Obvezno cepljenje ante portas? Kako? Zakaj?

Cepljenje je pomembna pravica slehernika, diskriminacija necepljenih ob epidemiji Covida pa nesprejemljiva.


Naslovna slika: Franco Juri, Mladina

Zelo rad prebiram kolumne Janka Lorencija. Z njimi se običajno strinjam. A Lorencijeva kolumna v Mladini, v kateri poziva vlado in opozicijo, da skupaj razglasita obvezno cepljenje, s kaznovanjem neposlušnih vred, me je šokirala. Z zaskrbljenostjo opažam, kako zadnje čase desni in levi influencerji tekmujejo v zagovarjanju obveznega cepljenja.

Sam doslej nisem želel javno polemizirati s kritiki ne-cepljenja, ker sem, prosto po Gregi Repovžu, mnenja, da moramo živeti še naprej v slogi in medsebojnem spoštovanju, eni ob drugih. Ne podcenjujem tistih, ki se odločijo za cepljenje in ga zagovarjajo. Njihova odločitev je njihova neodtujljiva pravica. Vendar, prišli smo do točke, ko smo necepljeni državljani in državljanke vse bolj podvrženi pritiskom, postopnemu diskriminiranju, medtem ko se že napoveduje, tudi pri nas, prisila. To pa ni popotnica za sožitje. Ob pozivih k obveznemu cepljenju se stopnjuje tudi kazanje s prstom na nevarne necepljene, ki so, prosto po Kreku, »epidemija« in menda krivi za nadaljevanje valov in celo za mutacije virusa. Vprašanje mutiranja virusov je preresna tema, o kateri tudi stroka še nima jasnih odgovorov in enotnih mnenj. Zlorabljati jo za udrihanje po necepljenih je nizkotno.

Preventivo pred okužbo jemljem resno; tedensko se testiram, izogibam se množicam, nosim masko v zaprtih prostorih, si razkužujem roke in se ne nameravam cepiti iz preprostega razloga, ker – glede na lastne izkušnje, počutje in življenjski slog – bolj zaupam svojemu imunskemu sistemu kot pa cepivom nove tehnologije, za katere niti stroka in ustanove, ki so jih odobrili, še ne vedo, kakšni so lahko njihovi dolgoročni učinki, saj zaradi časovne stiske niso prestali vseh potrebnih kliničnih faz razvoja. Temu pritrjuje tudi Tomaž Bratkovič s Fakultete za farmacijo, ki napoveduje zaključek tretje faze čez dve leti. Nekateri kratkoročni učinki so pa žal že znani. Zagotovilo, da so ti primeri zelo redki, nima veliko vrednosti za tiste, ki jih stranski učinki prizadenejo. So, in to je dejstvo. Kot je dejstvo, da niti farmacevtski proizvajalci niti ustanove, ki odobrijo uporabo teh cepiv, niso hoteli in nočejo prevzeti nikakršne odgovornosti za morebitne stranske učinke. Še več; za tretji odmerek ali mešanje cepiv mora prevzeti odgovornost, s podpisom na posebnem obrazcu, v celoti in izrecno seznanjena cepljena oseba.

Sprašujem se, kje so časi, ko je kritična levičarska in zelena inteligenca obtoževalno opozarjala, da se zakonodaja EU in držav piše po nareku farmacevtskih multinalcionalk.

Če se ne cepim, tega ne počnem iz »egoizma« ali »neoliberalizma«. Ta floskula o necepljenih kroži z neverjetno ležernostjo med nekaterimi »levimi« intelektualci in spodbuja njihovo (našo) diskriminacijo. Podobno nespodobna je tudi Ihanova-Jeralova teza o skeptikih cepljenja kot vojščakih lobija proizvajalcev vitaminskih preparatov. Da ne bo nesporazuma: ne zanikam obstoja virusa in nisem anticepilec, odobravam klasično cepljenje otrok proti nevarnim boleznim, ne odobravam polarizacije cepljeni/necepljeni, moja družina in moji osebni prijatelji so večinoma cepljeni. Vsi delimo mnenje, da je cepljenje pomembna pravica slehernega državljana, ne more pa biti, ob takšni epidemiji, prisilna, obvezna opcija, kajti tak ukrep bi bil nesorazmeren z dejanskimi posledicami tega virusa. Še manj je upravičen ob že navedenih dejstvih: nedorečenosti dolgoročnih učinkov, možnosti nevarnih kratkoročnih učinkov, zmedi in nedoslednosti stroke okoli odmerkov in mešanja cepiv, odklanjanju odgovornosti proizvajalcev cepiv in vlad. Obveznost cepljenja je arbitrarna in nedopustna prisila, ki odpira ključno vprašanje našega časa; koliko smo še svobodni in gospodarji lastnih teles, lastne volje in lastnega prepričanja. Vem, kaj bodo zagovorniki obveznega cepljenja odgovorili: gre za vprašanje solidarnosti, gre za odgovorno ravnanje do skupnosti, zatreti je treba individualni egoizem in se – po potrebi – žrtvovati ali malce tvegati za kolektiv. Le totalna precepljenost naj bi izkoreninila Covid-19.

Takšna razlaga se mi zdi ali naivna ali ideološko (totalitarno) obarvana. Orwellovska. Resnica je bolj siva, bolj kompleksna, niansirana. Skupnost sestavljajo posamezniki, ki imajo različne potrebe, možnosti, odzive, tudi imunske. Zato nekaterim cepivo pomaga, drugim pa lahko škodi, tudi resno, v redkih primerih smrtno. Nekateri prebolijo Covid brez simptomov, drugi z lažjimi simptomi, tretji z zahtevnim potekom, četrti (izrazita manjšina) zelo hudo ali celo umrejo.

Franco Juri, Mladina

Vendar tudi razlaga o zaščiti in zajezitvi prenosa virusa, ki jo zagotavlja le cepljenje, je bila že demantirana ali vsaj močno relativizirana z dejstvi in spoznanji, ki jih stroka spušča v eter zelo previdno, po kapljicah, medtem ko še vedno prepričuje, da je cepljenje edino zanesljivo sredstvo v boju proti epidemiji. Nepozornemu opazovalcu tiste kapljice uidejo, bolj pozornemu pa ne. V svojih objavah ameriški CDC (Center for Disease Control and Prevention) ugotavlja, na primer, da je okužba z Delta različico virusa enako prenosljiva pri necepljenih kot pri cepljenih. Da se torej tudi cepljeni lahko okužijo in okužujejo naprej z enako intenziteto kot necepljeni. To spoznanje je botrovalo odločitvi ameriške administracije, da je ponovno razglasila obvezno uporabo mask za vse.

Obvezno cepljenje? Kako? S kaznovanjem neposlušnih? Bomo morda oglobljeni? Nas čaka zapor? Bomo izgubili državljanske pravice? Bomo odpuščeni? Izgubili bomo morda tudi pravico do pokojnine? Nas bodo fizično prisilili? Obvezno cepljenje zakaj? Ker je to počela Jugoslavija v 70-ih letih v uspešnem boju proti epidemiji črnih koz (variole vere)?

Nekaj je treba pojasniti: variola je grozila s pravim pokolom tretjine prebivalstva. Variola je virus, ki povzroča zelo visoko umrljivost (30-35 % zbolelih), vsi, ki se okužijo pa zbolijo. Pri covidu ni tako, kar je priznala tudi WHO po preplahu ob prvem valu. Umrljivost pri Covidu se globalno vrti okoli 1,5 % obolelih, je nekoliko višja pri starejših, bistveno nižja pri mlajših. Razlike so tudi geografske. Statistično je nedvomno bolj primerljiva s sezonskimi gripami, kot pa z nalezljivimi bolezni z visoko smrtnostjo.

Pa naj zaključim z neposredno družinsko izkušnjo, ki mi v realnem življenju dokazuje, da ni prav tako, kot nas želijo dnevno prepričati s TV ekranov:

Moj sorodnik in njegova žena sta se oba cepila s cepivom Janssen in pridobila “green pass”, s katerim sta nemoteno odpotovala v tujino. Vrnila sta se z vročino in po testiranju ugotovila, da sta zbolela za Covidom. Odgovorno sta se izolirala doma dober teden, tam prebolela s klasičnimi simptomi te bolezni (vročino, izgubo voha, ...). Ko sta prebolela in ugotovila, da sta spet negativna, sta počitnice nadaljevala.

Pa zdaj le malo pomislimo: kaj bi se zgodilo, če simptomov sploh ne bi čutila? Menda cepivo omili posledice bolezni in cepljena oseba lahko covid preboli asimptomatično. Z green passom bi vendar neovirano hodila okrog in … okuževala. Še dobro, da sta zbolela in da sta se testirala.

Kaj nam pove ta resnična zgodba? Da cepljenje ne le, da ne ščiti nujno pred okužbo, temveč da je lahko zanašanje na cepljenje in “green pass” dvorezen meč: osebam, ki so lahko okužene, a tega ne vedo, omogoča prosto sprehajanje po letališčih, trgovinah, restavracijah, teatrih, kinodvoranah, diskotekah, v službi. Imajo pač PCT, z velikim C-jem.

Necepljeni smo, kljub sprotnim testiranjem, vse bolj podvrženi pritiskom, diskriminaciji, žalitvam gospoda Milana Kreka, čeprav se testiramo in smo zdravi, čeprav nismo kužni. Zdaj pa ministra Počivalšek in Poklukar, s pragmatično podporo delodajalcev, predlagata celo izbris črke T in zagovarjata državljanske pravice le za tiste s črko P ali C. S tem de facto spodbujata necepljene, ki se ne nameravajo cepiti, da se načrtno okužijo in prebolijo Covid, zato da bodo prišli do svojih izgubljenih državljanskih pravic. Noro!


  • Deli objavo