Republika Južna Afrika ali Južna Afrika, kot ji največkrat rečemo, je najrazvitejša afriška država, ki zajema velik južni del tega kontinenta. Na zahodu jo obliva hladnejši Atlantski in na vzhodu toplejši Indijski ocean, njuni valovi pa se združijo pod Rtom dobrega upanja. Ob primernem vremenu je s slikovite razgledne točke mogoče zaznati celo različne barve obeh mogočnih morij, ki na več kot 3.000 kilometrih obale obkrožata državo: od puščav na meji z Namibijo na severu, vse okoli juga in spet na sever do subtropskega območja na meji z Mozambikom.
Atlantski ocean na zahodu, pingvini nekaj kilometrov stran na vzhodu v Indijskem oceanu
Južna Afrika je gotovo ena najbolj pestrih in z naravo obdarjenih držav na svetu. Zato ni čudno, da je med tamkajšnjimi osmimi znamenitostmi svetovne dediščine tudi Zibelka človeštva pri Johannesburgu, ki slovi kot kraj, od koder izvira človeštvo.
V državi je 290 naravnih parkov, med katerimi je najbolj znan Kruger, velik kot Slovenija. Tam živi 300 vrst sesalcev, 860 vrst ptičev in raste 8.000 različnih rastlin. Ima kar osem različnih biotopov oziroma življenjskih prostorov organizmov: travnike in pašnike, savano, gozd, puščavo, fynbos, puščavski Karoo in rahlo bolj poraščen Succulent Karoo ter goščavo.
Če dodam še podatek, da je država 60-krat večja od Slovenije, postane jasno, da bi lahko večno odkrival, spoznaval, doživljal in raziskoval njene naravne danosti, čudovit živalski svet, razgibano pokrajino neskončnih možnosti za različne aktivnosti ter mešanico različnih kultur in ljudi. Potovanje pa te seveda sooča tudi z zgodovino, z obrazi zla iz preteklosti in njihovimi posledicami.
Strateška lega in bogastvo, tudi zlato, diamanti, platina in baker, so od 16. stoletja naprej v Južno Afriko vabili bele kolonizatorje, ki so na območju domovanja plemen Khoi, San, Xhosa in Zulu ustvarjali njeno velikokrat kruto zgodovino. V 17. stoletju so se začeli priseljevati Nizozemci in med drugim začeli razvijati kmetijstvo, za katerega so pogoji res izredni. Tudi danes je država več ali manj samozadostna, hrana - od sadja in zelenjave do mesa - pa odlična.
V štirih stoletjih so potomci nizozemskih naseljencev in pregnanih francoskih Hugenotov (v deželo so prinesli vinsko kulturo) postali Buri ali Afrikanerji, kot jim še rečejo. Tudi Britanci so hoteli kos bogate pogače, kar je zanetilo burske vojne, v katerih so sodelovala tudi domača plemena. V prejšnjem stoletju je bila Južna Afrika tri desetletja dominion britanske kraljevine, od leta 1961 je samostojna republika. Potem se je začel tisti najmračnejši del zgodovine, ki je tudi nam najbolj poznan. Bela manjšina je uvedla vrsto surovih apartheidskih zakonov in deželo ter njene ljudi delila glede na raso, začeli so se nemiri, protesti, svet je uvedel sankcije, Nelsona Mandelo so po 27 letih izpustili iz zapora in leta 1994 so bile razpisane prve večrasne demokratične volitve. Od takrat je na oblasti Mandelova stranka Afriški narodni kongres, nad katero po 25 letih nezadovoljstvo hitro raste in menda se na letošnjih volitvah maja obetajo spremembe.
Danes imajo v Južni Afriki 11 uradnih jezikov, v njej živi skoraj 80 odstotkov črncev (uradno black people), 9 odstotkov belcev, približno enak odstotek »obarvanih«, kot jim pravijo (colored people) in 2,5 odstotkov Azijcev.
Ta kratek in poenostavljen opis kaže, kako kompleksna država je Južna Afrika in zakaj se te lahko globoko dotakne.
Johannesburg ali Jo'burg, ki leži na kar 1.650 metrih nadmorske višine, je eno najbolj gosto naseljenih mest na svetu. Opisujejo ga kot živahno središče države, ki se hitro spreminja. Imela sva to priložnost ali prednost, da sva na njega lahko pogledala »od znotraj«. Zato ne bi rekla, da je eno mesto, ampak skupek številnih zelo različnih mest (stanovanjske soseske, trgovski kompleksi kot mestni trgi, poslovne četrti), od katerih je večina bogatih visoko ograjena, ponekod še z žico in elektriko, z varnostniki na vhodu. Na drugi strani, celo drug zraven drugega najbogatejši (Standton) in najrevnejši del (Alexandra), pa nagneteni slumi z barakami, valovito pločevino, brez infrastrukture. Prizori strašne revščine, ki bolijo. Kjer je revščina, pa je tudi kriminal.
In zdaj k zgodbi, ki jo moram povedati: dopolnila je moj spomin in pogled na čase razpada Jugoslavije, hkrati pa pripomogla k boljšemu razumevanju Južne Afrike.
V Johannesburgu sva tri dni uživala gostoljubje Senje in Dobrice, skupaj s prijateljema Goco in Milanom. Ob žaru, za preobloženo mizo, vročo sirovo pito za zajtrk, na vožnjah po ogromnem mestu in ob odkrivanju njegovih znamenitosti ter njegove okolice z levi, kulturno vasjo in zeleno oazo ob jezeru, kjer strežejo tudi šopsko solato, smo namreč obujali spomine na obdobje pred 27 leti. Razpravljali smo o politiki takrat in danes, na enem in drugem kontinentu, ter se sproščali v smehu ob starih vicih iz nekdanje skupne domovine.
Po razpadu Jugoslavije in vlogi, ki jo je pri tem odigrala Srbija z JLA, se je tudi tam, v Srbiji, začela globoka kriza, rasel je strah, marsikdo zase in za svoje otroke ni več videl perspektive. Kaj storiti, ko pa so se zapirale tudi možnosti za odhod oziroma vrata držav, kamor bi se bilo možno zateči.
Leta 1992 sta za prebivalce Srbije ostali odprti samo še Kanada in Južnoafriška republika. Moški so se podali na pot v Johannesburg v najbolj prelomnih časih za državo, žene so z majhnimi otroki počakale doma. V nekaj mesecih so dobili službo, poiskali prebivališče in končno so se jim lahko pridružile družine.
Ob poslušanju, kaj vse je bilo treba prebroditi - od učenja jezika, prekvalifikacij, otrok v tujih vrtcih tuje države, do političnih nemirov - je možen samo globo poklon. »Leta 1994 smo se tudi mi postavili v dolge vrste skupaj s črnci in odšli na prve demokratične volitve. Mandela je res vreden vsega občudovanja, saj je poskrbel, da je vse potekalo mirno in je prišlo do prenosa oblasti ter zamenjave sistema brez nasilja. Res je bil velik človek, moder in po prvem mandatu se je tudi poslovil,« je razlagal Dobrica. V Južni Afriki je bilo v tistih letih več kot 20.000 ljudi iz bivše Jugoslavije, največ prav iz Srbije in Črne Gore.
Danes se rojeva že tretja generacija. Otroci priseljencev – druga generacija – so dobro izšolani, z delovnimi izkušnjami po vsem svetu. Pravijo, da so Južnoafričani in si zaradi izkušenj staršev poskušajo pridobiti še državljanstvo Švedske, Velike Britanije in drugih držav. Vsi govorijo tudi srbsko, le vnuk včasih malo pomeša in reče: »Come here, deda«.
Za nekatere že prihaja čas upokojitve in huda dilema: ostati ali se vrniti domov. Dobrica in Senja sta se odločila za vrnitev. »Ko smo prišli, je bila Južna Afrika med najbolj razvitimi državami sveta, danes so njene perspektive vprašljive. Da bi si vladajoča stranka utrdila moč, je dopustila veliko priseljevanje iz revnejših afriških držav. Leta 1995 je imela 37 milijonov prebivalcev, zdaj se bližamo 60 milijonom. Sistem tako hitri rasti ne sledi, zato je revščine še vedno veliko. Kljub Mandeli in visokim idealom z začetkov, je korupcije po 25 letih ene stranke na oblasti zelo veliko, položaj črnske večine pa v mestih celo slabši kot je bil pred tem.«
S to uvodno popotnico sva se podala na raziskovanje Južne Afrike, na odkrivanje njenih čudes narave, ki jim je največ ran zadal prav človek.
Oblast je ustvarila Soweto v 30-ih letih prejšnjega stoletja, da bi črnce ločila od belcev. Danes tam živi 1,3 milijona ljudi, tam je pretresljiv muzej apartheida, hiša Nelsona in Winnie Mandela, dva »Teša6« sta postala objekta za grafite …
V mestu najdeš trge, a do njih običajno prideš skozi parkirišča trgovskih centrov. Tako je tudi s Trgom Nelsona Mandele.
Simbol rasti, padca in ponovnega dviga je stolp Ponte City, kjer je bil v 70-ih letih najvišji nivo življenja v mestu, središče multikulturnosti, kulinarike … Potem se je srednji sloj začel preseljevati v predmestja in Hillbrow je postal dom priseljencev iz drugih afriških dežel. Spremenil se je v primer urbane degradacije, v urbani slum droge, revščine, prostitucije, kriminala in smeti, ki so rasle iz nadstropja v nadstropje. Pred leti so ga očistili in mu spet poskušajo vrniti staro slavo.
Gold Reef City je velikanski tematski in zabaviščni park oziroma mesto, ki so ga postavili na območju nekdanjega rudnika zlata. V njem so muzej, casino, hoteli in desetine atrakcij.
Davno preteklost plemen je danes mogoče odkrivati v kulturnih vaseh.
Nekaj kilometrov stran je tudi levji park.
Povsem drugi svet te čaka lučaj od mesta, ob ribniku v kampu in restavraciji Pri debeli olivi, kjer je gospodar Milan, Srb iz druge generacije priseljencev z začetka devetdesetih. Gostoljubno, sproščeno, odlična hrana …