Koper in njegov Vodja: ime česa sta?

Ime česa je mesto Koper? Če je kdo pri sebi razvil čisto povprečen čut za državljansko pozornost do družbenih procesov in demokratične kulture, zaradi česar mu ni vseeno, v kakšnem okolju živi in ali uspeva dovolj hitro zaznavati anomalije v njem, nato pa se med poletnimi počitnicami in kakšnim naključnim kratkim postankom ustavi v sicer čudovitem Kopru, ga bo najbrž prej ali slej oblila zona. Ne zaradi prijaznega pihljaja vetra ali vročine ob uličnem sprehodu, tudi ne le zato, ker je prejšnji dan v Odmevih naletel na studijskega gosta, župana tega mesta, ko je hitel sikajoče razlagati strahovito osebno krivico in pojasnjevati, da je proti njemu trenutno vloženih nič manj kot 45 (petinštirideset) kazenskih ovadb. Krivca rad ponavlja, ta je znan, a povsem neopredeljen: on je žrtev udbomafije. Se pravi: starih komunističnih sil kontinuitete, na katere stavi skupaj s svojim bivšim prijateljem Janezom Janšo.

No, zadnji podatek s televizije, o gromozanskem številu ovadb, bi naključnemu obiskovalcu zanesljivo moral dati misliti. Je morda v osrednji Evropi še kakšen župan s tako žalostnim rekordom, v resnici na položaju že celih 15 let, vse od leta 2002? Kajti v enem mandatu najbrž toliko ovadb pač ne uspeš nagrmaditi? In ko bi se sprehodil po mestnem jedru, bi njegovega občutka ne mogel zbistriti niti očesni vtis hitro rastoče infrastrukture, poskus arhitekturnega preboja in razvoja, s palmami ali brez: preprosto bi ga skazil kateri koli javno ali medijsko dostopen detajl, kako oblast v resnici funkcionira.

Ob prvem obisku kioska ali ogledu glasila mestne občine Koper, visečega iz kakšnega predalnika in zmetanega v kante, bi nato doživel ultimativni potujitveni učinek: kakor da bi imel pred sabo kulise nečesa, o čemer je prebiral v prašnih učbenikih politične demagogije, retoričnih manipulacij in nevrolingvističnih priročnikov. Pričakala bi ga opreproščena neestetska naslovnica, obremenjena z maksimalno politično agendo, začinjeno s sugestivnim sporočilom, ki nekomu želi nič manj kot smrt:

Vizualno sporočilo je jasno: župan Boris Popovič ima desno roko iztegnjeno v pest, kar nas spomni na nekega drugega nacističnega voditelja, a ironično, a tako domače, kliče h koncu nacizma in fašizma. S pomembnim dodatkom: tudi jugokomunizma. Potem utegne naš nič hudega sluteči obiskovalec pomisliti - mar sredi spoštovane države Evropske unije lahko obstaja in preživi format tolikšne primitivne samopromocije iz nekih drugih časov, ki ga sodobna zakonodaja preprosto več ne dopušča? Je res tako hudo, da protagonisti niti ne poskušajo več prikriti svojega nadvse kampanjskega početja, cepljenega na stroške davkoplačevalcev, zaradi česar stopnje mimikrije in kamuflaže niti niso potrebne in se z njimi več ne ukvarjajo? Je ljudstvo že tako oslepljeno in vodljivo, da se okoli njega več ne splača truditi, zato trda roka več ne rabi skrivati svoje ambicije? Ter, seveda, kaj tako fascinantnega je v tej primitivni retoriki, brez estetske vrednosti, da ji vodljivo ljudstvo ves čas naseda?

Na eni strani popolna pasivnost, apatija in ravnodušnost občank in občanov, kakor da bi bili ustvarjeni za ugrabitev kakšnega samovoljnega avtokrata, na drugi nadvse plehka, populistična in primitivna hipostaza oligarhične strukture, ki vodi mesto. Kontrast, ki ne bi mogel biti večji. Tam, kjer državljanke in državljani brezbrižno gledajo proč, je pač največ možnosti za zlorabo demokratičnih načel. In tudi največja verjetnost, da bo nekdo mesto ugrabil za lastne potrebe. Da bo razvil načine manipuliranja, zavajanja in medijske propagande brez slehernih zadržkov in zavor.

Prispevek koprskega političnega vodstva z zaposlenimi komunikologi vred k retardaciji slovenskega političnega in demokratičnega prostora je trenutno eden najintenzivnejših, če ne najbolj intenziven v državi. Kar je srhljivo, traja že desetletja. Dejansko se dogaja v vseh večjih mestih Slovenije: tudi mesto Maribor ima svojega ugrabljenega župana z dolgo vrsto sumljivih zgodb za vratom, da o Zoranu Jankoviću ne govorimo. In kar se res kaže kot posmeh demokraciji: omenjeni kujejo in snujejo svoje politične projekte, ustvarjajo idejo o skupni politični županski stranki, za nameček pa se nekateri med njimi, tako ravno Popovič, med drugim podajajo še na predsedniške volitve. Zato slovensko javnost v zadnjem času lahko upravičeno prestreli iskreno spraševanje, kdaj bomo končno dočakali nove ulične proteste – ali vsaj odpiranje oči ljudi, ki bo imelo nek odraz na volitvah. Občutek, da ljudje potrebujejo opolnomočenje, da potrebujemo izhod iz politične potujitve hegemonskih županskih klik, se na trenutke zdi bolj nostalgičen in romantičen spomin na vstaje leta 2012 in dalje, pospremljen s pričakovanjem ponovitve, kjer se edini res detronizirani župan, Franc Kangler, zaradi malomarnosti pravosodja uspeva v zadnjih letih celo delno rehabilitirati.

Pravega odgovora, kdo je tu odgovoren, najbrž ni: v največji meri v resnici kar ljudje, ki takšne politike vedno znova izvolijo in jih njihova koruptivnost ne zmoti, svoje breme krivde pa bodo morali prevzeti tudi ljudje iz akademske in intelektualne sfere, ki bodisi z neposrednim pajdašenjem ali brezvestnim molkom k stanju brezizhodnosti in razmahu nevroretorične propagande v čast enega vodje, nadvse aktivno prispevajo. K temu velja naposled dodati še medije, urednike in novinarje.

Prav s tem sem se podpisani v preteklosti največ ukvarjal. Bodisi v kontekstu politične in medijske podpore Gašparju Gašparju Mišiču, tesnemu Popovičevemu sodelavcu. Ali pa z brutalnimi obračuni s kritičnimi novinarkami, ki so poskušale o koprskem županu poročati stvarno, pri čemer so, tako rekoč simptomatično, kot njegove žrtve vedno nastopale prav ženske: Petra Vidrih, Barbara Verdnik, Eugenija Carl. Njegov trumpovski žargon se ni branil mačistično in šovinistično začinjenih javnih izjav, kot so »psihiči«; »ljubice«, »lezbijke« ali drugih sočnih vzdevkov, s čimer je nevroretorika koprskega župana, na sledi njegovemu sodelavcu Sebastjanu Jeretiču, postregla s še eno jezikovno posebnostjo, ki je pri drugih županih v takšnem obsegu ne bomo zasledili.

Še več, podrobnejša analiza političnega trobila Ekoper, ki ga vodita omenjena, bi najbrž pokazala, da so najpogostejše žrtve diskreditacij, žaljivk in obračunov največkrat ravno ženske, med njimi pa še zlasti novinarka RTV Slovenija, Eugenija Carl. Tudi če pustimo ob strani luknjičavost zakonov, ki takšno propagandno mašinerijo omogočajo, ni mogoče spregledati dveh diskurzivnih praks, s katerima strežejo županovi pajdaši. Prva zadeva taktiko nevtraliziranje škode, ki je županu povzročena ob številnih javnih in medijskih razkritjih. Druga je obsedena z nečim, čemur se v analizah fašističnega diskurza reče imaginarna identifikacija, kar pomeni predvsem vizualno in grafično prezentacijo podob, ki so občankam in občanom ponujene kot predmet fascinacije. Te nam povsem nediskretno ponujajo karizmatičnega Vodjo z neverjetno potenco, ki bo opravil s kar tremi totalitarnimi sistemi in jim zadal smrtni udarec.

Če bi analizirali lik takega vodje, bi ne prišli samo do grenke resnice o diktatorjih, da jih namreč velik del ljudstva velik del časa naravnost obožuje, temveč tudi do precej racionalne, a zato nič manj sprejemljive razlage, zakaj so tarča njegovih napadov tako pogosto ženske. Ne zato, ker so morda v Kopru bolj pogumen spol med obema, bolj kritične, pogumne in družbeno angažirane. No, čisto preprosto je morda del ikonografije Vodje tudi, da so moč, oblast in potenca na strani Moškega, ki za to, da bi ohranil svoj despotizem, potrebuje dominacijo tudi v odnosu do žensk: ponižanih in razžaljenih.

Dr. Boris Vezjak je slovenski filozof, družbeni kritik in publicist. Kot izredni profesor je zaposlen na Filozofski in Pedagoški fakulteti v Mariboru, kjer predava pri predmetih, povezanih z zgodovino filozofije, mediji, etiko in filozofsko terminologijo. Je kritik slovenske družbene stvarnosti, predvsem medijskega in političnega diskurza.