Da denar in piar ne bosta prikrila realnosti

Župan, ki že petnajst let vodi koprsko občino, nam ob najavi kandidature za predsednika države obljublja novo Švico.

Doslej je imel na razpolago zelo veliko časa in davkoplačevalskega denarja, da bi se izkazal z vodenjem koprske občine. A posledice tega obdobja niso samo okrašena in osvetljena promenada, (pre)številna krožišča ter nogometna igrišča, so tudi drugačne: občani smo razdeljeni na privilegirane »naše« in vse ostale; občina je razcepljena na potratno mestno kuliso in finančno podhranjeno zaledje, kjer imajo kanalizacijske priključke le redka gospodinjstva, nekatera so celo brez vode; veliko je bilo vlaganj v šport (zlasti nogomet) in malo v kulturo ... Skratka, v štirih mandatih je županu uspelo »ustvariti« več kategorij občanov. Neenakopravnost med nami je vsak dan večja, med razvitostjo posameznih delov občine pa zija vse večji prepad.

Kot predsednik sveta največje zaledne in ene največjih krajevnih skupnosti v občini (3.300 prebivalcev) sem župana osebno in pisno večkrat odkrito in argumentirano opozarjal na konkretne probleme in predlagal rešitve. Iz sveta KS smo pošiljali predloge in pobude, vabili na seje sveta in zbore krajanov, a vsa tri leta ni bilo odziva.

Investicijski apetiti, ne varnost občanov

Pogled od spodaj navzgor zelo dobro razkrije, kaj so dejstva, kaj pa besede, piarovstvo, moč funkcije in zastraševanja; kako lahko se je ustiti z učinkovitostjo, gospodarnostjo in vizionarstvom ter državi očitati centralizacijo, obenem pa jo zelo dosledno izvajati v lastni občini. Naj navedem nekaj primerov.

Uvedba vinjet v letu 2008 na hitri cesti HC5 je Škofijam, Bertokom in drugim krajevnim skupnostim spet pripeljala zgoščen tranzitni promet z vsemi negativnimi posledicami. Ob vstopu v državo in hkrati v občino na bivšem mejnem prehodu Škofije tujca pričaka kaos, saj vzporedne državne ceste ni. Za izogibanje nakupu vinjete so vozniki našli vse mogoče poti. Na pobude županu, da bi se skupno angažirali za drugačne rešitve, sploh ni bilo reakcije. Pri ukrepih za večjo prometno varnost skozi naselja, ki bi jih morala občina reševati v sodelovanju z DRSI-jem, smo ostali povsem sami. Borisa Popoviča je zanimal samo predor Markovec in investicijski apetiti ob obalni cesti, za tisoče prebivalcev od Italije do Kopra pa ni bilo na voljo niti ure za razgovor.

Zelo »učinkovita in načrtovana« je gradnja kanalizacije, obnavljanje vodovodov, polaganje raznih vodov, optičnih kablov … Da ne omenjam večkratnega prekopavanja zaradi pomanjkanja koordinacije del med upravljavci teh infrastruktur. V enaindvajsetem stoletju, ko bi tudi po evropskih predpisih morali imeti urejeno kanalizacijo ali vsaj male čistilne naprave, ima v naši KS priključke samo četrtina gospodinjstev, v nekaterih drugih še manj. Večina jih tudi ne ve, kdaj bodo prišla na vrsto, saj občina vsako leto zamika izgradnjo kanalizacije, pobude o subvencijah za male čistilne naprave pa odklanja. Kam gredo kanalizacijski izpusti? Čista Švica.

Koprska občina še po desetih letih od sprejema zakona o urejanju prostora nima Občinskega prostorskega načrta, nima vizije prostorskega, družbenega, gospodarskega razvoja. Je to morda celo namerno, da je olajšana (raz)prodaja občinskih zemljišč? Dogaja se, da se ista zemljišča prodajajo in potem spet kupujejo. Ker ni predhodnih geodetskih izmer, se ne ujemajo s stanjem v naravi, zato se včasih proda tudi kakšen del javne ceste. Zdaj občina odkupuje Malo ložo, ki je bila prodana pred dvanajstimi leti, čeprav je bila integralni del Pretorske palače. Obljub smo slišali ogromno, na primer o novi šoli. Župan je pred zadnjimi volitvami zagotavljal, da Škofije dobijo novo osnovno šolo, saj stara zaradi hitrega naraščanja števila prebivalcev poka po šivih. In realnost? V predvolilnem letu smo zdaj dobili dva prizidka, čez leto pa bodo 40 let star montažni objekt energetsko sanirali. Poznavalci opozarjajo: popoln nesmisel!

Namesto izključevanja participacija in sodelovanje

Ignoranco oziroma nesposobnost konstruktivnega komuniciranja smo občutili, pa tudi Slovenija jo je lahko spoznala, ob županovem ignoriranju dopisov MNZ glede namere o vzpostavitvi integracijske hiše na Škofijah, kar je tudi zanetilo begunski problem v tej krajevni skupnosti. S podpisom je podprl gonjo proti beguncem, ki jo vodi civilna iniciativa pod vodstvom članice njegove stranke, iz dialoga je izključil Svet KS in pomagal netiti razprtije v naši skupnosti. V njej živim že 60 let, pa v tem okolju nikoli prej nisem doživel takega nastrojenega vzdušja. Je to državniška drža?

Ko je bil župan najprej proti izgradnji 2. tira (hip zatem pa za), se verjetno sploh ne spomni svojega  stališča  ob javni razgrnitvi dopolnitve DLN leta 2012, ko smo bili seznanjeni, da se bo ob gradnji 2. tira skozi Škofije vozilo na tisoče in tisoče kubikov izkopnega materiala iz nastajajočega tunela. Takrat je bilo občinsko stališče, da se državni načrt njih ne tiče, kot tudi ne bivalni pogoji krajanov ob nekajletnem gradbišču.

Se pa strinjam z njim, da lokalna samouprava v državi ne deluje in bi bilo treba sistem ter zakon postaviti na novo. Toda to bi bilo potrebno storiti tako, da opisano delovanje fevdalnega župana(ov) ne bi bilo mogoče, da bi bil uveden učinkovit nadzor nad porabo javnega denarja za uresničevanje temeljnih nalog občine, da s prostorom ne bi delali po trenutnih krošnjarskih vzgibih in ga degradirali, da bi spoštovali kulturno dediščino danes in za prihodnje generacije.

A ni še vse izgubljeno. Župan se je kot predsedniški kandidat predstavil s predsedniško-premierskimi atributi. Ker bodo po predsedniških še državno zborske volitve, po njih pa drugo leto še lokalne, lahko v vseh predvolilnih obdobjih dela na sebi in načinu svojega vodenja občine ter nastope spremeni v vsebino. Najprej predlagam namesto izključevanja participacijo. Proračun za leto 2018 bi se že moral pripravljati in zakaj ne bi za razliko od prejšnjih let tokrat nastal v sodelovanju s krajevnimi skupnostmi na temelju potreb občanov. Dobro sodelovanje na relaciji krajani – krajevna skupnost – občina bi prineslo bolj premišljene rešitve in morebiti tudi sinergijske učinke. Uporabljen čas in porabljena sredstva za tovrsten dialog bi se izkazala za neprimerno koristnejša od napadanja posameznikov v kampanjah občinskih medijev. Sredstva za informiranje pa naj se pravično razdeli med krajevne skupnosti in nevladne organizacije, ki bodo skupaj skrbele za kvalitetnejšo in vsestransko obveščenost občanov in državljanov.

Edmond Gašpar