Kam greš, ženska?

Nešteto razlogov je za črne misli in malodušje. A bolje zavihati rokave in se vrniti k izročilom borbenih prednic, kot pa v srednji vek.


Veliko misli se mi te dni podi po glavi in ob njih mi je pogosto nelagodno. Včasih se kakšna kot pest zabije v trebuh in mi vzame sapo.

Recimo obnašanje in izjave dveh žensk, dveh ministric, ki se nebogljeno in pohlevno podrejata, pustita poniževati? Klečeplazita pred moškim samodržcem na oblasti; s svojo šibkostjo ponižujeta in jemljeta verodostojnost šolstvu, izobraževanju, znanosti, pravu in pravni državi. Ali pa uradna vest Vlade RS, da je njen predsednik Janez Janša s širokim krogom sogovornikov na konferenci o prihodnosti Evrope razpravljal o temeljnih izzivih in ključnih vprašanjih brez ene same ženske. Še tam, kjer na zunaj nastopa znanje in samozavest, kot pri dr. Beovičevi, opažaš zgolj telovadbo z besedami, ki slikajo zapovedano podobo in ne realnosti.

In kakšno razvnetost je čutiti pri moških osebkih določene provenience pri iskanju prostaških in vulgarnih izrazov o ženskah, o tem za kaj so dobre in kje jim nikakor ni mesto.

Včasih se mi zdi, da me ob jasnem dnevu tlači nočna mora, za katero nikoli nisem pričakovala, da jo bom doživela. Saj se doma in v bližnji okolici odnosi niso spremenili, dobro se počutim v koži ženske, partnerice, mame,  babice. V našem »mehurčku« vedno večje družine še vedno merimo moči, se malo špikamo in malo spodbujamo, razpravljamo in se prepričujemo, poskušamo zmagati vsak s svojim prepričanjem, a brez predznaka spola. Od vedno pač štejejo argumenti, izkušnje, znanje, pa tudi spretnost vrtenja jezika😊 seveda.

Ampak »zunaj«, iz vseh kanalov in predvsem od zgoraj navzdol se zdi, da nekdo spušča ogljikov monoksid, ki postaja vse bolj gost, vse bolj strupen. Postaja me strah vdora v mehurčke in vse pore normalnosti, enakopravnosti, ustvarjalnosti, svobodomiselnosti - v možgane. Zločesti plin hoče spraviti v pozabo, kako je bilo včasih, kaj smo ženske in družba že dosegli, kaj naj bi bila sodobna razvita družba. Celo, zakaj svet praznuje dan žena, kaj je njegovo bistvo.

Za vdih kisika pobegnem v svetlo preteklost, ko sem srkala popotnice in oblikovala kasnejša življenjska načela. Ko sta bila mama in oče zaposlena, vsi njuni prijatelji in znanci tudi, ko je bila naša dnevna soba v Mariboru pogosto polna različno vzgojenih živahnih ljudi z vseh vetrov. Ko smo govorili, se slišali in se videli. Tudi najstnici, ki sva vpijali različnost in bogastvo iz sveta odraslih ter ponotranjili najpogostejši moto: vsi smo enaki, kakšna pa bo prihodnost, leži v rokah, delu in znanju vsakega posameznika.   

S tako popotnico in samozavestjo sem šla študirat, na prva potovanja, ponosna na svojo, v primerjavi z drugimi socialno državo. Z dragim sva med številnimi pari iz tistih časov, ki se nikdar nismo poročili. Zakaj forma, ko šteje srce, zakon in izvenzakonska skupnost pa sta v celoti izenačena?

Dolgo bi lahko naštevala, zakaj je Slovenija in mi z njo uživala ugled v svetu, zakaj smo v letih po osamosvojitvi veljali za odprto, liberalno, demokratično družbo vseh različnih in vseh enakih, z nadpovprečnimi posamezniki na mnogih področjih od športa, kulture do znanosti.

In zdaj? Mar bom oziroma bomo dopuščale vrnitev v srednji vek?

Nak.

Dovolj je črnih misli, malodušja, tolerance. Potomke bork, čaka nas veliko dela.

 


  • Deli objavo