Kdo se oglaša?

Kolegicam in kolegom iz gibanja Skupaj sem obljubila, da napišem kolumno za naš blog, s katerim želimo konstruktivno komentirati družbeno dogajanje in ponujati premišljene rešitve, da bi spodbudili spremembe na bolje. 

Kot svobodni občani in državljani se pridružujemo skupinam in posameznikom, ki se trudijo presegati malodušje in parcialne interese ter okrepiti zavedanje, da je zdrava le tista družba, ki spoštuje in neguje skupno dobro ter uveljavlja trajnostno zdržne načine življenja.

Tema mojega besedila bo komunikacija, smo se zmenili: Kako komunicirati, da bomo dovolj kritični in polemični, pa vendar vselej tudi konstruktivni, spoštljivi in vključujoči. In kako povabiti k sodelovanju tudi vaju, draga bralka in bralec, da s komentarji in lastnimi pisnimi prispevki, s sodelovanjem pri naših pobudah in dejavnostih ter z lastnimi predlogi najdeta svoje mesto v našem gibanju.

Potem se je začelo. Kaj naj sploh napišem, da bo pametno, zanimivo in uporabno? Medtem ko se je v meni kuhalo nekaj neopredeljivega, sem se tolažila z mislijo, da imam pač ustvarjalno blokado, in tesnobno čakala na pet minut pred dvanajsto, ko ni več izgovorov. Dokler nisem med jutranjim dremežem zaslišala glasov … 

"Juhuuu, jaz sem zraven! Kaj še čakamo? Dajmo takoj!" "No, le počasi. Že spet si nekaj nepremišljeno obljubila.  Kolumne so vendar resna stvar, ne more jih pisati kdor koli. Čeprav je res, da dandanes že vsak misli, da ima kaj povedati. Neverjetno, kam gre ta svet … " "Ja, ampak to bi bilo zanimivo in zabavno in … " "Takoj nehaj. Kdo pa si, da boš drugim solila pamet, lepo prosim." "Če tako govoriš z mano, bom zanalašč napisala še kakšno grdo besedo, da veš." "V kot! Razmisli, kaj si naredila narobe, potem pa se pridi opravičit." "Ne, ne bom. Drek." "V kot!" "Ne bom. Drek, drek, drek." "Kako se moreš tako grdo obnašati?! Ves čas se žrtvujem, da bi ti postala zrela in odgovorna oseba, in kaj dobim v zahvalo? Spravljaš me na rob živčnega zloma." "Joj, ne … Oprosti, saj nisem hotela nič slabega. Obljubim, da te bom ubogala." "Končno si le dojela, kako je prav."

"Hm, dovolita. Vidim, da si se ti razveselila povabila k pisanju, ti pa ne verjameš, da je ona temu dorasla. Ampak, kam vodi vajin pogovor? Je to tisto, kar želita? Zanimajo me potrebe in mnenja obeh. Katere teme tebe tako vznemirjajo, da si neučakana? Kaj pa bi bilo zate sprejemljivo in kaj ne? Kako bi bilo, če bi poskusili sodelovati? Vama lahko pomagam razmisliti?"

Obljubila sem torej, da napišem kolumno, pa se nisem premaknila z mrtve točke, vse dokler nisem pozorno prisluhnila svojim notranjim glasovom. Ja, to je moja tema. 

Kdo vse se oglaša v nas in kaj to pomeni za naše stike z drugimi. Kateremu delu sebe prepustiti vodilno vlogo v javni komunikaciji.

V notranjih glasovih lahko prepoznamo svoje različne plasti in vsaj nekatere so pogoste, celo univerzalne. Lahko jih imenujemo podosebnosti, plasti, ego stanja … Sama si pri prepoznavanju lastne in tuje notranje dinamike pogosto pomagam s pojmi iz transakcijske analize, kot jih razumem.

Katera so torej po spoznanjih transakcijske analize naša ego stanja, kdo so naši notranji »igralci«, ki se včasih prerekajo za prevlado, spet drugič pa dobro sodelujejo?

Ob novi, zanimivi zamisli se pogosto nemudoma oglasi vznemirjeni, ustvarjalni, igrivi, Svobodni Otrok. »Nova pustolovščina, gremo!« Življenje je zanj polno priložnosti in čustev. Neraziskana prostranstva burijo domišljijo in svet kliče po akciji. Toda, če smo v zgodnjem otroštvu ponotranjili zapovedi in prepovedi staršev in drugih avtoritet, se bo ob naivnem navdušenju notranjega Otroka oglasil Starš, pravzaprav eden od notranjih Staršev. V zgornjem primeru je stvar očitno vzel v roke Kritični Starš – če bi ga prehitel Negujoči, bi bilo ob njegovem blagohotnem spodbujanju to (no, ne ravno to, temveč neko drugo) besedilo že zdavnaj napisano. Kritični Starš pa je takoj odločno povedal, »kar je prav«: prepovedal, pokritiziral in mimogrede še navrgel kako – po njegovem prepričanju – splošno veljavno resnico. Ustvarjalni, Svobodni Otrok se je še enkrat poskusil uveljaviti, vendar brez uspeha. Zato je besedo prevzel Uporniški Otrok, ki pa ga je Kritični Starš nemudoma poslal »v kot« in pustil do besede le še Adaptiranemu Otroku. Ta pa itak nima kaj dosti samostojnega povedati in vprašanje je, koliko si sploh želi in upa javno oglašati. Moj notranji Odrasli je tačas dremal in šele ko se je prebudil in se dejavno vmešal, se notranja dinamika lahko obrne v drugo, konstruktivnejšo smer. 

Le Odrasli namreč lahko uskladi in nadgradi najdragocenejše plati Otroka (občutke, čustva, energijo, ustvarjalnost … ) in Starša (vrednote, etiko … ) v odrasla, premišljena sporočila in delovanje.

Tako da, obljubim, odslej bom svojega notranjega Odraslega raje takoj pocukala za rokav. Naj mi čim prej pomaga prepoznati, kaj želim, presoditi, kaj je najustrezneje in razmisliti, kaj in kako lahko storim. Naj pomaga notranjemu Otroku dihati s polnimi pljuči, vendar ob upoštevanju tistih nasvetov dobronamernega Starša, ki so smiselni v konkretnih okoliščinah.

Vabim tudi vas, da v javnem življenju, tudi na našem blogu in v naših skupnih dejavnostih, ob treznem vodstvu svojega Odraslega in z upoštevanjem trenutku najprimernejših nasvetov svojega Starša pomagate notranjemu Otroku izraziti veselje, navdušenje, igrivost in hrepenenje, pa tudi razočaranje, žalost, strah in jezo. Tako bomo skupaj osvetljevali pomembne vsebine na ustrezen način in s pravo mero.