Imeli smo ljudi ...

Narodni heroji Pinko Tomažič, Karlo Maslo in Janko Premrl - Vojko (Foto Božena Ambrozius)

Na proslavi Dneva upora proti okupatorju v Sv. Antonu sem prvič poslušala nastop nekoga od naših novih občinskih kadrov. Ob tem dnevu vedno razmišljam o častnih ljudeh, ki smo jih imeli in o tistih, ki nas danes vodijo. Tokrat pa mi je misli zaposlil predvsem način, kako smo ta dan praznovali v lokalnem okolju.

Kako razumem narodno osvobodilni boj

Imeli smo ljudi – v poljani cvet, imeli smo jih – vrhu gore hrast. Imeli smo jih – dali smo jih vam. Kaj hočete, grobovi, še od nas?

Dan upora proti okupatorju me vsakič spodbudi, da se vprašam, kaj imam in zakaj imam vse to. Kaj sem dolžna ljudem, ki so bili v prvih vrstah odpora proti raznarodovanju in agresiji. Pa tudi o tem, kaj moram prenesti svojemu vnuku, da bo razumel, čému smo se izognili z odzivom Osvobodilne fronte na agresijo aprila 1941 in kaj se kaže učiti iz teh dejanj.

Še posebej takrat, ko poslušam partizansko pesem in recitacije, razmišljam o svojem odnosu do njihovega junaštva, poguma, ljubezni do svobode in svoje zemlje ter jezika. Ne morem mimo vprašanj o človeškem dostojanstvu, časti, veri v pravičnost svojega delovanja in prevzemanju odgovornosti za svojo usodo. Noben argument zgodovinske stroke mi ni potreben, da bi iz Kajuhovih besed, iz pesmi Hej brigade ali Na Kordunu razumela, kako velika je bila žrtev partizanov in kaj pomeni narodna zavest; in prepričana sem, da se bo ta umetnost dotaknila tudi generacije za menoj. Spomnim se romanov svojega otroštva, Pod svobodnim soncem, Ukana - in vedno znova občudujem obnašanje takratnih kulturnikov. S staranjem vedno globlje razumem življenje v taboriščih in zaporih ter slike 14. divizije v tisti zimi leta 1944. V njihovi opeharjeni mladosti začutim večna hrepenenja. Prepričana sem, da se bo tudi zaradi partizanske umetnosti ves tisti čas vtisnil tudi v generacij za menoj. 

Ponosna sem, da so bili med takimi ljudmi tudi moji starši in vedno bolj se sprašujem, kako so zdržali vse kar sem slišala, prebrala in kar z leti odkrivamo o celoti tistih dolgih vojnih let.

Zaradi današnje izkušnje, ko smo v novi državi izgubili že toliko skupnega bogastva, mnogo bolj kot v mladosti razumem veličino njihovega kljubovanja agresorjem in globino razočaranja nad takratno politiko na našem ozemlju. 

Dan upora proti okupatorju torej doživljam predvsem kot navdih in opomin, katere vrednote kaže gojiti, čemu se kaže zoperstaviti. Danes me vse bolj zanima, katere pravice ljudi so kršene, kako se odzivamo na spodbujanje sovraštva in izkrivljanje zgodovinskih dejstev. Ali dovolj razumemo posledice zdraharstva in nesodelovanja v politiki, ki je vendar upravljanje naše skupnosti? Oči in ušesa imam, ne samo za izražena stališča, ampak predvsem za spoštljiva dejanja do še živečih kurirjev, partizanov, izgnancev, ukradenih otrok, taboriščnikov, pa vseh, ki jih žalijo in ponižujejo, ker razkrivajo resnico ali se borijo proti izkoriščanju, pohlepu, neenakosti ...

Zaradi aktualnih družbenopolitičnih razmer zadnjega desetletja pričakujem, da se bodo člani naših političnih strank in inštitucij države danes bolj podučili, zakaj so po napadu na kraljevino Jugoslavijo odpovedale pred drugo svetovno vojno izvoljene politične stranke. Zakaj njeni gospodarski in politični voditelji niso zmogli organizirati upora, pa zakaj je Osvobodilna fronta dosegla tako množičnost, zajela vse družbene sloje in združila idejno različne. 

Ali s svojimi programi, predvsem pa z delovanjem, res odgovarjajo izzivom časa in potrebam navadnih ljudi? Ali dovolj razmislijo, koga vključujejo v svoje vrste, ali ponujajo vizijo in upanje na lepše in boljše dni, kot nam jo je ponudila Osvobodilna fronta? Žal menim, da ne.

Proslava v Sv. Antonu

Doživeto petje, lepo vzdušje, veseli pohodniki in obiskovalci, druženje po slovesnosti. V letošnjem govoru podžupanje koprske občine, Jasne Softič, smo se številni razveselili izraženega razumevanja občinskih struktur, zakaj moramo slaviti odpor in zakaj moramo vsi biti bolj pozorni na spodbujanje sovraštva do drugače mislečih ali ljudi drugih narodnosti. A nekaj me je zmotilo.

Da bi umirila občutke, sem se po proslavi sprehodila po koprskem nabrežju, mimo spomenikov narodnim herojem in zaslužnim občanom. V oči so bodli uveli, nedostojni venci. Vznemirila sem se, tudi moja spremljevalka ni ostala brez komentarja. 

 Spomeniki Kazimirju Renčlju, Albertu Klunu in Danilu Petrinji - Primožu (Foto Božena Ambrozius)

Spomenik Španskemu borcu, častnemu občanu Kopra in Genove, Miru Kocjanu (Foto Božena Ambrozius)

Verjeti želim, da gre pri tokratnem občinskem proslavljanju dneva upora proti okupatorju za nerodnost, neusklajenost deležnikov, ki v naši občini za to skrbijo, oziroma podpisnikov vabila na proslavo. Sprašujem se tudi, kakšen je pravzaprav protokol glede polaganja cvetja na grobove, pa kakšen je nadzor nad izvajanjem nalog društev in zvez v občini. Na misel mi je prišlo, kakšne težave imajo krajevne organizacije Zveze borcev ob prenosu nalog na mlajše generacije ob novih prioritetah in vrednotah vsakokratne oblasti, posebej v mestih.

Odgovornost v javnem delovanju

Verjela sem, da od nove občinske oblasti, ki sem jo volila, lahko pričakujem dvig ravni kulture javnega obnašanja, odgovornosti in zahtevnosti pri delu, sposobnost organiziranja dela. A vame se je zasejal dvom. Skrbi me, da bi obraz, ki ga je občina pokazala na tako obiskani točki mesta, lahko razumeli kot nespoštovanje, dvoličnost, formalizem. Slednjega se še najbolj bojim.

Preveč ljudi z javnimi funkcijami sem namreč že videla opravljati svoje dolžnosti minimalno, površno, neosebno. Žal sem imela večkrat vtis, da so se strankini ali državni in občinski veljaki na raznih dogodkih pokazali zaradi lastne kariere in da jih vsebina, potrebe in težave ljudi ne zanimajo kaj dosti. Ko sem še aktivno delovala v vzgoji in izobraževanju, sem zaznavala tudi, da srednje šole (le) ob 1. novembru formalno poskrbijo za spomenike padlim in premalo pozornosti posvečajo vzgoji mladih. 

Vsak voditelj, bodisi naroda ali ustanove, mora razumeti vpliv zgleda na motivacijo ljudi. Naši sedanji novi občinski funkcionarji ste še bolj opazovani. Pri meni zaradi visokih pričakovanj, pri mnogih tudi zaradi privoščljivosti, češ, koga ste volili. Vedite, da so v prelomnih časih naše zgodovine neki mladi fantje in dekleta premagovali strah v brezizhodnih položajih tudi zato, ker je beseda njihovih vodij nekaj veljala in ker so bili ti povsod prvi. V večini jih niso zanimali položaji, ampak sta jim bila sveta zaupanje njihovih ljudi in skrb zanje.

V ranem otroštvu sem nekoč zbegano stala na proslavi, v množici odraslih z medaljami. Mahali so nam, nas objemali. Takrat sem prvič slišala, da je človek, ki me drži za roko, komandant, videla letala in slišala grmenje topov. Mama, koliko ljudem je poveljeval tata, sem nato začela spraševati. Pa zakaj on nima medalj? Zakaj niso mogli pokopati mrtvih tu pred Ilirsko Bistrico? So bili žalostni? Zakaj je moral tata ubijati? Težke teme za otroka. Medalje sem videla šele ob očetovem grobu in zaželela sem si slišati Bilečanko. Rasla sem ob zavedanju, da se oče ni boril za priznanja in medalje. Nisem pozabila, da je bil stalno na preži, ko je šlo za imperialistične interese na Balkanu in da nikoli ni hotel v Trst. Zaradi svojih fantov s Krasa, iz zamejstva, iz okolice Gorice, ki so padli na pragu svojih domov in svobode.

Ali dovolj razumemo in spoštujemo, zakaj so padli, zakaj so ostali vse življenje ranjeni? V načinu, kako praznujemo, tega ne zaznavam. V teh dneh jih čutim in močno si zaželim, da bi stali v vodstvu države in občine. Ni jih treba častiti, a nikar ne zanemarjajmo, kar je krvavo zasluženo. In nikar tega ne zlorabljajmo - kar se nam je v tako opevani Sloveniji že zgodilo.

Pišem zelo osebno; tako lažje izrazim svoje prepričanje, da mora vsak funkcionar, ki se ima za znanilca nove politike, izpričevati predvsem poštenje, kulturo in odgovornost do dela. Vedno in povsod. Novi upravljavci Kopra pa vedeti in se zavedati še, koliko ljudi je ob zadnjih volitvah čakalo na novi obraz javnega delovanja. Upam, da ta moj prispevek ne bo zaman.

Ljubica Babović ob spomeniku narodnemu heroju Janku Premrlu - Vojku (Foto Darko Turk)