Neodmevna obletnica

Vir: Prekomorci avtorja Miloša Ivančiča

Lansko jesen je preteklo osemdeset let od ustanovitve Prekomorskih brigad. Konec leta pa se je naša družba spraševala o smiselnosti obnavljanja v ujmi uničenih spomenikov NOB. Ker številni oblasti željni politiki radi poudarjajo le napake narodno-osvobodilnega boja in bi najraje izbrisali ljudi, ki so se zoperstavili raznarodovanju, je verjetno, da se tudi vzdrževanje objektov   Prekomorcev ne bo več splačalo. Ob tem razmišljam.

Smo na Primorskem dovolj poskrbeli, da bo novodobnim politikom jasno, kakšno vlogo morajo ti imeti v narodovi zavesti? Kakšen odnos pričakujemo do njihovih spomenikov in grobov?

Najnovejša v vrsti dokumentarnih knjig o Prekomorcih je izšla ob osemdeseti obletnici ustanovitve prekomorskih brigad. Vir: FB profil avtorja, Miloša Ivančiča

Hvala vsem, ki še širite vedenje o njih. Tako tudi mladi rod lahko izve, da so spremenili naravo partizanskega vojskovanja in odnos Anglo-Američanov do Titove vojske. Za to so množično umirali na pragu domov in svobode. Ti Istrani, Primorci, pa Dalmatinci, Črnogorci so Angležem nedvoumno pokazali, da niso naprodaj. Da nočejo v njihove ali kraljeve vrste. Poznam jih, ki so se sramovali čakanja političnih krogov stare kraljevine, kam se bo vojna prevesila. Vem, da so morali krepko vztrajati, da se bodo borili na lastnih tleh. S tistimi, ki odpor doma že vzdržujejo. Kasneje so z njimi dosegli zmago. V odprtih borbah, kjer je odmeval njihov pogum, tovarištvo in junaštvo. 

Po vojni si številni medalj niso pripenjali. Imam jih iz očetove zapuščine. Nikoli nošene, saj se s tovariši ni boril za slavo.

Vir: Prekomorci avtorja Miloša Ivančiča

Slišim, da je bila razstava o njih v Pokrajinskem muzeju Koper slabše obiskana. Sklepam, da je bilo tako, ker vsi zainteresirani nismo dovolj sodelovali in razjasnili naših potreb. Na razstavi in predstavitvi nove knjige o Prekomorcih sem pogrešala vse aktive ZB Primorske. Tako še nimamo zagotovila, da bo jutri brez nas poskrbljeno za širjenje vedenja o njih. Da bodo zgledno urejeni vsi njihovi spomeniki in objekti, kjer so se zbirali in zdravili. Gravina, Bari, Vis, Klana … Pa zagotovilo, da nam bo omogočeno dostojno praznovanje njihovih obletnic tudi na mestu njihovega odhoda v domovino.

Bo končno prepoznan njihov pomen, potem ko so zaradi slovenskih nadlog, zaslugarstva in zavisti, v stari republiki ostali neenakopravni s prvoborci? Pa so z množičnostjo in domoljubjem takrat omogočili vodjem NOB, da so uresničili sklepe o vrnitvi velikega dela etničnega ozemlja nas Slovencev v okvir nekdanje Dravske banovine. Z izkušnjami iz tujih vojsk, zbiranjem orožja, sposobnostjo dvigovanja upora celo v taboriščih in vojaškim izobraževanjem pa so dosegli, da so zahodni zavezniki priznali pomen osvobodilnega gibanja  jugoslovanskih  narodov. 

Ko danes odpiramo vprašanje dostojnega pokopa vseh po vojni pobitih, imam mešane občutke. Strinjam se, da si grob zasluži vsak, a moti me štetje zgolj enih kosti. Da ob tem vodilni ne pokažejo še interesa za grobove mnogih osvoboditeljev, izdanih ljudi, talcev, ki  ležijo na tuji zemlji? 

Ko gre za zapuščino NOB, je potrebno vanjo všteti tudi vse objekte in grobove v tujini. Jih imamo enako popisane, preučene in zaščitene kot povojne dogodke? 

Vir: Prekomorci avtorja Miloša Ivančiča

Ob tem pogrešam še  pošteno besedo o soodgovornosti vrhov meščanskih strank in Rimskokatoliške cerkve Slovenije za povojne poboje. Ko se je bližal poraz, niso zmogli koraka do nasprotnika v zaščito civilistov in vojnih ujetnikov. Tako so v času zunanjih pritiskov za uveljavitev naših mej omogočili pobijanje nasprotnikov še po 9. maju 1945. Čakam njihovo opravičilo za sodelovanje z okupatorjem in pripravljenost, da bi danes spoštovali nasprotno misleče. Pa utišali revanšiste v svojih vrstah.

Na drugi strani pa se mi upira naše  mlačno ugovarjanje, ko gre za zanikanje kontinuitete na poti v lastno državnost. Da ne govorim o redkih odzivih na mentaliteto zaslugarstva. 

Vsaka zrela politika  se  zaveda svojih biserov, kar humanost, solidarnost, domoljubje nedvomno so. Zato usmerja veleposlaništva, razne institucije in ministrstva v njihovo zaščito in ljudem kot so Prekomorci izreka javno priznanje. Žal danes še marsikaj iz NOB tone v pozabo. Reševanje in zdravljenje zavezniških vojakov, ujetnikov. Politika  ne zmore glavnih spomenikov NOB, v Beli krajini, na kočevskem, povezati s to zgodbo. Pa s Prekomorci in s Franjo v enotno vez trpljenja in upora, tako mnogi za te dogodke in ljudi sploh ne vedo. 

Sramotno je, da vso skrb za te spomenike  obešamo na pleča občin. Da morajo te državi pokazati, kaj je smiselno.

Spomenik borcem 3. udarne prekomorske brigade in 4. jugoslovanske armade, ki so padli na Brinškovem griču - Hribu svobode. Kipar Janez Lenassi je zanj leta 1966 prejel nagrado Prešernovega sklada. Vir: Visit Ilirska Bistrica

Po svojih močeh prispevajmo, da bodo naši politiki manj razmišljali, kaj se splača in več, kam hočemo. Pa kdo hočemo biti.

Upam, dostojna naslednica prejšnje generacije. Zaupanja vredna skupnost, ki bo imela enaka merila za vse. Ki se bo znala tako opravičiti kot pokazati na dosežke, tudi Čebin. Spoštovala vse njene državljane. Pomnila, da so ji današnje meje v 1. in 2. svetovni vojni priborili tudi mnogi ljudje Balkana in Slovenci, ki so ostali v zamejstvu. Podpirala, da se v tujini sliši njihova pesem. So se kdaj naši vodilni desno usmerjeni politiki pozanimali, kako se vsi  ti  počutijo ob naših zdrahah?