Dovolj sprenevedanja!

Združenje radiodifuznih medijev je zahtevalo razrešitev ministra za kulturo, ker “ne razume medijev in jih ne želi razumeti, v dveh letih pa za medije ni naredil praktično nič". Kot predsednica strokovne komisije za pripravo izhodišč medijske strategije, ki je delovala od avgusta 2015 do junija 2016, se z oceno popolnoma strinjam. Lahko dodam še druge argumente, ki kažejo na to, da vlada ni imela namena urejanja medijskega področja, ki že od leta 2006 dobesedno kriči po nujnih spremembah.

Ministrstvo za kulturo pod vodstvom Antona Peršaka ni bilo sposobno pripraviti in sprejeti nobenega dokumenta ali ukrepa tako pri pripravi medijske strategije, zakona kot v povsem operativnih zadevah, ki se tičejo na primer dodeljevanja sredstev iz medijskega sklada. Ob tem pa se je trošil javni denar za vse našteto (strokovne komisije, evalvacije, ure in ure birokratskega dela uslužbencev na MK) v prazno in v vse splošno nezadovoljstvo.

Slovenija se je leta 2015 sploh prvič v 25 letih lotila priprave medijske strategije. Štiri mesece so na terenu potekale javne razprave o javnem interesu in posameznih temah v krajih 12 statističnih regij, ki jih je vodila dr. Sandra Bašič Hrvatin. Opravljeni so bili tudi številni razgovori s predstavniki medijev, novinarskih organizacij in strokovne javnosti. 

Obseg končnega dokumenta, ki ga je ministru Tonetu Peršaku oddala komisija 27. maja 2016, se je iz začetnih 25 strani povzpel na skoraj 100 strani, saj so bili v njem odzivi in refleksije na razprave na terenu, v izhodišča so bili vključeni povsem sveži podatki »raziskave odnosa do medijev«, člani komisije so sami opravili vrsto analiz in vse predlagane smernice temeljito podprli z argumenti. Strokovna, zainteresirana in širša javnost so izhodišča ocenila za dobro podlago priprave medijske strategije. 

Foto: Robert Balen (Večer https://www.vecer.com/o-kulturnem-ministrstvu-in-tonetu-persaku-dovolj-sprenevedanja-6390131)

Že prvi osnutek medijske strategije, ki je izhodiščem sledil čez mesec dni, je povsem prezrl izhodišča. In tako se je nadaljevalo z vsemi ostalimi poskusi strategije in prenove zakonodaje do pričakovanega bridkega konca z izjavo ministra za zunanje zadeve konec decembra lani, da spremembe medijske zakonodaje pač ne bo. Tako smo dobili jasno potrditev, da na Ministrstvu za kulturo niso znali in niso bili sposobni opraviti dela, za katerega so plačani, vlada pa področju medijev ni posvečala nobene pozornosti, kaj šele, da bi bil na kakšnem prioritetnem seznamu. Se je bilo pač treba ukvarjati z Luko in 2. tirom, odstavljanjem nadzornikov in uprave, z Madžari ja in Madžari ne ter podobnimi interesno lobističnimi zgodbami po vzoru Teš6. Če se greš nepregledno politiko, pa je bolje imeti razsute medije in medijsko krajino, a ne?

Volilno leto se je začelo intenzivno, zapravljalo se bo še več javnega denarja, tudi za tako imenovane občinske medije, ki so konkreten primer prej zapisanega. Marca lani smo številni podpisniki z Društvom novinarjev, sindikatom in Društvom Integriteta na čelu pisali trem ministrom in v vednost predsedniku vlade o problematičnosti javnega finansiranja občinskih medijev. Vlado oziroma pristojna ministrstva smo pozvali, da nemudoma odpravijo nedovoljene in netransparentne prakse financiranja oziroma nedovoljeno državno pomoč, ki jo občine namenjajo občinskim “medijem. Na problem občinskih “medijev” in nekontrolirano porabe javnih sredstev oziroma nedovoljene državne pomoči je opozorila tudi Strokovna komisija za pripravo izhodišč medijske strategije. 

Efekt? Sama izmikanja, nobenega usklajenega poskusa reševanja problema. Občinski in lažni mediji pa so že začeli rasti kot gobe po dežju. 

V občini Koper so letos »obveščanju« namenili več kot pol milijona evrov. V nevolilnem letu 2016 tako na primer občinsko glasilo ni izšlo, lani je izšlo pred referendumom za zakon o 2. tiru, kjer je imel župan svojo znano vlogo najprej nasprotnika in potem podpornika zakona. Izšlo je tudi konec leta s popolnim obračunom s slovenskim pravosodjem in pripravami na volitve. Kaj šele bo letos, ko je samo za glasilo namenjenih 190.000 evrov. Sicer pa je občina za izdajanje svojih občinskih časopisov ustanovila firmo in ji od 2010 do konca leta 2017 nakazala že več kot milijon evrov.

Ministri, ki tako stiskajo javni denar, ko gre za ljudi in vrednotenje njihovega dela, pri politični propagandi za javni denar dopuščajo vse možne zlorabe in manipulacije. Predvidevam, da z interesom.