Pokol nedolžnih ali rekviem za drevesa

Življenje, ki daje življenje (Foto Božena Ambrozius)

Holokavst, genocid in množični umor se bodo marsikomu zdele premočne in preresne besede, da bi jih lahko uporabili v povezavi z drevesi, a samo na prvi in površni pogled. Čeprav se dogaja vedno in povsod po svetu, je občutek veliko bolj intenziven, ko je človek v živo soočen s padajočim drevesom ali z njegovimi že mrtvimi ostanki.

Sprehod po semedelskih ulicah (Erjavčeva, Stritarjeva, Rozmanova, Jurčičeva, Levstikova, Pahorjeva, Vegova, Stjenkova, Klaričeva in verjetno še kje) se tako prelevi v nemočno opazovanje žaganja mogočnih orjakov, ki so se košatili daleč nad strehami semedelskih hiš in ki so sedaj neslavno popadali v imenu …. saj res, česa že?

V imenu razgleda na morje, pa čeprav je ta le delen? Mogoče bo komu veliko lepše, ko ne bo potrebno pometati listja po tleh in balkonih? Ko koga ne bo več zjutraj motilo ptičje petje, ker se je to uredilo, pač dve muhi na en mah? Najbolj egocentrična je tista prognoza vseh zainteresiranih (kdove za kaj), da bi lahko nezaželeno drevo enkrat v bodočnosti mogoče padlo. Ob neznanem času, na neznani način, a žal na znanem kraju. Ker "non si sa mai", sledi preventivni posek, čeprav je večja statistična verjetnost, da se bo človek nekam zaletel z avtom, kot da bi drevo padlo nanj ali v njegovo bližino. A verjetno se ne bo nihče preventivno obsodil na večno hojo zaradi nevarnosti avtomobilske vožnje. Na propad vnaprej obsojena drevesa spominjajo na preganjance v Minority Reportu, le da so tukaj vlogo Toma Cruisa prevzeli takšni ali drugačni žagarji, ki po (ne)strokovnih navodilih (koga?) kot za stavo podirajo drevesa po Semedeli. Ali je to resnično nujno zaradi varnosti ljudi in stvari? Ker v pomanjkanju fantazije se kot razlog za posek nekega drevesa pogosto znajde dobra stara klasika, da je drevo pač bolno, zato nevarno in določeno za posek. Kdo in kako to sploh počne in še pomembneje, kdo sploh odloča o tem? 

Mogoče sosed, ki zahteva od drugega soseda, naj poseka svoje drevo, ker BI LAHKO nekoč padlo na vrt prvega soseda? Ptički, ki so se pravkar izlegli in so ostali brez gnezda, svoje matere in življenja, so kolateralna škoda in preveč nepomembni, da bi jih sploh omenili.

Mogoče soseda, ki je sedaj zadovoljna, ker so končno požagali dve mogočni drevesi pred njeno hišo? Da bi jih morali že zdavnaj, je rekla. Če je zdaj pred hišo pustinja, nič hudega, bodo posadili kaj drugega, pa čeprav bo treba počakati kakšnih pet let, da bo dalo nekaj sence. Samo da bodo žlebovi končno čisti in ne bo treba pometati iglic. Edino to obžaluje, da so ga požagali na hitro, v tem času pred volitvami se vsem mudi. Pa so, ko so žagali debele rezine debla od zgoraj navzdol, ti hlodi treskali na tla in polomili še bližnje drevje. Da sta bili orjaški drevesi, ki sta petdeset let hranili s kisikom njo in njeno družino, ki sta jim dajali senco, ki sta gostili ptice ..., da sta bili živi bitji? Ne, na to ne pomisli.

Mogoče bo odločal sosed, ki prodaja stanovanje, v katerem sam niti ne bo živel, a ga kljub temu motijo drevesa pred oknom? Da bo prodal boljši razgled? Mogočne smreke, ki so stare kot blok in večje od njega, so nenadomestljiv vir čistejšega zraka, zatočišča pticam, sence pred soncem in lahko koristijo tudi kot naravna zavesa pred pogledi od zunaj. Poleg majhnih zelenih pljuč sredi betona služijo te "od vedno tam" smreke kot neke vrste zaviralec pred erozijo terena. V Semedeli, kjer blokom pokajo stene in ti drsijo po pobočju, ta drevesa s svojimi koreninami zadržujejo teren, da se dokončno ne splazi. Čuvajo naše hiše.

V ponedeljek (5.11.) je načrtovan nov posek in/ali obrezovanje (iz teh ali onih razlogov) motečih dreves v Jurčičevi ulici. Jih bo (za kak dan) rešilo zelo slabo vreme, ali bo prevladal zdrav razum in empatija do bitij, ki (čeprav niso narejena po naši podobi), imajo pravico rasti še naprej?

Sploh po številnih padlih drevesih zaradi nedavnega neurja, si tista, ki so bila dovolj močna, da so obstala, res zaslužijo življenje. Pa čeprav jim prizanesemo le zato, ker dojamemo, da nam še naprej koristijo. Kako dolgo bomo še zlorabljali pravico močnejšega?

Delite naprej svoje zgodbe dreves, ki so žal že padla in predvsem, borite se za tista, za katera še ni prepozno. Kajti ko drevo enkrat posekaš, je to nepovratno in nepopravljivo. Ne samo za drevo, ki ga ni več. Za vse nas, ki živimo zraven. 

Komu je mar? (Foto Božena Ambrozius)