- Skupaj - Gibanje aktivnih občanov mestne občine Koper
- O gibanju
- Kontaktiraj nas
- Volitve 2018
Foto: Barbara Verdnik
V zadnjem letu in pol je vznemirjanje državljanov postalo stalnica v upravljanju države. Vodijo nas z odloki. Žalijo s tviti in z izjavami, ki izpričujejo oblastiželjnost, prepričanje v lastno nedotakljivost in nestrpnost do drugače mislečih.
Te dni me je najprej razjezilo iskanje grešnega kozla za krepitev protestov na slovenskih ulicah iz ust policijskega ministra Hojsa in poslanca SDS, Grimsa. Vznemirilo njuno neprimerno komuniciranje s poslanci opozicije ter z voditeljico oddaje Tarča na TV Slovenija. Nato me je ogorčila nesorazmerna raba policijskih sredstev na protestu v Ljubljani 29. septembra. Šokiral pogled na do zob oborožene policiste pred gostilno v Marezigah, ob shodu stranke SDS. Prepričala sem se, da je slovenska policija zlorabljena za zaščito interesov te stranke. K temu pisanju pa me je dokončno spodbudilo skrajno neokusno obnašanje predsednika slovenske vlade ob obisku delegacije iz Bruslja.
Našim odtujenim politikom in vsem, ki mislijo, da so demokracija in človekove pravice v Sloveniji dovolj zaščitene, želim ponovno povedati, kaj sama in številni petkovi protestniki pričakujemo od nosilcev javnih funkcij ter od vseh institucij, organov države.
Zgoraj imenovana člana SDS za to, da se dogaja ljudstvo, krivita opozicijo v parlamentu, kar je najlažje. A ljudje smo odšli na ulice že veliko prej, preden so se stranke zganile in se začele bati za svojo volilno bazo in udeležbo na volitvah.
Že pred COVID časi smo bili državljani Slovenije izpostavljeni padanju ravni politične kulture. Predvsem pa smo opažali širjenje nestrpnosti do drugače mislečih, o čemer bi že leta 2017 vedel veliko povedati takratni minister za pravosodje, Goran Klemenčič. Soočali smo se z naraščanjem korupcije in nepotizma v državi. Z netransparentnim upravljanjem in z neprevzemanjem odgovornosti za storjene napake ali za potratno rabo javnega denarja. Že takrat smo npr. govorili o preplačanih nabavah v zdravstvu.
Posebej občani Kopra smo v mandatu župana Borisa Popoviča še kako občutili rabo spornih načinov upravljanja in neustrezne komunikacije. Špekuliranje, izsiljevanje, žaljenje in blatenje, izključevanje, sprenevedanje, discipliniranje neposlušnih ali kupovanje glasov in potvarjanje dejstev, so vznemirjali mnoge.
Danes nas taki načini upravljanja preplavljajo. Komunikacija je vse bolj žaljiva, cinična. Skrbi nas lahko, ker so koalicijske politike že večkrat ujeli na laži, čemur niso sledile ustrezne posledice. S tem da smo te dni doživeli še represijo države, značilno za samodržce. Če to ne zahteva takojšnjega ukrepanja vseh institucij države ter močnejšega angažiranja strokovne in druge javnosti, potem ne vem, kdaj se bomo zganili.
Foto: Barbara Verdnik
V javnem govoru in na protestih so vse bolj v rabi besede fašizem, vojna, kri, boj, politikantstvo. Pa sem v starih zgodovinskih učbenikih preverila, kaj še pomnim o fašizmu. Zdelo se mi je namreč, da v načinu vladanja, upravljanja naše države opažam prvine, ki me spominjajo nanj. Naj navedem nekaj primerov:
In še bi se kaj našlo, kar spominja na neke druge čase.
Foto: Maja Bavdaž Gross
Manjkajo samo še krepitev tajne policije, državni nadzor nad vzgojo mladih in brezpogojna zvestoba vodji, pa bomo v skrajno nevarnih vodah, ki vodijo v ukinjanje demokratičnih institucij. Zgodovina uči, da so demokratičnim vladavinam v krizah pogosto sledile tiranije. Pri nas se poskusom ustrahovanja v družbi institucije in mediji zaenkrat še uspešno upirajo, a ne vsi enako in vprašanje je, do kdaj še.
V takih pogojih ni več časa za politično trgovino, ampak je potrebno, da vse demokratične stranke prevzamejo odgovornost za vladavino prava in da dvignejo standarde javnega obnašanja. Pričakujem, da počistijo s posamezniki, ki kršijo osnovne moralne norme kot so: »NE LAŽI, NE KRADI, NE ZAVAJAJ«. Uveljavijo naj ničelno toleranco do nestrpnosti, korupcije ali nasilnega obračunavanja in nehajo ocenjevati druge, ampak naj začnejo pri sebi.
Bojim se, da v Sloveniji tudi jutri ne bo trdne demokracije. Ne zgolj zaradi Janševih metod, ampak zaradi politikantstva in neprevzemanja odgovornosti, ki sta se zalezla v vse pore naše družbe. Brez politične ne bo družbene prenove. Pojavi, zaradi katerih smo državljani na ulicah, bodo mogoče milejši, a še vedno ne dovolj nadzirani. Dialoga ne bo.
Preden se zgodi Janša, morajo nastati ustrezni pogoji za to. Enako velja, ko se zgodi ljudstvo. O tem bi morala vsaka stranka in institucija dobro razmisliti in vgraditi še močnejše varovalke, da so demokracija in človekove pravice zaščitene ter da se povrne lepilo družbe. Zaupanje.
Pred nami je dan reformacije. Priložnost za vsakega antifašista. Za odrinjene, ponižane, ustrahovane, da razmislijo in javno izrazijo, kaj pričakujejo od svojih predstavnikov oblasti. Ne bojmo se zahtevati prenovo obstoječega strankarskega delovanja in metod vladanja. Za vse, ki dvomijo, da lahko kaj spremenimo, pa še: Sprememba se začne z menoj. In za tiste, ki še sledijo svojim strankarskim vodjem: Zvestoba človeku, ki ne spoštuje nasprotnikov, je škodljiva. Molk in neopredeljevanje ravno tako.
Edino kar zame zares šteje so zvestoba sebi, medsebojno spoštovanje in upoštevanje norm ter veljavnih zakonov.
Pred nami je tudi praznik naših staršev, dan republike. Kaj, če bi postal že letos praznik vseh civilnih gibanj v državi ter vseh, ki se čutijo prezrti, ki želijo več enakopravnosti? Nenazadnje o tem, kaj bomo praznovali, odločamo sami.
Foto: Barbara Verdnik