Živela je pristno, bogato, izpopolnjeno življenje

Objavljamo poslovilni nagovor dr. Vesne Mikolič z današnjega zadnjega slovesa od Barbare Verdnik. Njenim najbližjim izrekamo iskreno sožalje.

Drage žalujoče, dragi žalujoči, dragi Barbarini najbližji,

danes se z veliko žalostjo in še vedno globoko pretreseni zaradi nenadne izgube poslavljamo od naše Barbare v krogu družine in prijateljev. Od nje se poslavljamo tu, na morju, ki jo je, sicer rojeno Štajerko, močno zaznamovalo in za vse življenje posrkalo vase. Zdaj jo bo tudi po smrti. Takoj po diplomi iz novinarstva na tedanji Fakulteti za sociologijo, politične vede in novinarstvo se je Barbara Verdnik namreč l. 1982 zaposlila v Kopru na Primorskih novicah, ki jih je v času svojega vodenja med leti 1991 in 2006 pomembno preoblikovala in s katerimi je bila tako ali drugače ves čas povezana. Novinarstvo je bilo njena duša, njeno poslanstvo, ki mu je ostala zavezana vse do zadnjega. 

Ob začetku dnevnega izdajanja Primorskih novic (Vir: FB profil Barbare Verdnik)

Sama sem na Primorske novice prihajala na počitniško študijsko prakso od leta 1983 dalje, tako sem Barbaro imela čast spoznavati od njenih novinarskih začetkov naprej. A Barbara Verdnik ni nikoli dajala vtisa začetnice, ravno nasprotno, kot novinarka, ki se je specializirala za gospodarstvo, je s svojo profesionalnostjo, temeljitostjo in gibkim pisanjem tako med sodelavci kot gospodarstveniki in drugimi pomembnimi družbenimi akterji v primorskem prostoru hitro vzbudila veliko spoštovanje. V času njenega vodenja družbe so Primorske novice postale najuspešnejši in najbolj prepoznaven regionalni tiskani medij v državi, kmalu pa tudi edini regionalni dnevnik. Pod njenim vodstvom so namreč od regionalnega časopisa, ki je izhajal ob torkih in petkih, leta 2004 prerasle v dnevnik. Krepile so se kot podjetje, ki je vsa leta njenega vodenja zaključevalo z visokim donosom in vlagalo v razvoj. Medtem ko so osamosvojitev Slovenije pričakale brez premoženja, so leta 2006 bile lastnik obnovljene palače Tarsia sredi Kopra in drugih nepremičnin. Imele so z velikimi medijskimi hišami primerljiv informacijski sistem, primerno notranjo organizacijo družbe in pomlajen ter profiliran kolektiv. Primorske novice so bile tako po veliki zaslugi Barbare Verdnik prepoznane kot ugledno podjetje in pomemben dejavnik informiranja in družbenega razvoja v okolju. 

S podelitve nagrade Primorskih novic za najboljše besedilo na festivalu Melodije sonca in morja - Mario Galunič, Drago Mislej Mef, Barbara Verdnik in Lorella Flego (Vir: FB profil Barbare Verdnik)

V osemdesetih letih, ko sem se tudi sama kalila v pisanju za ta naš regionalni medij, si nisem mogla predstavljati njegovega tako hitrega in uspešnega razvoja, sem pa Barbaro že tedaj občudovala kot nesporno novinarsko avtoriteto in zdelo se mi je, da gospodarskega področja ne bom nikoli razumela tako dobro, kot ga razume Barbara. Raje sem se lotevala kulturnih tem, ki so mi bile bližje. Čeprav sva se kasneje v življenju spet zbližali prav ob kritični analizi gospodarskih stranpoti v tranzicijski Sloveniji in istrskem okolju, pa seveda tudi ob umetnosti in kulturi. 

Mala loža je postala dragocen mestni prostor prav po zaslugi pobude Barbare Verdnik (Foto Božena Ambrozius)

Barbara je bila izredno široka, odprta, tudi umetniško senzibilna oseba – nenazadnje je prihajala iz baletne družine – srečevali smo jo na mnogih kulturnih dogodkih v našem okolju in širše, kot direktorica je imela velik posluh za kulturne, športne in druge pobude, zlasti pri podpori Univerze na Primorskem, Primorskega poletnega festivala, Foruma Tomizza. Primorske novice so bile sponzor Rokometnega kluba Hrpelje v času njegovih najvidnejših rezultatov, posebno pozornost so posvečale rekreativnemu športu s Teki Primorskih novic in vrsto drugih dogodkov. Barbara je vodila tudi humanitarne akcije, tako je bila med drugim predsednica odbora za nakup nujne opreme za bolnišnico Izola. Vse to ni ostalo neopaženo. Revija Naša žena jo je izbrala za darovalko leta, bila je kandidatka za Slovenko leta, bila je izvoljena za članico več odborov pri Gospodarski zbornici Slovenije. 

Na eni od akcij CG Skupaj, donaciji knjig knjižnici v Sv. Antonu (Foto: Božena Ambrozius)

Barbaro je posebna občutljivost za medčloveške odnose, družbene krivice in neenakost krasila že od nekdaj. Tako jo je kolektiv Primorskih novic že konec osemdesetih let izvolil za predsednico delavskega sveta, bila je tudi sindikalna zaupnica novinarskega sindikata. Ko je na lastni koži občutila krivico in pritiske, zaradi katerih je leta 2006 morala nekrivdno zapustiti direktorsko mesto in Primorske novice, se ji je pogled na krivične družbene razmere še izostril. Zaradi mojih sorodnih izkušenj naju je kmalu povezal tudi družbeni aktivizem, bili sva vpeti v aktualna družbena dogajanja na lokalni in nacionalni ravni, Barbara je bila dejavna v več civilnih gibanjih in iniciativah, nazadnje naju je družilo koprsko civilno gibanje Skupaj, ki je nastalo na njeno pobudo. 

 S protesta za javno zdravstvo - Vesna Mikolič, Jadranka Šturm in Barbara Verdnik (Foto Božena Ambrozius)

Živo se spominjam fotografije s portretoma dveh objetih žensk, Škofjotk, Barbare Verdnik in moje tete Marije Gregorič. Danes ni več nobene od njiju, poslovili sta se približno iste starosti. A tedaj sta si bili v oporo pri marsikateri akciji v lokalni krajevni skupnosti, kjer je Barbara, kasneje tudi ob boku svojega soproga Edija kot predsednika Krajevne skupnosti Škofije, marsikaj premaknila na bolje, med drugim vzpostavila platformo za redno informiranje krajanov, kar je v okviru krajevnih skupnosti še danes redkost.

Medijskemu področju je ostajala zvesta tudi v tem zadnjem obdobju. V letih 2009 in 2010 je sodelovala v ekspertni skupini za spremembo Zakona o medijih, leta 2012 pa je v Kopru pomagala ustanoviti Medijsko kooperativo z.b.o. kot prvo novinarsko zadrugo v Sloveniji po principu socialnega podjetja. V obdobju 2013 – 2018 je bila članica strokovne komisije za medije pri Ministrstvu za kulturo, v letih 2015 – 2016 pa je vodila Strokovno komisijo za pripravo izhodišč medijske strategije. Kot samostojna novinarka je pisala za različne medije, odkrivala zgodbe navadnih ljudi, raziskovala šikaniranja delavcev, zlasti pa sporna dogajanja v koprski občini, kot je bila razprodaja dragocenih zemljišč v odsotnosti strategije prostorskega in drugega razvoja, in s tem pomembno prispevala k novim razvojnim korakom v občini. Poglobljeno se je ukvarjala tudi z občinskimi propagandnimi glasili kot anomalijo slovenske medijske krajine.

Intervju za Delo leta 2016 o medijski strategiji (Vir: Delo)

Vedno torej pripadna kritičnemu novinarskemu duhu, je Barbara Verdnik kazala zanimanje za različna družbena področja, še več, njena radoznalost in sposobnost globoko prisluhniti vsakemu sogovorniku sta jo v mojih očeh dvigala med ljudi, ki sem jim lahko povsem zaupala. Njen pristen interes, skoraj otroška odprtost in radovednost, njena zagnanost in strast so vrednote, ki jih pri ljudeh najbolj cenim. Zaradi teh vrednot je mogoče polno živeti. Barbara je tako zmogla neizmerno ljubezen do družine, soproga, sinov z družinami, in nazadnje do najmlajših družinskih članov, svojih vnukov, vedno pospremiti z delovanjem v javno dobro. Tudi ko sta se v zadnjih letih z možem pogosto odpravila na daljša potovanja po vsem svetu, je s podrobnimi fotoreportažami poskrbela, da smo te krasne poti lahko spoznavali tudi v medijih in na družbenih omrežjih. Živela je pristno, bogato, izpopolnjeno življenje. 

Na enem od potovanj s soprogorm Edijem (Vir: FB profil Barbare Verdnik)

Zato sem imela, smo imeli Barbaro radi. Vsakič ko me je poklicala, sem vedela, da bo akcija in da bomo skupaj poskušali doseči spremembe na bolje. Z njo je bil dragocen že pogovor ob kavi, ki je vedno širil obzorja in razgaljal resnico. Tako me je še nedavno poklicala tudi v zvezi s Koprsko agoro, javnimi pogovori, ki gradijo skupnost, in sva zasnovali nekaj novih tem za nadaljnje debate … Žal bo zdaj z nami samo Barbarina pronicljiva in verodostojna misel. Njen iskren pogled in radoživ nasmeh. Ostajali bodo z nami, širni kot njeno in naše morje. Tako kot pravi junakinja Slavka v povesti Morje pisatelja, novinarja in socialista Etbina Kristana, v določenem obdobju Cankarjevega sopotnika: 

„Morje sem ...! Morje sem. Vsa ta neizmernost je zaprta v mojih prsih, pa se hoče razširiti in valuje v mojem srcu, ker so ji prsi pretesne ...“

Draga Barbara, zdaj te ne bo nič več utesnjevalo, vsakič ko se bomo zazrli v morsko brezmejnost, bomo začutili tvojo srčnost in neizmerno širino, ki ne bosta nikoli pozabljeni. Ponosni smo nate in ti hvaležni za vse. 

Na enem od potovanj (Foto: Edmond Gašpar)