Daleč od ponorelega sveta

Ko se po dveh mesecih lotevam pisanja o enomesečnem potovanju po Novi Zelanadiji, se vame spet selijo barve. Oči se napolnijo z vsemi odtenki zelene, globoke modrine, neskončnih, barvitih in razgibanih prostranstev. Prevzema me nek poseben mir, brezčasnost in želja, da bi lahko bila spet tam. Da mojega pogleda po pokrajini, skozi katero potujem, ne bi motili reklamni panoji; da bi bila del sproščenega vzdušja in navdušenja, ki ga izražajo domačini in vsi, ki prihajajo na Južni in Severni otok kot turisti, raziskovalci, delavci; da bi se zdelo vse tako enostavno, tako »easygoing« kot sebe opišejo Kiviji. S ponosom so Kiviji in ponosni so, da je Nova Zelandija, celotni svet v eni državi, njihova domovina. 

Jezero Wanaka, Južni otok

A kratki skoki na drugo stran sveta seveda niso mogoči, pravzaprav je ravno velika oddaljenost Nove Zelandije eden od razlogov njenih posebnosti, ki omogočajo tudi popoln odklop od evropskega ali zahodnega vsakdana. 

Nova Zelandija je res na drugi strani sveta: nahaja se na južni polobli, od Avstralije je oddaljena več kot 2.000 kilometrov, kaj šele od ostalih celin. Po najhitrejši poti iz Slovenije preko Benetk v Doho in od tam s 16 ur in pol dolgim neprekinjenim letom prispeš v Auckland v približno 26 urah. Ko pri nas sonce zahaja, je tam jutro, ko smo bili v Sloveniji že v globoki jeseni, je bila tam pomlad v polnem razcvetu.

Politični sistem je zaradi kulturno političnih dejavnikov po rezultatih meritev mednarodnih organizacij med najbolj demokratičnimi na svetu. Velja za enega najbolj transparentnih in nekoruptivnih sistemov, najvišje pa sodijo vrednote poštenosti in pravičnosti, ki so pred svobodo. Če ob tem dodam še, da je od nastanka države v letu 1840 v njej prisoten neke vrste socializem, da gre za socialno državo, da je leta 1893 kot prva med samostojnimi državami razširila volilno pravico na ženske in ima danes ministrstvo za ženske zadeve, ponuja več kot dovolj razlogov za dobro počutje in izzive raziskovanja.

V nadaljevanju o zaposlitvah in univerzalni pokojnini.

Nova Zelandija, po maorsko Aotearoa ali Dolgi beli oblak, je 13-krat večja od Slovenije in ima 4,7 milijona prebivalcev. Glede na to, da jih ima največje mesto Auckland milijon in pol, je poseljenost redka (16 ljudi na kilometer), mesta so majhna, narava pa se zdi neskončna in prvinska: med Tihim oceanom in Tasmanskim morjem, z alpami, ledeniki in fjordi, vulkani in vulkanskimi čarovnijami, jezeri, pašniki, rekami in slapovi ter otoki in slikovitimi plažami, nacionalnimi parki in parki vsepovsod. Zdelo se je namreč, da ima prav vsaka gruča hiš, kaj šele kraj ali mestece najprej park in šele potem vse drugo. 

A svoje potovanje po posebnostih in značilnostih Nove Zelandije bom začela pri zelo obvezni stvari – pri straniščih. 

Polotok Coromadel, Severni otok

Javno stranišče kot človekova pravica

Svojo pot smo začeli v prestolnici Wellington, ki leži na jugu Severnega otoka ali v geografskem središču države in šteje približno 200.000 ljudi. Zeleno prijazno mesto ob morju slovi po muzeju Te Papa, v katerem je prikazana vsa zgodovina Nove Zelandije. Hkrati je prestolnica zabave, nastanitev za mlade, barov in dobrega razpoloženja. Skoraj vse našteto je mogoče začutiti na eni sami ulici – Cuba Streetu. 

Prav v mestu takoj naletiš na javna stranišča, ki so se potem skozi vso pot pokazala kot poseben fenomen. Njihova ureditev je prepuščena ustvarjalnemu navdihu, a vsa so čista, z vsemi potrebnimi rekviziti in pripomočki. Ponekod celo kremo za roke. Večja, kot na primer v Wellingtonu, imajo prostor za previjanje dojenčkov, prostorne umivalnice. 

Dostopnih javnih stranišč ne najdeš samo v urbanih predelih, ampak tudi v čistih divjinah, na travniku ob vodi, na jasi v gozdu in povsod čistoča, toaletni papir, voda.

In popotnik se takoj počuti na nek način varnega. Ni potrebe po iskanju stranišč v lokalih, ko ti je nerodno, ko se mimo natakarja s spuščenim pogledom podaš samo tja in ne naročiš pijače. Ni odvrženih papirčkov v naravi, ni rumenih ulic. 

Na straniščih se srečaš tudi z napisi oziroma navodili, ki jih domačini tudi na drugih področjih radi in zelo povedno posredujejo svojim obiskovalcem. Na njih med drugim jasno piše (in je narisano), da se po novozelandskih standardih ne stopa na pokrov školjke in se toaletni papir odvrže v školjko, ne v koš. Na Severnem otoku je ob turističnih znamenitostih drugi jezik napisov kitajščina. Edino na teh straniščih so bili koši polni papirčkov. Ker sem se že potepala po Kitajski, sem razumela zakaj. 

“Brez politike”

Napise, kaj je dobro in kaj ne, kje ni zaželjen alkohol ali kaj drugega, kaj so “sovražniki” Nove Zelandije in kako se je treba obnašati do njih ter podobno, pogosto opaziš v lokalih, pri vinarjih, na cesti, kjer se odvija transport, v ploščicah na tleh. 

Dosledno je na primer treba upoštevati, da morajo biti pohodni čevlji v prtljagi, s katero prihajate v državo, popolnoma čisti. Ko že na letalu obkrožiš, da imaš pohodne čevlje, se pogosto zgodi še temeljit pregled pri cariniku. Novozelandci namreč izjemno pazijo, da v državo ne pride niti za prst tujerodne zemljine, kaj šele kakšne rastline ali živali. Izkušnje v preteklosti so jih dobro izučile in na sploh so zelo zeleno ekološko usmerjeni. Prav okoljevarstvena sporočila so zato najbolj pogosta. 

Z njimi izražajo tudi svoj humor in odnos do življenja. Pri degustaciji v vinski kleti smo takoj opazili napis:  “Brez politike. 10 dolarjev kazni, če jo omeniš. Brez vračila.” To je bil na nek način nasvet kar za celo deželo, saj ljudje ne izgubljajo časa za pogovore o politiki. O njej smo govorili samo, ko smo srečali Slovenca Vinka, ki je na Novi Zelandiji od leta 1982. 

Ker smo bili tam v času šolskih počitnic, so lokali goste vabili tudi z napisom, da otroci v tem času jedo zastonj. Pri vinarjih pa smo prebrali, da so dobro vzgojeni otroci dobrodošli, vsi ostali pa se bodo spremenili v pite.

V neštetih parkih so tudi posebne tablice, pritrjene na klopi ali druge parkovne elemente, tudi ob drevesih, ki govorijo o njihovih donatorjih oziroma so postavljene v spomin določenim osebam. V Wanaki ob čudovitem jezeru so pot spremljale posebne ploščice z zgodovinskimi letnicami in dogodki. Tam je bila tudi naslednja: “603, Slovani so zavzeli Balkanski polotok & leta 1999 se še vedno bojujejo.” 

Okoljska ozaveščenost je na Novi Zelandiji zelo visoka, povsod je prisotna skrb za varovanje okolja. Že v šestdesetih letih prejšnjega stoletja so na primer ekologi organizirali množične kampanje proti pretiranemu izkoriščanju gozdov in gradnji hidroelektrarn, leta 1983 so v svojih vodah prepovedali plovbo vsem ladjam, ki nosijo jedrsko orožje in poslabšali odnose z ZDA in Francijo, borijo se proti tanjšanju ozonskega plašča, za skoraj vsako drevo. V začetku devetdesetih so ustanovili okoljsko sodišče, ki je nasledilo sodišče za načrtovanje, z več pooblastili in funkcijami. Nanj se lahko pritožijo praktično vsi in tako bdi nad regionalno politiko, regionalnimi in lokalnimi prostorskimi načrti, soglasji v zvezi z viri in nalogami za ohranjanje narave. Sodniki tega sodišča potujejo po državi in obravnavajo morebitne kršitve ter odločajo. Zaradi pritiskov lastnikov nepremičnin in farmarjev se je sicer v zadnjem letu poenostavil postopek pridobivanja soglasij, vendar je tudi vse več polemik, da vloge javnosti oziroma državljanov vlada ne bo smela zmanjšati. Pri nas se  nasprotno od opisane prakse vsi od Ministrstva za okolje, občin do inšpekcij izgovarjajo drug na drugega glede pristojnosti ukrepanja, problemi pa se žal kopičijo.