Kritično, a dostojno

Na blogu in FB profilu Skupaj se tega dobro zavedamo, zato besede skrbno izbiramo. Uporabljamo jih za konstruktivno, z argumenti podprto odpiranje pomembnih družbenih tem in polemik o njih, s katerimi iščemo predloge za boljše sistemske rešitve. Ali pa zgolj spodbudimo razmišljanja, kaj bi bilo na področju javnega potrebno postoriti, da bi družbene probleme zmanjševali. Kot angažirani občani smo seveda tudi kritični, vendar vedno le z željo po spremembah na bolje. S tem, da se vedno zavedamo meje med kritičnostjo in nespoštljivostjo in je nismo pripravljeni prestopati.

Žal občasno komentatorji iz različnih razlogov zaidejo v drugačno, celo nasilno govorico, osebna obračunavanja, širjenje razdora, sovraštva … Tega si ne želimo in komentatorje prosimo za spoštovanje naše ničelne tolerance do nasilnega in sovražnega govora.

O tem, kako komunicirati, da bomo sicer kritični in polemični, pa vendar vselej tudi konstruktivni, spoštljivi in vključujoči, smo pisali v eni naših prvih kolumen. Takratni zapis je še vedno aktualen, zato vas vabimo, da ga preberete. 

Tokrat pa navedimo nekaj misli dr. Vesne Mikolič, izraženih ob različnih priložnostih, ki naj bodo vodilo za komuniciranje, tudi na družbenih omrežjih:  

• Nasilni govor je vsak govor, ki stopnjuje intenziteto do te mere, da zapira možnost sogovornikovega odziva in hkrati uveljavlja samo svojo pozicijo. Ustvarja realnost po svoji meri, kar predstavlja nasilje nad sogovornikom.
• Če je namen sporočevalca biti sovražen, poniževalen do naslovnika, mu ne dopustiti prostora za izražanje in sploh če naslovnik to občuti kot nasilje, potem je to nasilje.
• Spletna komunikacija pomeni na eni strani demokratizacijo družbe, dostop do javne besede imamo sedaj vsi, ne samo določeni centri moči. Na drugi strani pa takšno umanjkanje avtoritet pripelje do občutka, da vsako mnenje enako šteje. Znanje, vednost, poznavanje izgubljajo vrednost, nezaupanje v znanost se lepo pokaže tudi v kriznih situacijah, kakršna je sedanja pandemija. Ta široka možnost izražanja lastnega mnenja je res privlačna, poleg tega smo zaradi posrednosti, tudi anonimnosti komunikacije lahko še pogumnejši. Bistven je ta občutek moči, ko si sam pred tipkovnico in zaslonom in se ti zdi pomembno samo, da napišeš nekaj tako »glasno«, da te bodo slišali. Sploh ne pomisliš na to, da bi vzpostavljal dialog, da bi zares prisluhnil drugim stališčem.
• Nasilni govorci se največkrat sploh ne ozirajo na naslovnika, ampak samo izkričijo svojo resnico. Napad je, kot vemo iz psihologije, pogosto samo neprimerna obramba, nasilje pa posledica nemoči. Intenziteto jezika dvigujemo tudi tedaj, ko želimo nekoga načrtno prizadeti, mu škoditi. Danes se sicer v takih primerih pogosto uporabljajo manj očitne strategije načrtne diskreditacije posameznika ali institucije. Laž, trolanje, sarkazem, šikaniranje, ustrahovanje, trpinčenje so postali uveljavljena sredstva za uničevanje nasprotnikov. Današnja ekonomija, mediji in politika potrebujejo radikalizacijo ciljnih publik, saj ta zagotavlja prepričane potrošnike, gledalce, volivce. Družbena omrežja pa so odlično orodje za doseganje teh ciljev, saj ponujajo številne možnosti za zavajanje in ponarejanje podatkov. Kako se odzvati na takšne napade? Sodobna nevroznanost ponuja veliko novih spoznanj o delovanju naših možganov, a žal se večinoma uporabljajo prav za manipulacijo, namesto da bi to znanje uporabili za namene učinkovite nenasilne komunikacije. Premišljeno, ozaveščeno vstopanje v komunikacijo pa je gotovo pomemben odgovor na takšno stanje.  

Naj zaključimo z dostojnostjo, ki je vodilo naše strani, naših besed: Dostojni smo tedaj, ko upoštevamo lastno in sogovornikovo dostojanstvo, ko nam ni vseeno, kako bo ta sprejel naše besede. Seveda ni nič narobe, če smo kdaj čustveni, tudi ostri, če si damo kdaj duška, včasih notranja ali zunanja situacija tak odziv od nas celo zahteva, a vendarle je vsako sporočanje sprejemljivo le, dokler upošteva tisto nevidno mejo človeškega dostojanstva.