Vračanje k dobri praksi – foto albumu

V nedeljo sem za rep ujela intervju z Zdenko Čebašek Travnik in njene zadnje misli so bile izziv za razmišljanje ter pisanje pričujočega besedila. Na vprašanje, ali je v teh tesnobnih časih le mogoča kakšna pozitivna misel, je dejala: »Vsaka kriza prinese na površje tudi dobre lastnosti ljudi, druženja v intimnem krogu, v krogu družine, da si povemo stvari in lepe zgodbe o preteklosti. Družine premalo vedo o svoji preteklosti in zato zdaj ne bo čas samo za računalniške igrice, ampak si ga bomo vzeli, da sedemo in se pogovarjamo o svojih prednikih, o ljudeh, ki so nas zapustili, pogledamo stare fotografije in tako osmislimo osamo, ki nas verjetno čaka.«

Podobne misli in zlasti vprašanja, kako obuditi lepe običaje skupnega spominjanja in odkrivanja korenin, kako si vzeti čas za pristna druženja ob pogovoru, odložiti telefon in se vsaj za nekaj časa res posvetiti le drug drugemu, me obhajajo že kar nekaj časa. Na plano občasno prihajajo modrosti v smislu, kako brez preteklosti ni prihodnosti, kako spoštovanje minulega danes lahko pomeni ključ za svetlejšo prihodnost, da se iz včeraj učimo za jutri. Ampak, a si za to sploh vzamemo kakšen trenutek ali odmor med hitenjem prstov po tipkovnici ali zaslonu? Se še kaj pogovarjamo o ljudeh iz našega družinskega drevesa, ki jih ni več med nami? O skupnih počitnicah in doživljajih, občutkih in odnosih, žalovanjih in krizah? In če se že najde drobec, namenjen družinski preteklosti, kako ali sploh ga vizualiziramo. 

Kaj se je zgodilo z dobro staro fotografijo in družinskimi albumi, ali v današnji računalniški eri sploh še shranjujemo družinske spomine v materializirani obliki?

Očetovo seme

Samospraševanje je prinašalo spomine na otroštvo in na očeta, ki je tako skrbno in z veseljem fotografiral, dajal razvijat slike in jih zatikal v trikotna ušesa albumov. Kasneje se je opremil še s kamero in nekajkrat na leto smo zvečer priredili gledanje 8-milimetrskih filmov. To je bila cela procedura. Postavljanje platna, projektorja, iskanje prostora za sedenje okoli očeta, saj nas je bilo vedno veliko iz širše družine in prijateljev. Potem smo ugasnili luč in gledali naša skupna doživetja brez zvoka. To so bili čudoviti večeri in z njimi smo naše skupne spomine samo utrjevali. Verjetno jih prav zaradi teh krasnih ritualov še bolj nosimo v srcih.

Tudi mamina podoba (zapustila nas je že pred tremi desetletji) potuje z menoj ujeta sredi plesnega giba, z nešteto različnimi nasmehi in toplino v očeh, sredi družine in prijateljev ali sama na starem toboganu v Portorožu ali na barčici iz Kopra v Ankaran, ko se nežno sklanja k meni … Bolečino zadnjega leta njenega življenja tako že dolgo izpodrivajo drugi prizori polnega življenja.

Iz oblakov v knjige

»Okužena« z očetovimi albumi sem tudi sama začela fotografirati in shranjevati spomine. Veliko albumov se je nabralo z leti, ogromno srečnih utrinkov naših življenj. Potem pa so prišli računalniki in internet, vsi naši družinski dogodki, potovanja in spomini zadnjega več kot desetletja pa so na raznih cedejih ali v spletnem oblaku ali na telefončku. Ko bi rada kakšno pripovedovanje ali zgodbo popestrila in pokazala, kako je bilo, pa zadrega. Iskanje po telefončku, spet osredotočenost samo na zaslon, nit pogovora družbe pa se že odmika.

Ko se je pred dvema letoma rodil vnuk in smo včasih tudi kakšno rekli o tem, komu je podoben, čigave oči ima, čigav nosek, sem s police jemala očetove in moje stare albume. Joj, kakšna dragocenost. Kako so naše besede ob gledanju fotografij drugače tekle, koliko več smo se spomnili, koliko več čustev se je zbujalo.

Tako sem se lani odločila, da obudim stare dobre prakse, da nočem več zgolj podob v oblakih, ampak album, s katerim lahko sedimo za mizo ali na kavču, obračamo strani, se skupaj osredotočimo ter se ob tem tudi iskreno zabavamo.

Potrebovala sem malo volje in vztrajnosti, da sem se naučila uporabe programa za pripravo fotoknjige, nekaj časa sem se kar kregala z računalnikom, potem pa je steklo.

Pripravila sem že nekaj knjig in sem z letom 2019 čisto na tekočem. Zadnji album sem naredila vnuku. Majhen, priročen, pisan, opremljen s kakšno pesmico Toneta Pavčka, Nika Grafenauerja, Otona Župančiča. Zdaj postaja njegova otroška knjigica, v kateri je osrednji junak. Zraven pa mamica in ati, nonoti in none, stric in teta, mnogo drugih družinskih članov, ki jih združijo različne priložnosti. Koliko gradiva za besede, imena, poimenovanja, nove pojme, za vprašanja in ponavljanja; za zgodbice o rojstvu, prvih korakih, prvih besedah, kopanju in plavanju, brezzobem smehu in kakšnem žalostnem trenutku. In koliko obrazov ljubezni, nežnosti.

Če se te dneve sprašujete, kako si osmisliti dan, je ena od zamisli ureditev fotografij in priprava fotoknjige. Meni je res v veselje: potujem skozi čas in kraje z mojimi najljubšimi, preizkušam formate in možnosti, prebujam kreativnost in spodbujam spomin. Saj veste, leta pač. Ker sem po znamenju devica, imam še dober občutek, da delam red. Zlasti pa, da zbližujem preteklost in sedanjost ter naše korenine.