Kamen na kamen ...

»Soseda Dara me je prosila, če bi lahko popravili obcestni zid na njeni parceli pred vasjo. Pa sem se z društvom Jugna dogovoril, da ga bomo uredili v sklopu izobraževalne delavnice suhozidne gradnje in zdaj vabim, da se nam v nedeljo pridružite – v kratkem pa bodo sledile še štiri podobne delavnice«, je ponosno objavil naš kolega Vinko Zupančič, naturalizirani forešt iz Pisarov. Brez pomišljanja smo se odločili, da je delavnico vredno obiskati in poročati o njej.

V gibanju Skupaj namreč želimo spoznati čim več primerov dobre prakse in jih predstaviti na našem blogu, in to je zagotovo eden od njih.  Prvič, ker gre za oživljanje skoraj pozabljene veščine – tako dragocene, da jo sredozemske države, skupaj s Slovenijo, predlagajo v Unescov seznam nematerialne kulturne dediščine. Drugič, ker bosta mojstra suhozidne gradnje, edina uradno priznana nosilca te žive dediščine v Slovenski Istri, nesebično delila svoje znanje, vsi udeleženci pa bodo ob tem še pomagali prebivalki nekega od boga pozabljenega zaselka. Tretjič, ker bo lepo opazovati, kako eden premnogih narušenih zidov spet pridobiva svoje kamnito dostojanstvo in vrača iskrico življenja v zaledno vasico. In končno, ker je vsak dan, preživet v naravi in družbi dobrih ljudi, dober dan.

Tako smo se ob desetih odpravili iz Kopra. Če se delavnica začne ob osmih in traja do treh popoldne, se bodo mojstri ravno dobro ogreli, ko pridemo, smo sklepali. Izkazalo se je, da se hudo motimo. Ob našem prihodu je bil že skoraj ves zid popravljen. Zagnana ekipa je delala tako hitro in spretno, da je bilo delo videti otročje lahko. Kar je seveda značilnost, po kateri prepoznaš prave mojstre. 

Naslednja delavnica bo 18. avgusta v vasi Karli. Informacije in prijave: [email protected], 041 609 884.

Delavnico je vodil Dejan Zadravec, od leta 2013 predsednik društva Jugna, v katerem so zbrani mojstri, ki poznajo tradicionalne obrti v gradbeništvu; med njimi je tudi sedem suhozidarjev. Ob njem Sergij Palčič, ki se je začel ljubiteljsko ukvarjati s suhozidno gradnjo pred več kot dvajsetimi leti, zadnja leta pa je to tudi njegova poklicna usmeritev. Tudi Vinku se je poznalo, da ob spoštljivi obnovi svojega istrskega doma, Mihotove domačije v Pisarih, ni stal križem rok. Danijel Mivšek, sicer ekološki kmetovalec in psihoterapevt, se je udeležil delavnice, ker želi urediti zidove na svoji kmetiji; ob našem prihodu je bil že povsem uigran z izkušenima mojstroma. Aleš Štefančič, po poklicu finančni svetovalec, pa je, kot dober vajenec, prizadevno opravljal tudi vrsto spremljevalnih del. Ob tako učinkoviti ekipi smo ostali le občudujoče opazovali delo spretnih mož, medtem ko je Dara zanje pripravljala obilno malico.

Dejan Zdravec skrbno nadzoruje ...
  ... in marljivo dela

"Delo je pri tleh", je govorila moja nona
   Obnova je skoraj zaključena

O suhozidni gradnji kot enoti žive kulturne dediščine (Ministrstvo za kulturo 20. 5. 2016): »Suhozidna gradnja je veščina zidanja brez uporabe veziva, pri kateri z odbiranjem razpoložljivega lokalnega kamna, pridobljenega s čiščenjem in urejanjem zemljišč, ter ob razumevanju skladnje nastajajo različni tipi trdnih kamnitih objektov. Znanje zlaganja kamenja na suho brez uporabe veziva je osnovna in prvobitna tehnika gradnje … ter je bilo eden izmed osnovnih pogojev preživetja na kamnitem kraškem in istrskem svetu. Za gradnjo suhih zidov v odprti krajini se uporablja izključno lokalen neobdelan kamen iz neposredne bližine gradnje. … Graditelj se mora vedno znova prilagajati razpoložljivemu, vselej drugačnemu materialu in ga smiselno sestaviti v uporabno konstrukcijo, zato prihaja tudi do lokalno pogojenih različic. Suhi zid je kot rezultat bivanja človeka in njegove uporabe prostora ključni element značilne kraške in istrske kulturne krajine. Najenostavnejši so enojni zidovi, v katerih so kamni nanizani eden na drugega v eni vrsti brez vezivnega drobirja. Pogostejši dvojni zidovi imajo na zunanjih dveh straneh pozidano kamenje z licem, vmesni prostor napolnjuje kamnit drobir. Strukturno celovitost zidu zagotavljata pritisk kamnov eden na drugega ter prepletanje teh v vzdolžni in prečni smeri, tako da se kamni med seboj vežejo. … Suhi zidovi v odprti krajini služijo različnim namenom (so ogradni, pašniški, vinogradniški, mejni, kolovozni, podporni, protivetrni, protipožarni). … Suhozidno gradnjo še poznajo pripadniki generacij, rojenih pred drugo svetovno vojno, ko je bila tehnika v vsakdanji rabi in se je prenašala iz roda v rod. … V Istri so načrtno začeli oživljati suhogradnjo po letu 2010 v okviru projekta Revitas. … Suhozidna gradnja je bila v preteklosti znana tudi v nekaterih drugih delih Slovenije, najbolj razširjena pa je v kraškem in istrskem prostoru, kjer je znana že od prazgodovine. Znanje se je prenašalo iz roda v rod z opazovanjem, posnemanjem in vajo, ki se je začela že od malih nog. Velik pomen je imela do druge svetovne vojne, ko se je začelo opuščanje tradicionalne kmetijske rabe tal in so suhi zidovi izgubili svoj pomen.

Intenzivna obnova 38 metrov dolgega zida je trajala štiri ure. Zgrajen je bil pred kakimi 150 leti iz kamenja, pridobljenega ob čiščenju parcele, ki stoji za njim. Na nekaterih mestih v notranjosti je bil premalo vezan, največji razlog za popuščanje pa so bili slabi temelji, kasnejše rekonstrukcije ceste in deloma korenine gozdnih dreves. Mojstra in vajenci so varčno porabili vse raztreseno kamenje iz zida in le malo novih kamnov, ki so jih pripravili pred delavnico. Tekstura obnovljenega zida se povsod ujema z ohranjenimi deli, tako da je po delavnici zid enovita celota. Pozno popoldan je delo mojstrov dokončal močan naliv, ki je sprijel zemljo v notranjosti zida in zemljino z mahom na vrhu. Tako je zid zdaj videti, kot da se ga v zadnjih letih človeška roka sploh ne bi dotaknila. 

Si predstavljate, kako sveže bo zadihalo podeželje Slovenske Istre (velika večina je vključenega v našo občino), če bodo nosilci suhozidne gradnje s pomočjo delavnic redno in sistematično obnavljali porušene zidove in obenem prenašali veščino suhozidne gradnje na večje število ljudi vseh starosti?

Društvo Jugna ter Zavoda Traven in Sv. Kvirik to že načrtujejo in izvajajo, od občine pa pričakujemo, da bo ob naslednjih razpisih delavnice finančno podprla veliko bolj velikodušno kot prvih pet, saj bo s tem omogočila, da ta dobra praksa obstane in se uspešno razvija še naprej. Delavnice suhozidne gradnje lahko postanejo pravi "epicenter" obnavljanja naše istrske krajine, pridobivanja novih veščin in povezovanja skupnosti. Zanimive pa bodo tudi za obiskovalce iz drugih krajev in turiste, ki bodo lahko v živo, v njenem najbolj naravnem okolju, spoznavali to našo starodavno kulturno dediščino.