Mir ali svoboda?

Odlomek iz eseja, objavljenega v Sodobnosti, reviji za književnost in kulturo, letnik 81, številka 6, junij 2017

Ne samo v javni upravi, tudi v gospodarstvu in politiki se danes raje, kot da bi se soočili s psihopatom na oblasti, avtodestruktivno analiziramo, samotrpinčimo, tako kot je to počela srednjeveška sekta bičarskih bratov, ki so z bičanjem samih sebe skušali zmanjšati božjo jezo. A če so se bičarji s tem tudi sproščali in bili obenem zmožni javno obtoževati cerkveno hierarhijo ter dobičkonosni cerkveni običaj dajanja odveze, kaj prinašata slepota in samoobtoževanje sodobnemu človeku? 

Vzpon psihopatov in disidenti tretjega tisočletja

Gotovo je to ena od logičnih reakcij na uničevalni ples sodobnega psihopata ali sociopata – ali, če hočete, patološkega narcisa, razlike med temi hudimi, a včasih težko prepoznavnimi osebnostnimi motnjami za to razpravo niti niso bistvene – tega vase zagledanega kralja na Betajnovi, ki po principu brezobzirne moči in vsemogočne volje uveljavlja svoja pravila za svoje koristi na prisvojeni posesti. Pri tem ga podpira ustroj sodobnega neoliberalnega kapitalizma, ki iz njega potegne prav tiste življenjske ali destruktivne sile, ki mu omogočajo, da gre naprej in samo naprej, više in više, do novih in novih dobičkov in ugodnosti, zase in za svoje, brez postanka in ne oziraje se na morebitne žrtve. 

A ta današnji avtokratski mogočnik ne vzbuja vsesplošnega odpora, saj ga odlikujejo lastnosti populista, ki se s privlačnimi obljubami, lažmi in spretnim obračanjem ene skupine proti drugi z lahkoto prilagaja v krizi vse bolj prizadetim množicam, tudi tistim najbolj ranljivim in zato najbolj dovzetnim za zaščito tega mafijskega botra. To pa ne pomeni, da se ne zna prikupiti tudi najbolj izprijenim elitam ali mrežam v podzemlju, čeprav tega ponavadi ne obeša na veliki zvon. Dovolj je, da množica čuti njegovo moč, ki izhaja tudi iz te trdne zaslombe v ozadju. In kaj je lepšega, kot poiskati varnost v takem vabljivem brlogu, v katerem te ščiti najhujša med zvermi. Pa kaj, če gre v resnici za samega netilca sporov, ki v nekem trenutku nastopi kot miroljubnež. Otopele množice mu tako in tako, enako kot prej, ko je skrbel za njihovo razdvajanje, spet slepo sledijo in ga kot glasnika miru postavljajo na piedestal. Manipulacija je namreč tudi po mnenju specialista socialne medicine Dušana Nolimala ena glavnih sposobnosti psihopatov, ki, kot pravi v Delovem intervjuju, »zaradi svojega šarma sprva na človeka naredijo dober vtis; da zasedejo določen položaj, se kažejo v najboljši luči, a to je krinka, fasada, ta njihov šarm je zlagan. Ko enkrat dobijo moč in oblast, se pokaže, kdo so v resnici. So nadpovprečno manipulativni patološki lažnivci in s svojo spretnostjo lahko pretentajo vsakogar«. Da pride do trenutka, ko se pokaže, kdo so v resnici, pa lahko traja. Pri bolj primitivnih se čaka manj, pri intelektualno bolj izmuzljivih, kjer so preračunavanja še bolj zavita in sprevržena, traja dlje, posledice pa so v obeh primerih uničujoče.

Slika je iz dokumentarnega filma o psihopatih na: fishhead.

Nasprotno je namreč razmišljujoči posameznik, ki jasno izrazi svoje kritično stališče in ki morda celo prvi opozori na nevarno psihopatsko igro oblastnika, obtožen krvništva. Volk in koze družno blejajo v tihem zadovoljstvu, pes čuvaj pa postane črna ovca. Kajti očitno je, da se v najhujših časih nasilja med kopji besed in puščicami, izpuščenimi med vrsticami v morju manipulativnih zapisov in izrekov, ljudstvo s samoprevaro najraje zateka v zavetje navidezne varnosti. Taisto ljudstvo, ki po različnih, največkrat anonimnih komunikacijskih kanalih bruha strup kot svoj edini obrambni mehanizem, se v trenutkih odločitve zateka k srednji poti, k navidezni dostojnosti, miroljubnosti. Ko je treba reči bobu bob, se zavije v tišino, postane tihi častilec navideznega, v danih razmerah nedosegljivega miru. Velikokrat ravno tedaj, ko se nad posameznikom ali neko družbeno skupino izvaja najhujše nasilje, množica obmolkne, molk postane utišan krik, je prikrita osuplost, ki človeka pusti brez besed. Položaj je tako obrnjen: prej distancirani, premišljeni opazovalec kričeče drhali postane sam obtožen kričanja, glasna množica pa postane otopela večina, katere molčeči glas prevlada, večina, ki je v demokraciji moč. Ne glede na to, da v stilu obrambne projekcije izobčenca obtoži za ravnanje, ki ga je pod vplivom svojega manipulativnega vodje usvojila sama: ne mi, on ni pripravljen sodelovati, on neti spore, on je drugačen! Kristus želi biti kralj, Kristus razdvaja ljudstvo, Kristus je kriv, križajmo ga! On je za vojno, mi smo za mir!

Disident, ki za razliko od Božjega sina niti ne želi biti prerok vseh prerokov in ki si najbrž ne želi biti niti disident, nenadoma postane disident. Disident tretjega tisočletja. Izločen, obtožen za dejanja, ki so diametralno nasprotna njegovim prizadevanjem. V nemirnih šestdesetih letih prejšnjega stoletja se je oblikoval lik odpadnika, upornika, ki so ga družba ali njeni represivni organi preganjali prav zaradi idej, ki jih je zavestno in načrtno širil in ki so se tako zelo razlikovale od prevladujoče predmodernistične kulture. Tudi v večini ostalih zgodovinskih obdobij so bili revolucionarji ljudje, ki so bili obtoženi, ker so bili, kar so bili: napredni prinašalci sprememb. Pa čeprav so jim kako dejanje, besedo podtaknili, so vsi vedeli, tudi on sam, da so bili v resnici obtoženi zaradi svojih idej. Danes, v času novih medijev, pa je vsakdo bog sam sebi, najbolj moderen, najbolj progresiven, vsaj tako mnogi doživljajo in kreirajo svojo podobo na družbenih omrežjih. Zato je današnji disident, skladno s samoopredelitvijo pesnika in profesorja Borisa A. Novaka, tisti, ki je drugačen, ki želi pred zunanjimi pritiski ohraniti notranji mir in ustvarjalnost in se zato odloči za notranjo emigracijo. Posameznik, ki je sposoben notranjega uvida in zato tudi zmožen jasnejše, tudi kritične besede, postane ovira, podobno kot so postali ovira misleči ljudje v totalitarnih režimih prejšnjega stoletja. Le da ti največkrat sploh niso vedeli, za kaj jih pravzaprav obtožujejo, bili so žrtev sistema, ki je bil utemeljen na borbi proti notranjemu sovražniku. Današnjega notranjega migranta, ki sveta ne doživlja v popreproščeni obliki novih medijev – in je zaradi tega odmika od ljudstva na nek način tudi kriv? – pa za razliko od revolucionarnih voditeljev in tudi drugače kot žrtve nekdanjih totalitarizmov zlahka obtožijo bodisi elitizma bodisi nesposobnosti, on/ona postane poosebljenje lastnosti, ki so pravzaprav lastnosti njihovega elitističnega, tako ali drugače omejenega voditelja. Omejenega zato, ker je vsako bolestno povzdigovanje samega sebe, kot uči psihologija, samo obrambni mehanizem za nek osebnostni primanjkljaj. Današnji režimi se tako pretvarjajo, da niso režimi, današnji režimi želijo biti vsem všečni in zato ne vidijo sovražnikov, današnji režimi prikazujejo tiste, ki jih nonšalantno in obenem grobo izločijo, kot problematične same po sebi. 

Življenje v laži

Prav lažni vtis, ki ga s pomočjo propagandnih konstruktov in novodobne politike »alternativnih dejstev« preko formalnih in neformalnih medijev o sebi in družbi širijo takšni oblastniki in njihovi pomagači, je glavni vzrok, zakaj v takih trenutkih množica ni sposobna videti resničnega krivca. Kljub razlikam v ideologijah nekdanjih in današnjih režimov – današnji totalitarizmi pravzaprav niti ne temeljijo na ideologiji, edino vodilo sta oblast in dobiček – pa lahko vlečemo nekatere vzporednice z zgodovino. Tako je že nemški judovski filolog Victor Klemperer, ki je preživel holokavst, v svoji zelo sporočilni knjigi LTI - Lingua Tertii Imperii - Govorica tretjega rajha opozoril, da je bilo glavno sredstvo nacistične propagande »vbijanje v glavo enih in istih simplificiranih naukov, ki se jim z nobene strani ne sme ugovarjati«, in da ni dovolj, če vem, da so me nalagali, saj »mi vsa moja kritična pozornost v danem trenutku prav nič ne pomaga: prej ali slej me premaga natisnjena laž, ki se mi vsiljuje z vseh strani, če je tistih, ki dvomijo o njej čedalje manj in če jih nazadnje sploh ni več.« 

Sodobni nevromarketing z načrtnim ustvarjanjem stereotipov, t. i. strateških okvirov, o posameznikih, ustanovah, skupnostih itd. v naših možganih pomeni danes identično manipulacijo množic. Žal pa se mu kljub vsemu znanju, ki ga imamo, ne zmoremo upreti. Celotna nevroznanost se je v ZDA pravzaprav začela razvijati predvsem z namenom učinkov v ekonomski in vojaški sferi, kjer pogosto prispeva, da se do boljših rezultatov prihaja z manipulacijo. Žal pa nevroznanstvenih odkritij (še) ne znamo uporabiti, da bi se manipulaciji in njenim posledicam tudi uprli. Kar bi bilo nujno, še posebej če upoštevamo, kar je ugotavljal že Klemperer, da »propaganda učinkuje tudi še potem, ko je razkrinkana kot širokoustenje in laž«.

Morda je na teoretski ravni in v situacijah, ki se nas ne tičejo neposredno, laži še mogoče prepoznavati, v svojem neposrednem okolju pa ponavadi, hote ali nehote, ostajamo slepi. Zakaj nismo zmožni videti rimskih oblasti in judovskih farizejev ali sodobnih, večjih ali manjših, mussolinijev in hitlerjev, ki nam vsakodnevno jemljejo človeško dostojanstvo? Zdi se, da prav takšni, najbolj sprijeni oblastniki v določenem trenutku dejansko vzbujajo občutek varnosti, spodbujajo iluzijo lagodnega in mirnega življenja, od posameznika ne zahtevajo ničesar, nobenega razmisleka, nobene akcije, dovolj je otopelost in prodana duša. Lažje je tako, za človekovo eksistenco z danes na jutri se to splača, zahteva manj energije in daje dobičke v obliki belega kruha in neogrožanja človekovega vsakdanjega miru. Seveda navideznega vsakdanjega miru, ki ga v resnici določajo krvniki te dobe, ko ustrahujejo na eni strani, na drugi pa delijo sladkorčke. Poleg tega pa imajo mnogi, ki niso deležni ne palice ne korenčka, občutek, da se jih ta igra ne tiče, da jih že gola vsakdanjost preveč okupira in utruja in da lahko živijo odmaknjeni od vsega. Tako so tudi žrtve v dilemi, ali sploh razbijati ta obroč molka, saj je poslušalcem pravzaprav nemogoče razumeti, da so nekatera psihopatova dejanja sploh možna, in je potem spet žrtev, če vendarle spregovori, ožigosana kot rušilka miru, množica pa se iz strahu in zaradi lastnega lagodja ali celo preživetja odvrača od nje in se zateka pod okrilje oblastnikov. Seveda ni priporočljivo razkrivati resnične podobe niti teh, ki se svetijo v soju psihopatovih žarometov, vsa mašinerija bi namreč žvižgaču v trenutku začela pripisovati nevoščljivost in nesposobnost, medtem ko je nesposobnost zaščitenih varno – zaščitena.

Kajti vsi, ki mižijo, omogočajo, da v kriznem, predvojnem obdobju zacvetijo za določene naloge manj sposobni ljudje, ki bi sicer nikoli ne prišli do nekih vidnejših funkcij, ali celo ljudje z družbenega dna, ki bi spadali bolj za zapahe kot na oblast. Tako so v zgodnjih dvajsetih letih v zvezi strank »Deutscher Verband«, ki je nastala po priključitvi Južne Tirolske k Italiji, opozarjali, kakšni ljudje so v resnici sledilci fašizma, ki se je nevarno širil po Italiji: »Fašistične množice so dvomljivega izvora, del njih so pravi delinkventi, resnični zaporniki, ki se ponašajo s svojo predrznostjo. To so sami podli ljudje, ki so zašli s prave poti in se jim na obrazih bere, da so zmožni iti preko trupel.« Žal to spoznanje ni pomagalo, da ne bi že nekaj let kasneje v nemški družbi doživeli fašistične reprize z nadgradnjo nacizma. In tako je potem na iste lastnosti ljudi, ki se v takih obdobjih povzpnejo na oblastne položaje, pokazal Bertold Brecht, posebej mogočno v svoji drami s sicer zavajajočim naslovom Ustavljivi vzpon Arturja Uia – kajti pravega odgovora, kako preprečiti ali ustaviti strukturne spremembe, ko zlo postane čaščeno in dobro obsojeno, niti ta drama ne daje. Dejstvo je, da se na vrhovnega oblastnika dvomljive provenience kar lepijo ljudje iste branže v smislu pregovora »iste vrane skupaj letajo«. Strokovnost in intelekt sta pri tem globoko na dnu družbene lestvice vrednot. Negativna selekcija, ki jo diktator načrtno sproža, saj so mu taki ljudje najbolj zvesti, vodi prav do tega, da do položajev prihajajo moralno najbolj sprevrženi posamezniki, ki so se za svoje koristi sposobni prodajati do konca, ki so sposobni zatajiti ne samo svoje matere, ampak tudi same sebe. Nolimal razlaga, da si psihopati, ki v družbi zavzemajo ključne vodstvene položaje, »za oprode postavljajo sociopate, sadiste, makiaveliste, narcisoidne osebe, hinavce in vse tiste, ki si od psihopatov obetajo neke ugodnosti. Ob njih so lahko tudi čisto normalni ljudje, ki se jim pridružijo zaradi njihove strahovlade. Majhen odstotek ljudi, ki pa so na vodstvenih mestih, tako z močjo, mreženjem in s strahovlado lahko vpliva na večino«. 

Tako se v družbi vse bolj častijo lažni, vsiljeni vzorniki, ki še bolj zamegljujejo resnico. Med njimi so res tudi taki, iz katerih bi dobri vladar lahko izvlekel najboljše, sedaj, v spremenjenih okoliščinah pa prihajajo na dan njihove temne lastnosti, tudi zlo, tako da so všečni in vse bolj podobni svojemu gospodarju. Po tezi, ki jo je namreč v eni od svojih kolumn v Delovi Sobotni prilogi navedla filozofinja Renata Salecl, naj bi bilo samo deset odstotkov ljudi vedno pretežno dobrih, deset odstotkov vedno zlih, osemdeset pa se jih prilagaja glede na naravo osebe, ki jih vodi. Ko pride do razočaranja nad namišljenimi idoli, je ponavadi že prepozno.

Kaj si pravzaprav želimo

Ključno vprašanje je tako, ali lahko v vsakem trenutku svojega bivanja, z vsako svojo najmanjšo gesto poskusimo očuvati človečnost v naših otrocih in jih varno pripeljati do trenutka, ko se bodo jasno zavedali temne realnosti, pa vendar bodo želeli tudi sami še dalje ohranjati ljubezen v sebi, to klico, ki edina lahko zagotavlja mir. In omogoča negacijo lastnega ega, olajšanje, svobodo. Mir in svoboda sta tako posledica ljubezni, zavedanja, življenja, ne pa otopelosti, slepote, preživetja, v katerem bi bili sužnji bodisi svoje lastne vesti bodisi norcev brez vesti, ki vodijo svet v katastrofo. Ti nam postavljajo okvire pasivnega preživetja, mi pa si oblikujmo razmere za življenje v okvirih svobode. Zavrnimo brezčutnost kot družbeno moč in v sočutju in ljubezni najdimo tisto moč, ki nas vodi do osebne in družbene svobode. Priznajmo si slepoto, saj lahko v istem trenutku spregledamo. Kot Sofoklejev Ojdip. Pa četudi je to šele, ko nas resnica lopne po glavi.