- Skupaj - Gibanje aktivnih občanov mestne občine Koper
- O gibanju
- Kontaktiraj nas
- Volitve 2018
Na protestu v Kopru 8. maja 2020, z geslom "Raje v zapor kot v dom", v znak solidarnosti z domovi starejših občanov (Foto Barbara Verdnik)
Moji občutki v tej jeseni, ko se zaradi nevarnosti ponovnega širjenja Covid-19 odpovedujemo različnim družabnim običajem, ki so nam lepšali življenje, in ob tem prenašamo vso bedo naše strankokracije in nedelovanja državnih institucij v smeri zaščite državljanov, so vse prej kot lepi. Postaja mi neznosno, ker naši oblastniki ne zmorejo pomirjevalno delovati in ker državljani Slovenije te septembrske tedne doživljamo eksplozijo socialnih krivic.
Narava me je ta september sprva samo božala, kot bi vedela, da potrebujem ravnotežje, objem. Pa je žal danes, ne včeraj, ne zaznavam. Zaradi brezsramnega dopuščanja in večanja privilegijev ter nespoštljive komunikacije in razkazovanja nesloge med nosilci javnih funkcij me preplavljajo temačni občutki. Zato ne morem zaznati lepote okrog nas in med nami. Brezobzirno početje mojih vrstnikov na oblasti, njih neodgovorno obnašanje in s tem slabi zgledi, me je razburilo in mi vzelo mir. A mi je tudi dalo moč za odločitve.
Utapljanja v temnih občutkih se še vedno bojim. Kadar je takih čustev in občutkov preveč, sem običajno izčrpana. Trpi telo.
Potrebujem počitek. Kaj pa vsi mi? Ja, zelo ga potrebuje sleherni prebivalec Slovenije, a nam ga prostor in čas verjetno ne bosta dopustila. Zdi se, da pomanjkanje odgovornosti in ščitenje nemorale ter nespoštovanja pravil, zlasti v mandatu te vlade, skrbi samo nas, oblastnike pa le lastna korist.
Neodgovornost, nemorala in aroganca (zlasti sedanje) vlade skrbijo samo nas, oblastnike pa le lastna korist.
Po člankih v časopisih, ki jim zaupam in prispevkih na TV Slovenija bi rekla, da sta nezadovoljstvo in zaskrbljenost naša vsakdanja spremljevalca. Pojava, ki nakazujeta, da vsi vstopamo v čas odločitev. Vsakega od nas. Pri čem bo sodeloval, kaj bo negoval, se bo angažiral, sprijaznil, odšel, protestiral, se uprl, grabil dokler še more? Ali pa posnemal vse, kar vidi in sliši in je videti učinkovito? Predvsem izsiljevanje, barantanje in špekuliranje?
Zadnje desetletje, ko se soočamo z neučinkovitostjo državnih institucij pri varovanju družbenega premoženja in z rastjo privilegijev, na svoji koži spoznavamo, kaj je preteklim generacijam povzročala družbena neenakost. Ker hkrati prenašamo še sovražni govor in oholo komunikacijo, pa nedostojno držo oblastnikov, sem se že večkrat vprašala: Je Slovenija še moja država? Kaj bi zanjo dala? Vprašala sem se tudi, kaj za našo prihodnost pomeni, ko ni več nobenih prepovedanih ravnanj in prijemov. Opisani občutki in razmišljanja so mi dali odgovor, kaj moram in kaj hočem.
Kaj pomeni za našo prihodnost, ko ni več nobenih prepovedanih ravnanj?
Nočem več molčati. Videli me boste na petkovih protestih. Je to prav ali ne, je stvar različnih mnenj. ZAME JE NUJA, DOLŽNOST, ker so me celo življenje spremljali duh pravičnosti, upora in dolžnost varovanja šibkejših.
Na protestu v Kopru 12. junija 2020 (Foto Božena Ambrozius)
V poplavi teh vprašanj in občutkov je v meni zazvenelo besedilo stare hrvaške uporniške pesmi PADAJ SILO I NEPRAVDO (Dol z nasiljem in krivico). Še posebej verz, navajam ga v originalu: »PRAVO NAŠE UGRABLJENO DAJTE NATRAG NAM, NEDATE LI, NE MOLIMO, UZET ĆE GA NAROD SAM« (»Nam ugrabljeno pravico dajte nam nazaj, če ne daste, ne prosimo, narod vzel si jo bo sam.«).
Ker odlika današnje Slovenije ni spoštovanje različnosti, se seveda poglabljajo tudi kulturne razlike. Sprašujem se, kaj za prebivalce Slovenije pomeni oženje in nasilno spreminjanje zavesti, zaklepanje v meje nacije in kulture, ki ga opažam oz. občutim. Odgovor slutim.
Vsak dan bolj se zavedam, kaj vse sem v življenju imela. Smo vsi mi imeli. Zagledam obraz svoje generacije na oblasti. Ljudi, ki so nas okužili z materializmom, individualizmom, egoizmom, sovraštvom. Ki so politiko ponižali v jaz tebi - ti meni.
Na protestu v Kopru 22. maja (desno) v družbi Maje Bavdaž Gross in Jadranke Šturm (Foto Božena Ambrozius)
Kaj Covid-19! Z njim se bomo naučili živeti. Res usodna je okužba s koristoljubjem in neodgovornostjo. Zaradi nje se utapljamo v zmedi in nelagodju. Ko gledam in poslušam vrstnike na oblasti, me neredko zajame gnev, gnus. Predvidevam, da bodo povzročili še utapljanje v revščini. Ob tem se kdaj še vedno ujamem v vzorec krivde za vse, kar se nam danes dogaja. Opomniti se moram, da nisem kriva, sem pa soodgovorna za vse, kar se ob meni ali z mojo vednostjo dogaja.
Res usodna je okužba s koristoljubjem in neodgovornostjo.
Ena mojih večjih dilem danes je, ali bodo ti oz. taki politiki pretežno moje generacije kos izzivom vodenja ljudi v zaostreni zdravstveni situaciji v državi, ko pa kljub opozorilom, naj prenehajo z arogantno, cinično in nespoštljivo medsebojno komunikacijo oz. nastopanjem, to še kar naprej počnejo. Imate tudi vi dovolj samovšečnosti Kacina, Hojsa, Počivalška, bogpomagaj Kreka ali Pivčeve in tovarišije? Ste tudi vi siti politične trgovine? Tudi vi ne želite le menjave vlade, ampak in predvsem nove vsebine in ravnanja politike?
Mladi, kaj si mislite o delovanju naše vlade?
Mladi bralci, rada bi slišala vaše mnenje, ali potrebujete uradnega govorca vlade za Covid-19, ki brez vidnega poznavanja komunikologije za to delo prejema mastno plačilo. Mladi, ki bi znali kaj več kot pridigati, strašiti, leporečiti, pa ste brez služb. Boste mirno gledali, da naši politiki sami odločajo, kaj in koliko jim pripada, pa kje bodo delali, ne glede na znanja in sposobnosti? Meni za komuniciranje z javnostjo v zvezi s koronavirusom zadoščata Beovičeva in minister za zdravje, pa moja lastna pamet. Je tudi vas tako razjezila vest o podaljšanju pogodbe za to delo gospodu Kacinu, da se vam je skoraj zameglil razum? Koliko časa boste še dopuščali, ne samo negospodarno rabo javnih sredstev, ampak oženje vaših možnosti? Kaj si mislite o delovanju naše vlade?
Kot pedagoginja vem, kakšne so posledice različnih stilov vodenja in komunikacije z ljudmi na motivacijo, počutje, obnašanje, na razvoj osebnostnih lastnosti, klimo v skupnosti. Zato sem še toliko bolj zaskrbljena za našo jesen in zimo. Svoje občutke razgrinjam in povzdigujem glas z mislijo na vnuka. Upam in želim, da se bo predvsem vas mladih to pisanje dotaknilo. Pa da vas bom bolj množično videla na volitvah. Vesela bom, če se boste še bolj angažirali in pokazali, da želite imeti sedanjost in prihodnost bolj v svojih rokah.
Za konec pa še nekaj o popotnici mojih »socialističnih učiteljev« v moje poklicno življenje. Naučili so me, da sem stalno razmišljala, kako graditi medsebojno zaupanje in človeku pred seboj dajati dovolj možnosti, da postane subjekt. Moj sopotnik pri doseganju ciljev vzgoje in izobraževanja. Učili so me poslušati, jasno izraziti pričakovanja in stalno iskati povratno informacijo o učinkih svojih metod in zamisli. Predvsem pa so mi vbili v glavo, da sem tu zato, da otroke, starše in sodelavce slišim, vidim in zaščitim, če je treba. Se od njih učim. Da ne bodo sledili besedam, pač pa mojim ravnanjem, moji poklicni in človeški drži ter moji predanosti njim. Pa da so ti otroci in izkušnje z njimi moji največji učitelji. Da me bo vsakršna vsevednost in oholost drago stala. Izgubila bom stik, brez katerega svojih varovancev ne morem voditi.
Niso imeli toliko znanja kot ga imam danes jaz, so pa bili predani poklicu in učencem. Ker smo to čutili, smo jih spoštovali. Ob življenjskih padcih sem se lažje dvignila, ko sem pomislila nanje, na to, kaj so videli v meni. Sprašujem se, kakšne spomine boste imeli mladi na moje vrstnike na oblasti. O čem boste jutri pričali vi?
p.s. Maja 2020 sem v članku Vsega preveč, samo morale premalo zapisala in danes ponavljam: Želeli smo demokracijo, imamo strankokracijo najslabše vrste. Imamo od mafije ugrabljeno državo. Želela sem, da bi se motila, a sem vedela, da se ne. Na TV Slovenija sem 22. septembra poslušala prispevek o naporih italijanskih tožilcev, da mafijce pripeljejo na sodišče. Slišala njih opozorila, da lovke italijanske mafije segajo tudi k sosedom, posebej tistim, ki jim korupcija ni tuja. Če sem prav razumela, so nas opozorili, naj bomo previdni, ker menda na korupcijo nismo imuni.
Res se ne motim, vprašanje je, kaj zdaj, ko to vem.