, čemur je vodstvo Luke nasprotovalo. Iz tistih časov se velja spomniti na vlogo Žarka Sajiča, moža, ki ga je sedanja vlada imenovala za direktorja posebnega projektnega podjetja za drugi tir 2TDK. Bruno Korelič je v protestnem pismu po izsiljenem odhodu iz Luke leta 2005 izpostavil sporne poteze tedanjega podsekretarja na finančnem ministrstvu Žarka Sajiča, ki je zahteval revizijo poslovanja Luke. Sajič naj bi ves čas sistematično deloval proti Luki zaradi »lastnega prepričanja, da je model lastninskega preoblikovanja Luke Koper neprimeren«.
Takrat se je začelo najhujše obdobje po osamosvojitvi za Luko.
Z Luko Koper in Brunom Koreličem se je leta 2005 na nek način začel kadrovski cunami Janševe vlade, ki je dodobra pretresel in dolgoročno prizadel obalno oziroma celotno slovensko gospodarstvo. Janša je takrat hitro našel zaveznika v koprskem županu, ki si je enako kot takratni premier v Luki želel bolj lojalne in “skupnim” interesom naklonjene kadre. Tako je že proti koncu leta 2004 naznanil, da bo občina dala negativno mnenje k predlogoma državnih lokacijskih načrtov za gradnjo obalne hitre ceste Koper - Izola in drugega tira železniške progeDivača - Koper. Bil je eden od kurirjev, ki so izvajali pritisk na direktorja Luke, napovedovali zamenjave, širitev uprave… Potem so zamenjali nadzorni svet in Korelič je dober mesec pred iztekom mandata avgusta 2005 sam odstopil. Zato, da ne bi bil ovira razvoju Luke in ker ga vodenje Luke s politično nastavljenimi člani uprave ni zanimalo, kot je povedal.
“Zavojevalcem” je odprl prosto pot, sicer bi si jo pač sami utrli. Seveda niso poslušali nasveta, naj v vodstvo Luke postavijo mlajše kadre iz Luke Koper z ustrezno izobrazbo, izkušnjami, poznavanjem podjetja in panoge, ki bi lahko družbo uspešno vodili naprej. Prišla sta strankarski Robert Časar in Aldo Babič, Popovičev partner iz časov spornega investiranja Casinoja Portorož v njegov ali mamin igralni salon v Žusterni, koprski župan pa je postal prvi nadzornik Luke.
Luka v času Koreliča ni bila zadolžena, imela je depozite na bankah, deleže v Intereuropi in Autocommercu oziroma več kot 200 milijonov EUR v družbah in depozitih, saj so namensko varčevali za kontejnerski terminal, tretji pomol in še kakšno strateško naložbo. Vse to je v štirih letih pošlo, Luka je bila v izgubi in še celo zadolžena za 200 milijonov. Namesto za strateške naložbe, je omenjena ekipa denar trošila za novo poslovno stavbo, potniški terminal, nakupe zemljišč za zaledne terminale, naročale so se nepotrebne študije, nakupovali in ustanavljali so podjetja, ki niso bila povezana z osnovno dejavnostjo Luke. Na primer Potniški terminal, Regionalni center Prekmurje, Ecoporto Koper, Adria sole in druge. Ob rušenju skladišč so ob Semedelski cesti nelegalno nalagali tudi gradbene odpadke, ki so danes še vedno tam, čeprav pokriti.
Pravzaprav je z današnjega zornega kota skoraj neverjetno, kako brutalno in hitro je politika izčrpavala Luko in to v imenu lastništva (država in MOK). In neverjetno, da je Luka vse to preživela.
Žal ni bila edini plen in žrtev politične sprege v imenu države, v imenu pravic lastnikov. Enaka usoda je doletela Intereuropo, kjer so leta 2005 zamenjali nadzornike in upravo. Na čelo so postavili v gospodarstvu neizkušenega Andreja Lovšina (zato pa zvestega Janši), ki je do takrat eno vodilnih podjetij v panogi širše regije kmalu spravil na kolena. Da so si zagotovili medijsko podporo pred lokalnimi volitvami, so “prevzeli” Primorske novice, tako kot pred tem Delo in Večer.
Sicer pa se je avgusta 2005 v pisarni takratnega premiera začela tajkunizacija Slovenije, ko je v zameno za vpliv na Delo dovolil Bavčarju in Šrotu nakup Mercatorja. Takrat se je začelo najemanje kreditov, veriženje, divje lastninjenje, menedžerski odkupi, padlo je gradbeništvo in z njim Primorje, 50 direktorjev gospodarskih družb, začel se je TEŠ6…
Naslednja Pahorjeva vlada si je sicer navzven prizadevala preprečiti politično kadrovanje, oblikovala je KAS kot avtonomno strokovno svetovalno telo Vlade Republike Slovenije za postopke akreditacij in nominacij kandidatov za imenovanje v organe upravljanja družbe, v kateri ima RS lastniški delež. Ko je KAS propadel, so ustanovili AUKN, da bi končno preprečili incestuozni vpliv države na poslovanje podjetij, ki so v državni lasti. Takšne so bile tudi zahteve OECD.
Hkrati pa se je Pahor zavzemal za oblikovanje logističnega holdinga, ki naj bi povezal Slovenske železnice, Luko Koper, Intereuropo. Pripeljal je bivšega direktorja hamburškega pristanišča Hartmuta Mehdorna. Njegovo idejo holdinga so podpirali ekonomisti kot Janez Šuštaršič in nad njo so bili navdušeni na Slovenskih železnicah, medtem ko Luke (direktor Veselko), Intereurope in sindikatov zamisel ni prepričala.
Pahorjeva vlada je padla in za eno leto je prišla druga Janševa vlada (12. 2. 2012 – 20. 3. 2013), ki nam je dala sedanji SDH in slabo banko, s katerimi sta od samega začetka same težave. Ugleden ekonomist dr. Bogomir Kovač je leta 2012 o SDH-ju dejal, da je novo poglavje stare zgodbe, ko oblasti ne zanima učinkovitost in donosnost, ampak kadrovanje in upravljanje. Zapisal je:
”Smisel upravljanja državne lastnine ni njena priprava za prihodnjo privatizacijo, temveč sposobnost, da se država spoprime s problemom njenega učinkovitega upravljanja. OECD je prav zato pred leti ponudil rešitve in zaveze članic na tem področju. Državna lastnina je načeloma last vseh državljanov, politiki so tu zato, da jo upravljajo v njihovem imenu. Zato so družbena odgovornost in trajnostni razvoj, javni in ekonomski interes, etika in pravo tukaj veliko bolj pomembni kot pri zasebni lastnini. Državna lastnina preprosto ni plen politikov, nobena vlada nima mandata, da z njo ravna kot hoče. Državna lastnina ne pomeni privatizacije politike. Zato ne potrebujemo ekonomske privatizacije, da bi reševali njeno dosedanje politično plenjenje.”
Žal je SDH tudi v času Cerarjeve vlade točno to, kar Kovač pravi, da ne bi smel biti. Oblast je s Slovenskim državnim holdingom dobila novo orodje za manipulacije, zato nobena vlada ne kaže interesa, da bi na tem področju kaj spremenila. Kot pri zakonu o medijih ali RTV in mnogih drugih.
Vlade so se menjale, apetiti po Luki so ostajali, koprski župan pa se je v 15 letih obnašal predvidljivo – pač v skladu s svojimi inetresi. Ko oblast in vodstvo Luke niso bili po njegovem okusu, je nagajal, izsiljeval, onemogočal naložbe, razvoj. Kadar je bila oblast “prava”, je bila povsem druga pesem.
S takim obnašanjem je začel kmalu po izvolitvi leta 2002, ko občina ni dala pozitivnega mnenja k lokacijskem načrtu za drugi tir in je takrat forsiral železniško povezavo Koper – Trst. Na tiskovni konferenci je ob tem leta 2004 dejal: "Kategorično zavračam očitke glavnega direktorja Luke Koper Bruna Koreliča, da je negativno mnenje škodljivo za koprsko pristanišče, za občino, za regijo in za državo v celoti."
Ko so se znebili Koreliča, so za upravo Luke in predsednika NS koprskega župana prišli lepi časi zapravljanja denarja in megalomanskih idej. Za Luko pa je bilo to najbolj škodljivo obdobje po osamosvojitvi.
Konec leta 2008 se je oblast menjala in kmalu je začel koprski župan prodajati občinski delež v Luki, čeprav je bil še vedno prvi nadzornik. Pokazal je, kako nič več ne verjame v vrednost Lukinih delnic, saj je bolj kot kdor koli drug vedel, kako globoko je Luka zabredla. Ko je bil imenovan za novega direktorja Gregor Veselko, je preprečil podpis pogodbe z njim in tako naprej v istem stilu do leta 2013, ko mu je spet uspelo.
Karte so se zložile. Avgusta 2013 je novi predsednik nadzornega sveta postal Dino Klobas, ki je s predstavniki delavcev in občine ob nepazljivosti vlade Alenke Bratovšek na čelo Luke postavil Gašparja Gašparja Mišiča. Vsi so se zgražali, Slovenska odškodninska družba je na nadzorni svet družbe Luke Koper celo naslovila pismo z izrazi zaskrbljenosti ob problematiki imenovanja predsednika uprave Luke Koper. Klobas, ki je zatrjeval, da je »nepolitični« predsednik nadzornega sveta, je mesec dni pred glasovanjem za GGM postal član koprske občinske volilne komisije. Takoj, ko je opravil delo pri imenovanju Mišiča na čelo Luke, je odstopil.
Mišič in Popovič pa sta blestela, napovedovala, obljubljala podaljšanje prvega pomola, 2. tir, organizirala foto seanse. Nogometni klub je dobil sanjsko pogodbo za pet let in pol milijona evrov na leto, denar in visokoleteče ideje so spet leteli na vse strani.
Trajalo je sedem mesecev.
Oktobra 2013 je bil na predlog države imenovan nov nadzorni svet: Rado Antolovič, dr. Elen Twrdy, mag. Andrej Šercer, Žiga Škerjanec in dr. Alenka Žnidaršič Kranjc, ki je postala predsednica. Aprila 2014 so odstavili Mišiča in junija imenovali Dragomirja Matiča.
Po skoraj desetih letih je tako Luka spet dobila direktorja, ki se je kalil od znotraj, od študentskih let, od fizičnega delavca do izvršnega direktorja, poznavalca panoge, strokovnjaka – skratka, kot je ob imenovanju dejala takrat prva nadzornica “je takih specializiranih in operativnih kadrov v Sloveniji zelo malo”. V njegovem življenjepisu ni zaznati nobenih političnih povezav, politika ga tudi ne zanima, je povedal, ampak zgolj rezultati in razvoj družbe. Bil je točno takšen kandidat, kot bi ga po teoriji izbrali v bivšem Kasu, Aukn-ju in naj bi bil povsem po normah (by the book) SDH-ja: strokoven, kompetenten, odgovoren. Po mnogih letih so rezultati Luke spet na vseh področjih postali rekordni.
A Dragomirja Matiča od začetka leta 2015, ko je Cerarjeva vlada vzela vajeti v roke, odstavljajo in pritiskajo nanj z vseh strani.
Kaj je njegov greh? In kaj pravzaprav reči o obdobju zadnjih treh let, ko vlado vodi predsednik stranke, ki je prišla na oblast z obljubo poštenosti, etike, strokovnosti, transparentnosti, drugačnosti? Ob izjavah in manevrih, ki so se začeli z ministrom za infrastrkturo Petrom Gašperšičem, da drugega tira ne potrebujemo in nadaljevali s takimi in drugačnimi salti mortali? Težko kaj drugega kot to, da ne znajo pošteno in strokovno poskrbeti niti za upravljanje enega podjetja, mi pa smo jim zaupali državo.
Ko je minister in z njim vlada dojela, da drugi tir vendarle potrebujemo in bi lahko bil pomemben faktor na državnozborskih volitvah 2018, so začeli ponavljati mantro, da zanj država nima denarja. Zato so spet oživele stare ideje o potrebi združitve SŽ in Luke v holding. Direktor železnic Dušan Mes je pripravil operativni predlog in začeli so se pritiski na Matiča, naj idejo posvoji in uresniči. Ker v holdingu ni videl argumentov, ki bi koristili Luki, ampak nevarnost privatizacije in razdrtja koncesijske pogodbe, pritiskom ni podlegel.
Zato so se ga leta 2016 lotili z vseh strani, tako kot tudi predsednice nadzornikov Alenke Žnidaršič Kranjec. Pregled dogajanja izpred dobrega leta in pol, ki je dosegel vrhunec julija 2016, se bere skoraj kot kriminalka. Ker NS ni hotel zamenjati Matiča, je SDH začel akcijo zamenjave “motečih” nadzornikov. Kakšnih umazanih sredstev so se posluževali, koliko zavajanj in laži je prišlo v javnost! Na laži so zalotili tudi Metoda Dragonjo, državnega sekretarja na ministrstvu za finance, ki je pri utemeljevanju potrebe po menjavi nadzornega sveta navajal napačne finančne podatke in manipuliral z njimi. Zaradi tega je odstopil, a že čez nekaj mesecev je postal svetovalec direktorja 2TDK Žarka Sajiča.
Dr. Jože Mencinger, ekonomist: "Nadzorni svet Slovenskega državnega holdinga je sestavljen narobe. Imeti bi moral več članov različnih profesij, ne da ga sestavljajo zgolj finančni strokovnjaki, ki samo računajo, po koliko so kupili, za koliko bodo prodali in kolikšen dobiček bodo prikazali. V Nemčiji takšne nadzorne svete sestavljajo ljudje različnih poklicev, ugledni strokovnjaki, ki so bili doslej uspešni na svojem področju, o čemer si prizadevamo že več kot leto in pol politične stranke prepričati tudi pri nas, da bi to vnesli v zakon o SDH. Dogodki okoli Luke Koper kažejo, da država zelo slabo upravlja premoženje, saj gre v smer razprodaje.” (Večer, julij 2016)
Podoben fiasko se je “zgodil” prvemu možu SDH Marku Jazbecu, ki je nadzornike Luke odstavljal zaradi nesprejemljivo visokih stroškov dela v Luki Koper v obdobju od leta 2016 do 2020. Potem se je ugotovilo, da je zamenjal številke iz stolpca o amortizaciji. Na vsak način je hotel v NS spraviti nemškega kandidata Jürgena Sorgenfreija, a je potem Vstala Primorska in se je tudi Jazbec poslovil.
Dr. Peter Kraljič, svetovalec multinacionalk in vlad, nekdanji direktor pri McKinseyju: "Dogajanje okoli Luke Koper in odstop Marka Jazbeca z vrha Slovenskega državnega holdinga kažeta, da je šlo za vihar v kozarcu vode, predvsem pa, da v slovenski državi še vedno večina ne razume, kaj pomeni odgovorno korporativno upravljanje. Ustanovili smo SDH, ki naj bi upravljal državno premoženje, a korektnega korporativnega upravljanja tako pri lastniku kot pri upravi holdinga še vedno ni. Za dobro korporativno upravljanje potrebujemo kompetentne ljudi na odgovornih mestih in stabilnost, da lahko izdelajo strategijo in vodijo operativo. Ali imamo kvalitetne nadzorne svete in uprave podjetij, je treba razčistiti neodvisno od političnih interesov. Potem ne bo prihajalo do takšnih dogodkov, kot smo jim priča v Luki Koper. Upam, da je slovenska država po 25 letih samostojnosti to sposobna narediti, saj tovrstnih dogajanj ne razumem več. Seveda so v ozadju določeni interesi, a prav namen ustanovitve SDH je bil, da se ti interesi omejijo. Tako se ne dela, da se ljudi odstavlja kar preko noči. Podjetja morajo biti dobro vodena, so prepričani tudi Kitajci, čeprav so komunisti." (Večer, julij 2016)
Z neresnicami je ob zakonu o drugem tiru operiral tudi vodja projekta državni sekretar Jure Leben, tako kot celotna vlada, ki je ponavljala: "S projektom bomo zagotovili novih 9.000 delovnih mest.”
Skrivalnice (pogovori z Madžari, študije…), anonimke, manipulacije, laži, celo grožnje so se nadaljevale, SDH je dobil novo vodstvo z Lidijo Glavina, vlada je sprejela zakon o 2. tiru, napovedal se je referendum, spet so se sklepale nenačelne koalicije. Koprski župan je spomladi letos sklical kar tri izredne seje občinskega sveta: najprej v podporo referendumu o drugem tiru oziroma proti zakonu, potem o položaju Luke v lokalnem okolju, tretjič proti referendumu in za zakon. Z izsiljevanji in manevri je dosegel odpravo vinjet v predoru Markovec, prenos obalne ceste na občini in verjetno še kakšno obljubo. V zameno pa je ob vsaki priložnosti napadal upravo Luke, ki bi “morala več komunicirati z lokalno skupnostjo”.
A dejstvo je, da Luki Koper onemogoča razvoj in investicije s pritožbo na okoljevarstveno soglasje za podaljšanje prvega pomola, da zaradi njegovih ravnanj še vedno ni vhoda v pristanišče, ni dodatnih skladišč, delovnih površin. Maja je Popoviču javno pismo poslal Svet delavcev Luke in zapisal: »Naša delovna mesta ne morejo biti predmet vaših iger, spletk in zabave«.
Počivala ni niti vlada ali njeni podaljški. “Izumila” je nove metode podpore države kot regulatorja in države kot lastnika: v Luki Koper so imeli v preteklem letu več kot 30 inšpekcijskih pregledov, pod drobnogled sta jih vzela računsko sodišče in finančna uprava. In ker niso dobili v roke nič oprijemljivega za rušenje uprave, je SDH zahteval še eno revizijo in revizijski družbi Pricewaterhouse Coopers naročil, naj podrobno preveri poslovanje Luke Koper z izvajalci pristaniških storitev. Tako se je začela nova mantra, zakaj je treba odstaviti upravo – zaradi izkoriščanja delavcev oziroma modela IPS-jev.
Zanimivo je, kako je ta element združil različne deležnike in kako so v ozadje poniknili številni argumenti, zaradi katerih vlada in SDH nikakor ne bi smela posegati v uspešno poslovanje Luke Koper z menjavo uprave.
Tako nihče od pristojnih ne reagira na nove in nove informacije o neprimernem delu prvega nadzornika Rada Antoloviča, ki je državo do zdaj stal že preko 250.000 evrov. Takoj po prevzemu funkcije je že pisal Matiču, naj se družba vključi v referendumsko kampanjo o zakonu o drugem tiru in tudi, naj Luka Koper podaljša sponzorsko pogodbo koprskemu nogometnemu klubu. Strokovnjaki so se križali, generalna sekretarka Združenja nadzornikov Slovenije Irena Prijović je bila zelo jasna: »Kaj takega se v dvotirnem sistemu šteje za vmešavanje v vodenje družbe, za kar je pristojna uprava. Da se posamezen član nadzornega sveta osebno zavzema za določena sponzorstva, je slaba praksa korporativnega upravljanja in ne kaže le na vmešavanje v vodenje, ampak tudi na njegovo nezmožnost podrejanja osebnih ali drugih posamičnih interesov interesu družbe.”
SDH in vlada molčita, Antolovič deli opomine, ukore in ponavlja, da je ta uprava izgubila njegovo zaupanje. Enako govori premier, enako govori župan… Vse zato, da bi pozabili, da ideja holdinga ni pokopana, prav tako ne privatizacija Luke, ideje o koncesionarjih in dokapitalizaciji 2TKD. Bližajo se volitve, ko bo za nekatere morda prepozno, da bi bili v teh zgodbah soudeleženi ali pa bi na račun Luke dobili kakšen glas volivcev.
Konec leta nam oblast torej pripravlja veliki finale, s katerim so, kot kaže, že vsi sprijaznjeni. Uprava bo zamenjana, lov na nove kadre je odprt, a strogo tajen, bonbončki se že in se še bodo delili. V Luki so vsi že na smrt utrujeni od nenehnega maltretiranja in morda niti ne zdržijo več. V danih razmerah so dosegli nemogoče.
Si lahko mislimo, kakšne rezultate bi imela Luka Koper, premoženje države in njenih državljanov, če ji oblast ne bi nenehno metala polen pod noge in bi ji bila tako na lokalni kot državni ravni naklonjena? Če ne bi zavirala družbe pri investicijah zaradi neizdaje soglasij in dovoljenj? Če ne bi povzročala stalne destabilizacije z menjavami nadzornih svetov in stalnimi grožnjami glede zamenjave uprave?
Prav gotovo je treba korenito spremeniti sistem upravljanja s premoženjem državljanov, ki že leta povzroča izjemno škodo državi. Doseči sistemske spremembe zaposlovanja preko posrednikov, prekarnih delavcev. V temelje prenoviti lokalno samoupravo, ki je povzročila neenakost državljanov in šerifski način vladanja. In potrebni so še mnogi drugi sistemski posegi v številna področja. Če oblast za to ni sposobna, naj vsaj neha slepariti.
Gotovo pa ni treba zamenjati uprave Luke Koper.
Si lahko zamislite, kakšen standard bi imeli v obalnih občinah in državi brez sistematičnega ropanja? Kje so hoteli, Mehanotehnika, Delamaris, Droga, Istrabenz, Emona Obala, Adriatic, Intereuropa, Banka Koper in ostali?
Fotografije so s spletnega portala Luke Koper; objavljene z dovoljenjem.