Duh Barbare Verdnik

Milan Rakovac v tržaškem Primorskem dnevniku redno objavlja kolumne s skupnim naslovom Duh Tomizze. Poobjavljamo njegov zapis v spomin Barbari Verdnik.

Iz živahnega istrskega kultuno-poslovnega vivarija, ki že več kot stoletje rojeva, ustvarja in neguje vseistrski humanizem, je odšla še ena pomembna in ljuba oseba, Barbara Verdnik. Bila sva somišljenika, sodelavca, prijatelja, tako poslovno kot zasebno. Barbarini toplini, inteligenci, umetniški občutljivosti, odkriti srčnosti in ostri neposrednosti, ko je šlo za resne teme, se ni bilo mogoče upreti. Barbara Verdnik, Štajerka in hkrati žlahtna Istranka!

Milan Rakovac in Barbara Verdnik v debati pred stavbo Primorskih novic

Z melanholijo in žalostjo se spominjam, kako sva si z Barbaro na vso moč prizadevala ustvariti »čezmejno informacijsko skupnost«, ko je neusmiljeni tranzicijski kapitalizem že položil tace na medije našega severno-jadranskega prostora. Začetni sestanek smo imeli prav na Primorskih novicah, v čudoviti palači Tarsia sredi Kopra, ki je bila po njeni zaslugi vzorno prenovljena. Prisotni so bili predstavniki vseh lokalnih časopisov: koprskih Primorskih novic, tržaškega Primorskega dnevnika, puljskega Glasa Istre in reških La Voce del Popolo ter Novega lista. 

Ne, cilj ni bil kakršna koli fuzija ali prisvajanje, temveč povezovanja predvsem gospodarskih dejavnosti naših časopisnih hiš, njihovih »nenovinarskih« delov, s čimer bi se bili lahko uprli sodobni plutokraciji, ki nas je tedaj že vse napadala. Predlagali smo: edinstveno mrežo za zbiranje finančnih deležev od občin, pokrajin, regij, držav, Evropske unije, zagon lastnih prodajnih mest, oglaševanje in oglaševalske storitve ter še veliko več. Novinarji in uredniki so bili za, poslovni svet pa je mencal z znanimi, tipičnimi dvomi: »ampak« in »če« ... Idealna oblika sodelovanja ni mogla premagati parcialnih interesov. 

Toda Barbara ni mirovala. Leta 2012 je v Kopru ustanovila Medijsko zadrugo kot pilotni projekt, ki bi na pobudo slovenskih in italijanskih novinarjev in publicistov skušal najti odgovor na krizo medijev, gospodarstva in splošnih vrednot, v ozračju apatije in pasivnosti. Želeli so predstaviti svoje cilje in projekte ter se o njih pogovarjati s hrvaškimi kolegi. Iz vsega se ni izcimilo dosti. 

In medtem ko je novinarstvo po svetu zreducirano na »slabe služabnike še slabšega gospodarja« (Ivan Mažuranić), v našem blaženem trikotniku stika in prelivanja treh etničnih oceanov Evrope – germanskega, romanskega in slovanskega, dediščina Barbare Verdnik ostaja primer boja za svobodno, kritično, avtorsko besedo.

Barbara Verdnik prejema priznanje Foruma Tomizza; ob njej Milan Rakovac in Irena Urbič (Foto Božena Ambrozius)

Tomizzijanci se je spoštljivo spominjamo tudi zato, ker nam je v samih začetkih Foruma Tomizza dala odrešilni domicil v Kopru, od koder smo se po Umagu razširili še v Trst in tako zaokrožili troedinost te pobude. 

Tudi zato danes parafraziram naslov svoje rubrike Tomizzev duh v Duh Barbare Verdnik. Torej, čeprav morda izgubljamo bitko za bitko, čeprav je takšnih človeških formatov vse manj, nas v tem svetovnem boju proti degeneraciji še včeraj cenjenega poklica ne sme prevzeti malodušje.

Odlična ilustracija je Barbarin poslednji zapis, ko jo je kot kolumnistko lokalnega tednika Megafon sekretar neke stranke povabil na pogovor, da bi »razjasnili« po njihovem mnenju »namerno zavajajoče navedbe« v kolumni. »Z udeležbo na takem sestanku bi ravnala proti svojim načelom glede neodvisnosti medijev in novinarjev, proti demokratičnim standardom, profesionalnosti, proti vsemu, kar živim in delam. Da sekretar politične stranke vabi na razgovor o vsebini medijskega prispevka, žal spominja na model partijskega pranja možganov izpred vsaj 40 let v Jugoslaviji ali pa v diktatorskih režimih. Moja kolumna (novinarska zvrst, v kateri je izrazito poudarjeno osebno stališče avtorja) je bila pred mesecem dni objavljena javno. V primeru, da se s čim ne strinjate, uporabite zakon o medijih in institut pravice do popravka ali prikaza nasprotnih dejstev. Samo tako je namreč lahko zagotovljen transparenten in zakonit način predstavljanja tematike in različnih argumentov javnosti.«

Dokler imamo vzornike/ce kot je Barbara Verdnik, ki je vedela, da moč novinarstva, četrte veje oblasti, leži v neizprosnem razgaljanju in posredovanju resnice, in je v tem početju znala tudi pokazati zobe – bitka še ni izgubljena.