Šparžinov pohod

Prireditve, ki predstavljajo značilnosti določenega kraja ali območja in ki domačine ter goste razveseljujejo s ponudbo lokalnih dogodkov, dobrot in izdelkov, so pri nas vse številnejše in praviloma dobro obiskane. 

Nekatere so organizirane na centraliziran način. Tako na primer vaška društva, na lastno željo ali po diktatu občinskih oblasti, občasno naselijo mestne ulice in trge s pisanimi nošami, predstavitvijo tradicionalnih dejavnosti in ponudbo domačih pridelkov in izdelkov. Za nekaj uric oživijo tudi tista mestna jedra, ki jih je izpraznila potrošniška mrzlica nakupovalnih centrov, v kombinaciji z nepremišljenimi strateškimi odločitvami mestnih upravljavcev. Razen kratkotrajnosti, bi lahko tem kapljičnim infuzijam življenja v mestnem jedru očitali tudi neavtentičnost. Čemu namreč obujati stara mestna jedra s kratkotrajnimi vaškimi vsebinami namesto s stalnimi urbanimi, in čemu privabljati vaška društva (le) v center občine, če bi lahko pritegnila obiskovalce (tudi) na podeželje in tako prispevala k njegovemu razvoju? 

Obstajajo pa tudi prireditve v avtentičnem okolju – bodisi mestnem ali vaškem, ki obiskovalcu nudijo več kot le pohajkovanje med pisanimi stojnicami. (Poznamo jih tudi v naši občini, a o tem kdaj drugič.)

Tokrat me je pritegnilo vabilo na enega takih dogodkov v Kortah nad Izolo. Potem ko me je pred kratkim prispevek Vinka Zupančiča navdušil za obisk obnovljenega škedenca in puča v Sokoličih ter slapa Veli vir, sem se v soboto odzvala vabilu na že tradicionalni pomladni Pohod po poteh vodnih virov izolskega podeželja. Pripravilo ga je društvo Šparžin (to je narečno ime za špargelj), ki si že dvanajst let prizadeva za celostni, trajnostni in odgovorni razvoj turizma v Kortah in okolici, za ohranjanje naravne in kulturnozgodovinske dediščine ter za bogatenje kulturnega življenja v Kortah in širšem okolju. Društvo organizira in izvaja kulturne in športno-rekreacijske prireditve, sodeluje s sorodnimi organizacijami in skrbi za izgled kraja ter dobre medčloveške odnose. Opazila sem jih že ob februarskem odprtju Centra Debeli rtič, ko so njegove članice v ličnih ljudskih nošah pred vhodom izrekale dobrodošlico z domačim kruhom in soljo, medtem ko je za vogalom že dišalo po svežih fritulah.

Šparžinci se zavedajo, da so vodni viri neprecenljivo naravno bogastvo in s pohodom želijo opozoriti na pomen vodnih virov za naše zdravje, z ozaveščanjem ohranjati to pomembno naravno dediščino ter ohranjati spomin na njeno umeščenost v kulturo izolskega podeželja.

Izkazalo se je, da organizatorji pohoda mislijo zares, tako s spoštovanjem naravne in kulturne dediščine kot s trajnostnim turizmom in skrbjo za dobre medčloveške odnose. Kot veganka pa sem se še dodatno razveselila izbora hrane, s katerim so dokazali, da jim je mar za prav vsakega pohodnika.

V dobrih petih urah smo se pod vodstvom izkušene in zavzete vodičke Slavice Hrvatin sprehodili od izvira Frata v Cedljah do vodnjaka ob vaški cerkvi, obzidanega puča streljaj od vasi, izvira Frata v Medoših s prostornim škedencem, naravnega puča med polji in znamenitega Kroga. V Korte smo se vrnili po gozdni poti, ki zavije s ceste proti Sečovljam in kjer bi ob deževju doživeli še en vodni vir, hudournike. V Frati ob Cedljah sta nas Lea Grbec in Sara Benčič popeljali v preteklost, ko so se vaščanke z golido na glavi in desko za pranje spustile na izvir, oprale perilo in ga posušile na vejah bližnjih dreves. Na Krogu nas je pričakala osvežujoče grenka pomladna rižota z rdečim radičem, porom, šparglji in čemažem, ki so jo skuhali Anelija Babič, Anka Sirotić, Rozana Prešern in Marjan Prešern. Na povratku v Korte pa še bobiči, pripravljeni v gostilni Korte in slastne fritule, ki jih je z žlico za sladoled domiselno oblikovala in zlato zapekla 84-letna Marija Panger. Hrano so delile Ljudmila Deželjin, Dobrina Lorencon in Šarolta Godnič Vičič. Nad celotnim dogodkom, ki ga je s fotoaparatom ovekovečil David Hrvatin, pa je bdela večno nasmejana predsednica Šparžina, Rozana Prešern. 

Foto utrinki s pohoda

Naj spregovorijo še slike. Večino sem posnela sama, nekaj pa sem si jih sposodila od Davida Hrvatina.

Zborno mesto pred gostilno; vodička Slavica Hrvatin kakšnim petdesetim udeležencem predstavlja kraj in vsebino pohoda. Pogled na parkirane avtomobile pokaže, da prihajamo udeleženci z vseh koncev Slovenije.

Foto David Hrvatin

Mimo gostilne Torkla, ki stoji na mestu, kjer je bilo nekoč veliko napajališče za živino, puč, se spustimo proti izviru Frata v Cedljah.

Foto David Hrvatin

Na Frati v Cedljah pričakujemo predstavitev tradicionalnega načina pranja.

Boženo in tri četrtine Lije je posnel neznan prijazni gospod

Mladi Šparžinovki, Lea Grbec in Sara Benčič, z golido, desko za pranje in zvrhano mero dobre volje. 

Foto Božena Ambrozius

Foto David Hrvatin

Vaški vodnjak ob cerkvi. Pod zemljo cisterna, nad njo zidani del in na vrhu kovinski lok s kavljem za vedro, ki so ga, iz higienskih razlogov, edinega smeli spustiti v vodnjak. Zajeto vodo so nato prelili v vedra, ki so jih vaščani prinesli s seboj. Posamezen vodnjak je izkopalo po več družin skupaj.

Obzidan puč ob vasi je bil napajališče za živino. Živali so s teptanjem utrjevale dno. 

Puči so bili nekdaj življenjski prostor mnogih avtohtonih rastlin in živali. V sodobnem času vanje naseljujejo invazivne tujerodne rastline in živali, kar radikalno zamaje pred tem vzpostavljeno naravno ravnotežje. Sicer lepi lokvanjevi listi in cvetovi na primer prekrijejo vodno površino in odvzamejo potrebno svetlobo rastlinam in živalim, ki živijo v vodi.

Vodička nas opozori na nekaj divje rastočih rastlin, ki so jih ljudje nekdaj uživali, zlasti v časih, ko je primanjkovalo hrane. Na spodnji sliki je grandečel, užitni so mladi listi. 

Divji por, ki ga domačini imenujejo divji luk, je bil značilen del pomladne frtalje.

V frtaljo je prav tako sodilo zelenje divjega koromača, po domače kormača.

Tudi Frato v Medoših so uporabljali za pitno vodo in pranje perila. V ozadju je prostoren škedenc, ki so ga vaščani zaklepali, ključ pa je vsak dan hranila druga družina.

Neobzidani puč med polji je še vedno napajališče prostoživečih živali. Kotanjo so redno čistili in poglabljali, da so zagotovili čim večjo količino vode. Vse delo je bilo potrebno opravljati ročno, z lopatami, da ne bi poškodovali kamnine, ki zadržuje vodo.

V Istri je še vedno razširjeno požiganje odrezanih vej. Tale odprti ogenj smo že na daleč opazili v bližini prvotnih Kort. V času srednjeveške kuge so vsi vaščani razen enega pomrli in naselja niso več obnovili. Kar pa se odprtega ognja tiče: razen tega, da se iz njega lahko razvije požar, je nevaren tudi za prostoživeče živali, ki v kupih vejevja in listja prezimujejo ali gnezdijo. Kdaj bomo tudi Istrijani raje prešli na kompostiranje?

Na poti med Kortami in Krogom. 

Mooorje! Pogled seže od sečoveljskih solin do Savudrije na eni in Bernardina na drugi strani.

Na Krogu smo videli tri konje - oni pa so radovedno opazovali nas. 

Zadnji del poti proti Krogu pelje skozi murvov drevored. Tako kot figa in oljka, je tudi murva trdoživa rastlina, ki uspeva v vročem sredozemskem podnebju in je s svojimi drobnimi, zdravimi plodovi stoletja prehranjevala tudi Istrane. Črna murva izvira iz Perzije, slajša bela (v preteklosti so jo imenovali "sladkor revežev") pa s Kitajske. Ker njenih plodov ne moremo hitro obrati in ker niso primerni za skladiščenje, se murve žal umikajo tržno zanimivejšemu sadnemu drevju, v trgovinah pa se pojavljajo le kot pregrešno drago "eksotično" živilo.

Večina stavb na Krogu, kjer stojijo nekdanji samostan Svetega Onofrija in hiše kolonov, še vedno žalostno propada.

Malica! V lovskem domu na Krogu verjetno še niso jedli vegetarijanske rižote. Sploh pa ne tako sveže grenke, kot so jo skuhali Šparžinovci.

Po malici je čas za kratek počitek.

Pot nadaljujemo v smeri proti Sečovljam. 

Dokler ne pridemo do kažipota, ki nas usmeri v gozd. Gozdna pot se večinoma blago vzpenja proti Kortam. 

Poleg moje Lije so se pohoda udeležili še trije psički. Na skupnem povodcu so pokazali neverjetno disciplinirano in usklajeno gibanje.

Obrezana murva

Ob povratku v Korte nas pričaka Šparžinova ekipa z bobiči - en lonec za vsejedce, drugi za vegetarijance. Ob sproščeno nasmejani Andreji Prešern so stregle Dorina Lorencon, Danica Oplanič in Ingrid Medoš.

Tu pa 84-letna Marija Panger skrbno cvre fritule za posladek.

Verjetno je marsikdo od pohodnikov sklenil, da se jeseni vrne v Korte na pohod po poteh kulturne dediščine, potem pa naslednjo pomlad spet po poteh vodnih virov. In verjetno bomo še koga pripeljali s sabo. Pri vas smo občutili povezano skupnost in toplo gostoljubje, v današnjem času neprecenljivi vrednoti.