Fenomen zadružnih domov v Benetkah in Bertokih

V soboto je svet Krajevne skupnosti Bertoki pripravil izjemen večer. Soavtorja razstave v slovenskem paviljonu 17. arhitekturnega bienala v Benetkah »Skupno v skupnosti« Blaž Babnik Romaniuk in Martina Malešič ter strokovna sodelavka v projektu, arhitekturna zgodovinarka Neža Čebron Lipovec, so predstavili projekt krajanom in gostom. Ta se osredotoča na sedemdeset let zadružnih domov kot družbene infrastrukture, v njega pa je bil vključen tudi zadružni dom v Bertokih. Ob odmevnem odprtju razstave v Benetkah, ki bo trajala do jeseni, so izdali tudi obsežno dvojezično publikacijo, ki poskuša skozi različna besedila, arhivsko gradivo, infografike in aktualne fotografije zajeti celovitost fenomena zadružnih domov. 

Vsejugoslovanski projekt se je uresničeval od spodaj navzgor

17. beneški arhitekturni bienale, največja svetovna predstavitev arhitekture, se je maja odprl z enoletno zamudo zaradi epidemije. Krovna tema bienala, nad katerim bdi libanonsko-ameriški kustos Hashim Sarkis, je iskanje odgovorov na vprašanje Kako bomo živeli skupaj? »Potrebujemo novo družbeno-prostorsko pogodbo. V kontekstu vse večjih političnih razhajanj in naraščanja gospodarsko-socialnih neenakosti pozivamo arhitekte, da si zamislijo prostore, v katerih lahko velikodušno sobivamo,« je spodbujal Sarkis. 

Zamislimo si prostore, v katerih lahko velikodušno sobivamo!

Slovenija je v odgovor ponudila fenomen zadružnih domov, ki ga je zasnovala kuratorska ekipa strokovnjakov s področja arhitekture in umetnostne zgodovine: Blaž Babnik Romaniuk, Martina Malešič, Rastko Pečar in Asta Vrečko. Izhajali so iz obdobja po koncu druge svetovne vojne, ko je Jugoslavija v želji po preoblikovanju družbenih odnosov in gospodarstva na podeželju načrtovala na tisoče zadružnih domov. Od 523 načrtovanih jih je bilo na Slovenskem zgrajenih 330. Bogat arhiv, ki so ga proučili, priča, da so pri gradnji, tudi z množično mobilizacijo in prostovoljnim delom, sodelovali tako tehnični kadri, arhitekti in umetniki kot krajani, borčevske, ženske, mladinske organizacije …

V Sloveniji je bilo po drugi svetovni vojni zgrajenih kar 330 zadružnih domov.

Ali kot je v Bertokih dejala Martina Malešič: Načrt gradnje zadružnih domov je bil dobro domišljen vsejugoslovanski projekt s točno določeno in poenoteno organizacijo in potekom, izvedba je potekala na republiški ravni, uresničeval pa se je od spodaj navzgor.

»Tipski načrt je bil začetek, vaščani so se sami odločili, kateri tip izbrati, tega so potem še prilagodili lokaciji ter svojim potrebam in zmožnostim. Dom so potem zgradili vaščani sami, z uporabo lokalnih materialov, s pomočjo udarniških ekip in lokalnih mojstrov. Tipskih načrtov so se običajno le v grobem držali, prilagajali so se konfiguraciji terena, dostopnosti materiala, potrebam po določenih prostorih v domu, izhajali iz lokalnih obrtniških in stavbarskih tehnik ter dodajali regionalno pogojene motive," je povedala. 

Pri gradnji so sodelovali tako tehnični kadri, arhitekti in umetniki kot krajani, borčevske, ženske, mladinske organizacije ...

Zadružni domovi so skozi zgodovino povezovali lokalno skupnost, tam so bila zbiranja različnih društev, pa tudi zasebna slavja, v njih so bile ali pa so še pošte, kmetijske zadruge, trgovine … Vsak zadružni dom pa je imel tudi kulturno dvorano, navadno s prostorom za predvajanje filmov, tako da so imeli ti domovi že v štiridesetih, petdesetih letih prejšnjega stoletja izobraževalno funkcijo, tam so med drugim predvajali obzornike, kasneje pa mnoge filme. Ko se je agrarna reforma izpela, so se zadružni domovi iz svojevrstnih kmetijskih objektov spremenili v kulturne, tako da so imeli posledično pomembno vlogo pri decentralizaciji kulture, opolnomočenju lokalnih središč …

Zadružni domovi so imeli pomembno vlogo pri opolnomočenju lokalnih središč.

Miza povezuje, video govori o včeraj, danes in jutri

V slovenskem paviljonu v Benetkah prostorsko instalacijo zaznamuje predvsem velika miza, katere funkcija je, da nas poveže, ob njej lahko spoznamo sogovornika, kaj preberemo, načrtno je ovalna, brez robov. Skoznjo gre več kot tristo stebričkov, ki ponazarjajo vsakega od zgrajenih zadružnih domov, nosijo tudi podatke o stanju, v kakršnem se posamezni dom nahaja. Mizo, na kateri so nekatere njihove specifike predstavljene v maketni obliki, pokriva strop iz 523 stebričkov, kolikor je bilo v Sloveniji prvotno načrtovanih domov. Vrata, ki simbolizirajo svojevrsten vhod v paviljon, obenem služijo kot oglasna deska z informacijami o projektu, a tudi kot podlaga za video, ki je nastal v režiji Vida Hajnška in smo si ga ogledali v Bertokih. V njem je mogoče videti arhivske posnetke iz časa gradnje zadružnih domov, intervjuje z aktualnimi uporabniki zadružnih domov, ki pričajo o njihovem življenju danes, jutri in pojutrišnjem …

Aktivna jesen v Bertokih

Dogodek v Bertokih je povezovala Saša Petejan, ki je tudi članica sveta krajevne skupnosti. Napovedala je aktivno jesen. Svetniki si bodo še naprej prizadevali, da na Srminu ne bo prišlo do kamionskega terminala. Pri tem jih spodbuja pravkar pridobljeno strokovno mnenje Katedre za prostorsko planiranje s Fakultete za gradbeništvo in geodezijo, da umestitev kamionskega parkirišča v cono I v OLN GORC Srmin ni skladna z veljavnim prostorskim aktom. Načrtujejo celovito prenovo zadružnega doma in po vzoru prostovoljnega projekta »Pripovedujem zgodbo mesta« v Kopru, ki ga je vodila Neža Čebron Lipovec, bodo iskali spomine svojega kraja, svoje dediščine, kamor sodi tudi zadružni dom.

Dom KS Bertoki živi naprej v duhu najžlahtnejše tradicije.