Kultura ne pozna meja. Pa mi?

Naslovna slika: Nastop skupine "Dekleta s Škofij"

Za nami je mesec kulture, ko so nas številne ustanove in kulturna društva v občini vabili na prireditve. V februarju je vedno posebej odmevna osrednja občinska proslava s podelitvijo priznanj zaslužnim ljubiteljskim ustvarjalcem Mestne občine Koper, pa dogodki, ki jih organizira Knjigarna Libris. Vsako leto imamo številne prireditve v Glasbeni šoli, Osrednji knjižnici Srečka Vilharja, Pokrajinskem muzeju, Frančiškanskem samostanu Sv. Ane v Bošadragi ... Mnoge so usmerjene v istrsko in beneško dediščino našega območja, v seznanjanje z lokalnimi ustvarjalci, pa tudi s tržaškimi Slovenci. To je še posebej dragoceno za nas, ki smo se v Koper priselili. V teh dneh na celotnem Primorskem poteka, letos že petdeseta, Primorska poje. Skratka, izbira je res velika. A te prireditve so vsem na očeh, precej oglaševane, tudi protokolarne.

Rada pa bi spregovorila o manj znanem kulturnem dogodku, ki je letos vzbudil mojo pozornost. Šlo je za skupno vabilo Društva Slovencev miljske občine Kiljan Ferluga, Kulturnega društva Istrski Grmič Škofije in Kulturnega društva Hrvatini. Pritegnil me je tako naslov dogodka, Kultura ne pozna meja, kot to, da že devetič vabijo na skupno prireditev Slovenci, sosedje z obeh strani nekdanje meje, jaz pa o tem ne vem skoraj nič. Ni mi znano, kje imajo svoj sedež Slovenci v Miljah. Ne poznam nosilcev kulturnih dogodkov, ne njihovih dosežkov in težav.

Razlogi za obisk

Kultura, vrhunska in ljubiteljska, je zame hrana, ki jo potrebujem vsaj odkar me je razrednik v četrtem razredu osnovne šole navdušil za poezijo. Učil me je recitirati, igrati, napovedovati, nastopati pred občinstvom. Mnogi interesi, vrednote in nadarjenosti, ki me danes določajo, so sad truda še drugih učiteljev in njihovega odnosa do mene. Tako so mi približali knjigo, zborovsko petje, filmsko umetnost, tudi ples. Spoznala sem, da so preprostost, iskrenost oziroma resničnost in naravnost, glavni temelji lepote v vseh vrstah umetnosti. Hvala jim, ker so me naučili zaznavati in občutiti lepoto okoli sebe in v sebi. Pa tudi, ker se zato sedaj napajam iz dveh virov, ki nas varujeta, ko nam je hudo: iz narave in umetnosti. 

Ko nam je hudo, nas varujeta dva vira: narava in umetnost.

Enako kot kulturne dogodke pa potrebujem informiranost o družbenem dogajanju v ožji in širši okolici. Omogoča mi, da si širim obzorje in ustvarjam lastno mnenje o različnih dogodkih okoli nas, kar je zame zelo pomembno. 

Z današnjimi izkušnjami in znanji vse bolj cenim posameznike in ustanove, ki se trudijo ljudi povezovati. Tako že do sedaj nisem spregledala dogodkov na Opčinah, v Repentabru, Dolini pri Trstu. Gre za trud pevskih zborov, slikarjev, literatov, pa ljubiteljskih igralskih skupin, radia in TV Koper, da bi nas povezali v enoten kulturni prostor ali da bi našo kulturo predstavili Italijanom, italijansko kulturo pa Slovencem, ki živimo v Sloveniji.

Vse bolj cenim posameznike in ustanove, ki se trudijo ljudi povezovati, še zlasti v času naraščanja nestrpnosti.

Vabilo se mi je zdelo aktualno tudi zaradi naraščanja nestrpnosti do tujcev pri nas in v Italiji. Kot vemo, smo bili v februarju deležni celo izpadov posameznikov z vrha italijanske politike, ki so si ob dnevu spomina na žrtve fojb in eksodusa Italijanov privoščili izkrivljanje podobe o dejanjih sosedov konec druge svetovne vojne in po njej. In to ob zelo nevarnem naraščanju nacionalizmov v celotni Evropi. Priznati moram, da me je posebej zanimalo, kaj bo izpostavila slavnostna govornica. Pa to, ali in kako se bodo odzvali na besede in dejanja, ki razdvajajo.

Vtisi in razmišljanja

Valentina Repini, organizatorka programa Slovenskega stalnega gledališča v Trstu in tržaška občinska svetnica, me ni razočarala. Spomnila nas je na misel Josipa Vidmarja, ki jo je nekoč izrekel na tržaški proslavi ob slovenskem kulturnem prazniku: Kultura je zakladnica duhovnih dobrin človeštva, ne pozna ne nacionalne ne kakršne koli druge omejenosti, tako kot sam duh je vzvišena nad vsemi mejami in pregradami. In izpostavila je, da se kultura začne s spoštovanjem v medosebnih odnosih, s strpnostjo in s pripravljenostjo spoznati, razumeti drugega.

Kultura se začne s spoštovanjem v medosebnih odnosih.

V njenih besedah so se odrazila tudi moja razmišljanja. Menim namreč, da je osnovno kar se moramo v življenju naučiti, kako komunicirati z drugim, da se mu bomo približali. Potrebno je razmišljati, kako ustvariti pogoje za sodelovanje, kajti to nas bogati in edino zagotavlja mirne medsebojne odnose. Potrebno se je potruditi, da bi razumeli medsebojne razlike, kar pa ni mogoče, če se ne poznamo.

Valentina Repini

Kultura se začne s srčno kulturo, je govorila moja mama. Ob poslušanju govora sem se na trenutke spomnila, kako me je opozarjala, da je v življenju še kako pomemben moj odnos do šibkejših, ogroženih in samokritičnost. Kako me je učila razlikovati med ponosom nase in na svoje dosežke ter oholostjo, občutkom večvrednosti do drugih. 

V govoru Valentine Repini sem predvsem začutila močno željo, živeti v sožitju in stalno delati za to. Program je to odražal. 

Program na slovenskih prireditvah v Italiji je seveda drugačen kot smo ga vajeni, saj ima še druge cilje kot pri nas. Pogosto je zelo pester, posamezne točke so različne kakovosti, tokratni je bil mogoče malo dolg. A to je razumljivo, saj se organizatorji trudijo prikazati svoje celotno delovanje in vizijo, pa še predstaviti goste iz matične domovine.

Odražal je njihov vsakdan, v katerem je zelo pomembno slišati, obnavljati besede slovenskih klasikov in lepo slovensko ljudsko in drugo petje. Posebej so me ganili tečajniki, Italijani, ki se učijo slovensko. V masovnih scenah, mestoma manj dodelanih, slabše slišnih, so predstavili odlomek iz Cankarjevega Hlapca Jerneja, ki je velik zalogaj tudi za slovenske ljubiteljske gledališčnike. Zanimiv pa mi je bil meni neznani Bend TOZD Umazani prsti in to, kako so fantje uglasbili Prešerna. Na splošno mi je bila zelo všeč scena, petje zbora iz Hrvatinov, domače vzdušje, to da je na odru celotna narodna skupnost, otroci in odrasli, pa njihovo iskreno zanimanje in ponos na Prešerna. 

Učenci Osnovne šole Škofije

Odlomek iz Hlapca Jerneja v uprizoritvi italijanskih tečajnikov 

Manjšine in mi danes in jutri

Zadovoljna sem, da sem se prireditve udeležila. V meni je vzbudila razmišljanje ter drage spomine. Prireditev me je tudi spodbudila, da sem nagovorila Marijo Jerman, dolgoletno članico krožka Slovenska Istra ter revije Brazde s trmuna, naj tudi ona zapiše nekaj misli. Želela sem dobiti boljši uvid v to, kako občani naše občine sodelujemo s Slovenci v Italiji. 

Zapis Marije Jerman: Že od mladih nog sem rasla s petjem in igranjem instrumentov. Ljubezen do domače besede in glasbe so mi razvili domači, posebej dedek in očetove sestre. Odkar pomnim, me pritegnejo knjige. Kulturo svoje mladosti v Istri sedaj širim med ljudi. Da je kultura brez meja je zame samoumevno in upam, da tako razmišlja večina med nami. Zaradi tega sem že v preteklosti večkrat obiskala prireditve, ki so jih organizirali Slovenci v Italiji, z njimi pa sem tudi sodelovala, kar so s hvaležnostjo sprejeli. Z veseljem sem se zato odzvala na povabilo prijateljice, da obiščem letos že deveto skupno proslavljanje praznika slovenske kulture, ki je bilo tokrat v Miljah. Predstava se je začela v lepem, sproščenem in domačem vzdušju. Med vsemi, mladimi in starejšimi, je bilo čutiti veliko vznesenosti in pripadnosti slovenskemu jeziku in kulturi. Name so naredili močan vtis vsi nastopajoči, predvsem pa tisti, ki se v zrelih letih učijo slovenskega jezika. Tudi zato, da bi bolje razumeli vnuke, ki obiskujejo slovenske vrtce in šole. Pohvale vreden je bil govor, ki je spodbujal k učenju jezika sosedov, k sodelovanju, strpnosti, spoštovanju, ne glede na kateri strani miljskih hribov živimo. Še najbolj pa so se me dotaknili osnovnošolci s predstavitvijo pesmi v narečju. Tako pristno in iskreno so jo posredovali, da so me ponesli v čase, ko je bilo vse bolj enostavno in je bil ČLOVEK ČLOVEKU BRAT. Pišem po spominu: »Hiša na robu vasi, vsak je dobrodošel, ne glede od kod prihaja, vsi smo ljudje.« Spoštovani, povem vam, da se je bilo vredno odpeljati do naših rojakov v Milje. Imajo kaj pokazati, čeprav so manjšina. Obiščite jih tudi vi in začutite utrip in življenje ljudi, ki so po mojem prepričanju bolj narodno zavedni kot smo mi sami v naši prelepi domovini Sloveniji.

Obžalujem pa, da so na takih dogodkih pogosto le eni in isti ljudje: številni šolniki, sorodniki, znanci nastopajočih, člani kulturnih društev. Sprašujem se, ali vsi skupaj dovolj podpiramo delovanje ustanov in društev z obeh strani nekdanje meje, da bi povezovanje še bolj zaživelo. Ali sami dovolj skrbimo za obveščanje in spodbujamo npr. starše šolarjev v naši občini, člane društev in političnih strank ter druge občane, da obiščejo zamejce, saj tudi s tem Slovencem v zamejstvu pokažemo, da so za nas pomembni. Pogosto mi rečejo, da imam visoka pričakovanja. Morda res, a ne verjamem, da so previsoka.

Obžalujem, da so na takih dogodkih pogosto le eni in isti ljudje.

Manjšine bodo vedno potrebovale naše zanimanje in podporo. V spremenjenem vzdušju do ljudi drugačne narodnosti toliko bolj. Sama sem jih obiskala tudi kot članica Gibanja Skupaj. Ker me skrbi politika razdvajanja, ki smo ji bili priča v času županovanja g. Popoviča, sem se mu pridružila, saj sem v programu prepoznala tudi skrb za dobro informiranje in komuniciranje v občini ter skrb za dobro in prijateljsko sodelovanje s sosednjimi občinami. Naj bo to moje pisanje spodbuda, da kdaj Skupaj obiščemo Slovence onkraj državne meje in tako pomagamo krepiti naš skupni kulturni prostor.

Manjšine bodo vedno potrebovale naše zanimanje in podporo. 

Zahvaljujem se vsem, ki ste z mano delili vtise s prireditve, vsem, ki ste mi že ali mi še boste pomagali bolje razumeti in spoznati kulturo in družbeno stvarnost v zamejstvu ter tistim, ki se boste odzvali na to pisanje. 

Vse fotografijo smo si sposodili od KD Istrski grmič; objavljene so na spletni strani KS Škofije