Vsega preveč, samo morale premalo

Uvod, 24. aprila 2020

Ob protestih osebja v domovih upokojencev in pred praznikom upora proti okupatorju sem začutila potrebo, da znova pogledam, kako živimo med seboj in kakšno stvarnost si želim. Razumeti sem poskušala vlogo svoje generacije, še posebej izobraženih krogov pri tem, da še v sedanji kritični družbeni situaciji doživljamo nedopustna ravnanja politikov, izjemno aroganco nekaterih politikov in strokovnjakov, in si odgovoriti na vprašanje, zakaj se nam je zgodil gospod Počivalšek.

V nekaterih blogih sem danes brala, da ljudje vsled različnih, pogosto kontradiktornih informacij, vse bolj začenjajo dvomiti, ne samo v smiselnost nekaterih ukrepov naše vlade, ampak tudi v priporočila zdravstvene stroke za življenje v naslednjih mesecih. Sodu pa je izbil dno še dvom v pravilnost in gospodarnost nabav zaščitne opreme. Avtor bloga, ki me je spodbudil k temu pisanju, je celo zapisal: »Za mene je stvar jasna in ni je več avtoritete, ki bi me držala v samoizolaciji.«

Tudi sama sem postajala vsak dan bolj zmedena in zaskrbljena. Ob začetku korona krize sem si želela hitrih, a hkrati tudi razumnih, argumentiranih ukrepov. Po eni strani me je veselilo, da je zdravstvo pokazalo zagnanost pri reševanju življenj in da osebje v domovih zgledno skrbi za starostnike. Kdo se ne bi razveselil trezne presoje vodstva v epicentru koronavirusa (Šmarje pri Jelšah) ... Po drugi strani pa sem s časom dobila vse več potrditev za svoje dvome. In vse bolj sem razumela, zakaj se ljudje začenjajo obnašati po svoje ali izgubljajo tako dragoceno požrtvovalnost. Kaj vse me bega in mi daje misliti?

Zgledi

Veliko strok se je v zadnjih desetih letih in več kompromitiralo, ko se v svojih združenjih in okoljih niso jasno opredelile do pohlepa, kraj, nezakonitosti, neodgovornosti. Prvič so zamudile vlak že takrat, ko niso podprle slovenskega in tujega delavca, ki se je znašel v surovih pogojih izkoriščanja in izsiljevanja, danes pa zato, ker mladim v svojih vrstah ne morejo ponuditi dobrega zgleda delovanja.

Menim, da se vse to, kar nas preplavlja, ne dogaja zaradi politike (ta je vedno bila in bo bolj ali manj sposobna, pokvarjena), ampak zato, ker so zatajili slovenski izobraženci. Ti v svojih vrstah niso izločili »gnilih jabolk«. Prepogosto so ščitili svoje ali so si umili roke. Zato oblàsti niso mogli nastavljati ogledala. Vsa čast izjemam, tako posameznikom kot strokovnim združenjem in nekaterim inštitutom. Kadar pa se izobraženci ravnajo po najslabši politiki in se z njo pajdašijo, narod izgublja bodočnost. Vso moč izgubijo najboljši med njimi.

Mnogo strokovnjakov v državi in javnih ustanovah je o nepravilnostih in zaslužkarstvu v svojih vrstah predolgo molčalo, to so celo tolerirali. Tako so učili, da je vse to družbeno sprejemljivo. Ščitili so svoje pozicije v družbi in v kolektivih, čeprav so med seboj o marsičem šepetali in se razburjali. Enako kot znotraj sebe, se različna strokovna združenja niso oglašala ob zelo spornem obnašanju naših poslancev, voditeljev strank, države in ustanov, ko bi se morala, tako kot to danes počno na primer infektologi. Mnoga vprašanja so odpirali mediji, namesto da bi jih izpostavile že same stroke. 

Od številnih znancev in neznancev slišim ali berem, kaj vse se je dogajalo pod prejšnjimi vodstvi. Kje so bili včeraj? Zakaj stvari niso prijavljali? V mnogih okoljih so delovali in še delujejo po načelu roka roko umije. Ti meni, jaz tebi. Ali, samo da mene pustijo pri miru, kaj me briga za druge. Kdo vse je preko svojih združenj kaj ukrenil, zahteval odgovore, odvzem licenc, položajev? Kdo je angažiral sodišča in etične komisije in jim preskrbel dokumente in pričevanja? Redki, na prste prešteti. In ti niso bili podprti, sicer bi zadeve na sodiščih ne zastarale. V medijih so se izpostavljali vedno eni in isti posamezniki, v kolektivih enako.

Kje je bila Slovenska akademija znanosti in umetnosti? Vprašujem se tudi, kakšno moč še lahko imajo kompromitirane fakultete, sodišča in organi nadzora v javnih ustanovah, ko so izgubile zaupanje ljudi. Naša znanost si je vsvojih vrstah dovolila strankokracijo, nepotizem, korupcijo, birokratizacijo, zapiranje vase in je dopuščala razne nezakonite rabote. 

Ogromno ljudi v javnem sektorju se je spremenilo v uradnike, ki izvršujejo voljo oblasti, vodstev. Kdaj celo bolj papeško od papeža. Mnoge ukrepe slepo izvršujejo, ne da bi jih podvrgli strokovnim in etičnim načelom, kar se pričakuje od vsakega strokovnjaka. Številni ljudje na ministrstvih ne iščejo povratnih informacij, kako so njihova priporočila sprejeta v praksi in komunicirajo z njo, kot da imajo pred sabo same nevedneže ali otroke.

Kot nekdanja pedagoška delavka bi si ob šolanju na daljavo in vseh njegovih plusih in minusih želela slišati mnenje Pedagoškega inštituta, katedre za pedagogiko, pedagoško psihologijo, inkluzivnih pedagogov. Nisem jih videla, da bi stopili pred preplašene in izčrpane starše in pokazali, da so zraven ob vseh priporočilih in ukrepih. Slišim in gledam samo uradnike Ministrstva in nekaj ravnateljev. 

V nobeni stroki ni samo enega pogleda, odgovora, posebej ko gre za kompleksna vprašanja. Tako je nujno potrebno, da se prikažejo različni pogledi in da se tisoočajo.

Žalosti me, ker mnogi strokovnjaki mojih let smrdijo po karierizmu in so zamenjali že vse možne stranke. Gledam, kako mladih ne spustijo na svoje položaje in delovna mesta. A bodočnost je njihova, ne naša. 

Na drugi strani so tu še številni izčrpani borci z mlini na veter, ki se borijo za neodvisnost strok od politike in za dvig etičnih standardov. 

Moja generacija, prva povojna, nas je začela okuževati z materializmom in individualizmom. Pa tako veliko je bilo vanjo vloženo.

In s tako dediščino smo se znašli v sedanjih izjemnih okoliščinah. Državi so hoteli kot prostovoljci pomagati številni mladi in starejši, kajti zdravstvu je bilo potrebno omogočiti, da se zorganizira za izredne razmere. Tako kot je prav v takih trenutkih, smo pozabili na nezaupanje, nespoštovanje oblasti, gospodarsko izropanost dežele ... Pa nas je kaj kmalu dohitela surova stvarnost.

Dolgoletna pasivnost mnogih na položajih se je izkazala za škodljivo in postaja nevarna.

Kot mislimo, tako delamo

Sama sem si danes ob raznih gospodih Počivalških, ki mirno zvračajo krivdo za vse, kar se je ta dva meseca pri nas dogajalo, na ljudi v Zavodu za blagovne rezerve, dovolila, da sem še ob svoj mir. Največ, kar imam.  

Kot že večkrat zadnje čase, me je prevzel gnus in na drugi strani hvaležnost, da nimam samo slovenske vzgoje. Da nekaj dam na načelnost, dostojanstvo, čast in poštenje. Ponosna sem, da so mi privzgojili sram, če kaj utajim, ko česa ne naredim dovolj dobro. Da bi me bilo sram upoštevati parolo znajdi se še ti, izkoristi priložnost.

Poslušam še, pusti na miru, ne zameri se, ne trati energije. Ali, važno, da je meni dobro, naj se drugi s tem ukvarjajo, jebe se mi za vse. V kolektivu sem poslušala, pa kaj, če prirejamo podatke o vpisu dijakov za Ministrstvo, saj to vsi delajo. Za razne Jankoviče in Popoviče pa sem poslušala še, pa kaj, če krade, če ni transparenten, je pa učinkovit in je nekaj pokazal. Ni važno, kakšne metode in komunikacijo uporablja. 

Ko sem se umirila, mi je jasno, da je vse, kar se nam dogaja, posledica naših razmišljanj in dejanj.

Danes mi vzbuja upanje za prepotrebne spremembe v družbi samo to, da so se na Zavodu za blagovne rezerve našli ljudje, ki so popisali pritiske in ki pričajo. In da so to mlajši ljudje. Postaviti bi jim morali spomenik, ne samo, da jih moramo zaščititi. Slavo jim bom pela vsak dan, kajti moje mnenje je, da je kradljivcu, izsiljevalcu, arogantnežu potrebno jasno predočiti njegovo nedopustno vedenje, predvsem pa mu onemogočiti, da bi ga ponavljal. Stvari se ne dogajajo od zunaj, ker jih delajo drugi. V lastnih vrstah in pri sebi je potrebno počistiti, bdeti nad nepravilnostmi. Pasivnost zdaj ni več samo škodljiva, ampak je nevarna.

Zaključek

Za spremembe ni dovolj samo lastno angažiranje, ampak je na vseh ravneh nujno zaostriti odgovornost. Iluzija je tudi misliti, da bomo pri socialnih brezčutnežih kaj dosegli z opozorili, z milimi ukrepi. Sramu ne poznajo. Poznajo pa strah pred izgubo moči ali razkritjem. Zato se izživljajo nad šibkimi, močnejšim pa se prilizujejo. Slišijo edino na močne posledice za njihov žep in na stroge kazni. Ker ne čutijo, kaj so povzročili drugim, dojemimo, da jim je treba omogočiti to izkušnjo. 

Kaj je še dobro dojeti, navajam iz izkušenj ob svojih starših, ki niso bili v napoto samo Italijanom in Nemcem med vojno, ampak so bili zelo nadležni tudi povojnim oblastnikom. Njihova vloga in prispevek v narodnoosvobodilnem boju in v povojni obnovi mi je jasno pokazala, da so načelni, požrtvovalni, angažirani in odgovorni ljudje družbi še kako potrebni, če ta hoče, da čas ne povozi njenih vrednot in idealov, priborjenih pravic in družbenega sožitja. S staranjem sem spoznala, da za mojo mamo in očeta mogoče niso bile najhujše zunanje okoliščine oziroma zunanji sovražniki, ampak lastni ljudje, ki ne držijo besede, taki, ki ljubijo oblast bolj kot vrednote. Iz življenja staršev sem se naučila, da s parolo »zdaj ni čas« mahajo tisti, ki ne želijo sprememb in taki, ki zasluge nekaterih enačijo z njihovo nedotakljivostjo.

Tragično je, da v slovenski državi še danes ljudje s kritičnim pogledom na vodenje in politiko svoje stranke ali ustanove, doživljajo enako zavračanje kot nekoč moji starši: »Če nisi z nami, si proti nam«. Vsak dan bolj razumem, zakaj jih je skrbelo za svoje otroke in vnuke.

Želeli smo demokracijo, imamo strankokracijo najslabše vrste. In imamo od mafije ugrabljeno državo. Mogoče se motim. A v sebi vem, da se ne. 

Ker smo te dni priče požrtvovalnosti, celo protestom osebja v domovih, civilni zaščiti, zdravstvu, gasilstvu, itd., na drugi strani pa nepredstavljivi aroganci oblasti, si zelo želim odziv na to svoje razmišljanje. Dajem pa tudi predlog. Vsi, ki podobno razmišljamo, najdimo se na dan upora proti okupatorju ali za prvi maj, seveda s potrebno fizično distanco na ulici, ob spomenikih upora in jim povejmo: Ne samo dost' mamo, ampak odidite. IN odgovarjajte! Najdimo se, za vse izčrpane in za podporo žvižgačem, v zaščito ljudi, ki doživljajo nasilje in manipulacijo oblastnikov. Vedimo, da bomo sicer jutri mi na vrsti.